Najbolj pesniško dejanje ob našem kulturnem dnevu poezije je vrnitev h koreninam. Poparili se bomo s knjigo poezije, iz česar se je naša oddaja pravzaprav porodila. Najbrž najbolje naslovljena knjižica lanskega leta pa i šire – Rokopiss Roka Korošca.

Izšla je v novi zbirki za neodvisno sodobno slovensko poezijo Črna skrinjica, ki jo izdaja Literarno društvo I A. Jasno asociiramo na Ignor, Osojnika in nasploh recimo temu progresivno krilo naše literarne in kulturne scene. Sledijo še najmanj tri in nadejamo se, da tudi te ne bodo brez naslednic, raje več kot manj. Sceni je vendarle še kako nujna prevetritev sicer dosadnega in ukalupljenega, da ne rečemo mestoma koruptivnega stanja.

*

Šepet.

Moji prsti imajo lastne gozdove

in okrog njih sem noč,

ki se še ni polegla.

Bled dotik v podrasti

draži, nikjer nič

in tiho čakanje.

Veke imajo lastna morja z vonjem

po borovcih, v katerih se utopim,

da me ponovno rodi peneče se kamenje.

Grenkokisli duh izgubljenosti,

ki ji pričuješ med mežiki,

klokotanje priliže trenutek.

...