Danes bomo namesto splošnejših oziroma večnih reči, s katerimi smo se ukvarjali zadnjih nekaj mesecev, pravzaprav urezali našo standardno, da ne rečem izvorno vižo. 

Zakaj je potem v naslovu bog, če se ne bomo ukvarjali z večnimi rečmi?

*

Narava je, kot vemo, eden od glavnih konceptov idealiziranega romanticizma, če začnemo malo po šolsko. Skupaj s ljubeznijo, svobodo in individualnostjo tvori pojmovnike, ki naj posameznika odrešijo toksičnega vpliva družbenosti. Četudi je funkcioniranje socialnih in miselnih tkiv precej kompleksnejše, se bomo držali te destilirane linije.

...

[N]iti malo [ni] nenavadno, da ravno jezik subjekta oziroma subjektov kozmos, katerega ta ali oni prerez izreka poezija, tako rekoč utelesi tisto, čemur pravimo narava. Oziroma njene pojavnosti. Ne mimetični opis, temveč zrenje subjekta. 

*

Pesnišk[a] zbirk[a] Svetlobne luske Franca Černigoja, izdana je bila 1975 pri založbi Obzorja v Mariboru. Našli smo jo pred nekaj leti v fluidni knjižnici Radia Študent pred pisarno odgovornega urednika. 27. 3. 2009 so jo odpisali v knjižnici Sevnica.

*

Modra črta

Dolge steze in strme rebrí

so me privedle na vrh.

Daleč tam zadaj je modra črta,

ki je ne dosežem.

Veter, od tam prihajaš!

Topiš se v gubah moje srajce;

nežno skozme tihotapiš pravljice

in me oblivaš s hrepenenjem.

Glej, ves mehak postajam!

Že sem regratovo padalce

s svežnjem tvojega nadaljevanja.

Dvigni me, nesi me, veter!

In ne polomi mi svilenih krilc.

Nesi me, tja čez modro črto me nesi …

*