Oditi na kak otok, daleč

od sebe; zavleči se v azil rastlinja,

spanja, kruha in vina;

znebiti se nedoločnikov,

potrebe po pisanju, poezije;

prebiti se od zanosa pijan

skozi metonimije praznine

do čistine samotnega pristana;

tam poklekniti, odkleniti oko

v nebo, tako zelo leči v zemljo,

vodo, plamen, dih,

da se izniči blaznost biti nič …