Poslušajoči in poslušajoče, pozdravljeni na otvoritvi in pokušini moralnih fekalij, v rubriki, v kateri boste vsak drugi teden tega dne dalje ob isti uri prisluhnili obravnavi tiste smotlake, ki si tako ali drugače stalno jemlje pravico, da nad nami izvaja moralno frenologijo. “Imeli ste dolžnost, da se zgražate nad tem ali onim, pa se niste!” “Pa saj ste vendar človeška kreatura - ravnajte temu primerno!” “V vašem žretju zelja ni nič subverzivnega! Vi torej reproducirate in ste simptom kapitalizma, vi pošast pregrda!” In tako naprej, njihovo iskanje naše vesti nima meje, kar bo v prihodnosti dokazovala tale rubrika.

No, to je bil uvod - premaknimo se k vprašanju današnjega prispevka: Kdo je namreč tokrat zamenjal naše lasišče za toaletni papir in nas obdaril z balzamom nravnega blata? Odgovor najdemo, če oči premaknemo k predprejšnji, to je 40., številki Mladine in prečitamo članek Jožeta Vogrinca, naslovljen Kako razločimo ekonomskega migranta od političnega begunca. Spisano besedilo ima dejansko konkretno zašpehano dobro stran: najprej je tu dobra analiza posledic obsedenosti z varnostjo, ki spominja na Balibarja, nato pa članek jasno nakaže, da je razlika med ekonomskim migrantom in beguncem performativna. To pomeni, da begunec ni begunec ali ekonomski migrant, ker bi bil begunec ali ekonomski migrant po svoji notranji kvaliteti, temveč zato, ker je za njega opredeljen. Naknadna razvrstitev, ki se izvaja pod krinko opisa danega. To se jasno nakaže v opredelitvi schengenske meje: “Foucaultovsko rečeno je schengenska meja koncentrirana moč-vednost.” Lahko smo veseli, ko pomislimo, da je iz morja čustvenih izpadov končno priplaval nekdo zmožen refleksije, nekdo, ki se ne utopi, še preden bi prestopil mejo sila nevarnega pragmatizma. A vse nade se izkažejo za lažne, ko je na obalo naplavljena nova žrtev tega, čemur pravijo humanitarne krize, ki jim na levici vedno sledi nezdrava porast pragmatizma. Žrtev: zmožnost treznega razmisleka. Dobra plat besedila je v zadnji instanci zasenčena in uničena prek zadnje čase vseprisotnega moralnega momenta sklicevanja na “človečnost”.

Naj pojasnim. Uporaba koncepta vednost-moč, ki ga je izumil Foucault in ki se ga je poslužil Vogrinc, ni nedolžna. S seboj, kot je to značilno za vsak koncept iz humanističnih znanosti, prinese določene posledice: katere trditve smemo izreči in katerih ne. Vsaj če predpostavljamo, da želimo ostati konsistentni. In kaj so implikacije koncepta vednost-moč? Predvsem to, da je resnica vezana na določeno obliko moči, jo omogoča in določa kot slednja omogoča in določa njo samo. Da resnica ni neka stalnica onkraj ideoloških praks in iz njih pojmov, pri čemer na mestu praks stoji konkretno določanje oziroma “izvajanje Schengna”, na mestu pojmov ločnica med domačinom in tujcem in nato v območju tujega med iskalcem zaposlitve in tistim, ki beži zavoljo golega preživetja. A to v zadnji instanci pomeni, da onkraj te resnice, ki je vedno že oblastno ali ideološko posredovana, katerikoli izraz vam je pač ljubši, ne stoji, kot pod obleko, polje večnih neideoloških bitnosti. Pojmi dejanskega človeka, dejanske pravice, brezpogojne dolžnosti, neokrnjene narave so istega reda kot pojmovna ločnica, ki jo članek kritizira. Sfera sicer vedno novih in novih ideoloških pojmov je tako celota tega, kar v družbeni materiji je in bo, kar pa naj bi bilo v teorijo vključeno kot objekt, ne pa kot kriterij resnice. In ker je Vogrinc nedvomno teoretik, za katerega iz izkušenj vemo, da je tovrstno ločnico sposoben vzdrževati, seveda lahko pričakujemo, da tako tudi bo.

Pa ni! Kot zadnje čase devetindevetdeset odstotkov levičarjev se tudi sam kar naenkrat začne sklicevati na neko ne vem od kje že potegnjeno dolžnost, da storimo nekaj specifičnega, ker - citiram: “Samo tako ostanemo ljudje.” Trditev, ki kot prvo kaže na nekonsistentnost v uporabi konceptov, saj zavoljo humanitarnega pragmatizma poskuša sparčkati koncept vednost-moč, ki odreka višjo resničnost pojmom, kot je “biti človek”, in ta zanikani pojem sam. Pragmatizem je sam po sebi idiotizem, humanitarizem pa višji kretenizem. Zavoljo potrebe po moralističnem balastu celotna reflektirana plast teksta izpade zgolj kot lepšanje besedila s kvazi-teoretskimi referencami, ki zato, ker se jih ne upošteva, nimajo drugega smisla kot marketing, namenjen nenačitanim bedakom.

Kot drugo pa je naprošanje, da naj ostanemo ljudje, smešno zavoljo naslednjega vprašanja: Ste že kdaj videli medveda, ki bi zgradil koncentracijsko taborišče? Ne? Kakšno naključje! Tudi jaz ne! Organizacija česarkoli že je pač striktno človeška stvar. Da bi z razločevanjem prišlekov resnično nehali biti ljudje, bi morala obenem držati trditev, da ločevanje ni organizirana dejavnost, kar pač je. Namesto da blebetajo o dolžnostih, ki jih izpolnjujemo že s tem, da namesto kjerkoli ščijemo v pisoar, bi bila za začetek dobrodošla refleksija, ki bi priznala, da nas nič resnično ne zavezuje in da je zgolj od naše dobre volje odvisno, če bomo premaknili riti iz ugodno situiranih srednjeevropskih kavčev.  

Članek nasproti tem predlogom na začetku postavlja vprašanje, ki so ga v Mladini, kot tu običajno delajo z najbolj neumnimi odlomki, počastili s krepkim tiskom:

“Kdo je tako naiven, da verjame, da lahko in da sme policist na meji ali uradnik v zbirnem centru podeliti ali zavrniti status, ki odloča o usodi ne le posameznika, ki ga prizadene, marveč večinoma soodloča tudi o usodi njegove družine, sorodnikov, prijateljev ali sosedov, ki so morda odvisni od tega, ali se bo prebil v obljubljeno deželo?”

Mi pa se lahko za konec vprašamo: Kdo je tako naiven, da verjame, da tega policist na meji ali uradnik v zbirnem centru ne more storiti in da onkraj njegovega oblastnega “smeti” obstaja resničnejši in pravilnejši “sme”? Odgovor veste.