Vtis, ki bi si ga nevajen poslušalec v preteklih nekaj mesecih lahko ustvaril o političnem komentiranju s strani zajetnega dela Redakcije za kulturo in humanistične vede, bi bil lahko naslednji: “Radio Študent se obrača v desno.” O marsikateri priznani levičarski instanci je bilo izrečeno več grdega kot lepega, pogosto več žaljivega kot o sami desnici: humanitarci, aktivisti, pisci kolumn, akademiki,… ni, da ni.

Vse do prejšnje nedelje, ko je v etru svoje rojstvo ogledal prispevek Muanisa Sinanovića … in nazaj k desnici. Kar naenkrat je bila teorija pogojena s specifično politično umeščenostjo, humanitarci niso več objekt kritike, temveč nekdo, s katerim je treba biti solidaren, N’toko pa je bil pripoznan kot enakovreden zaveznik in nekdo, od kogar se lahko tisti, ki nam gre za uresničevanje levičarskih ciljev, poleg tega tudi kaj naučimo.

Spregledalo se je, da se je levica že zdavnaj naučila preveč, saj kljub nenehnemu povečevanju lastnega populizma, ki ga razni N’tokoti poosebljajo, doživlja poraz za porazom ter nato podaja enake izjave kot libertarci ob krizah, nastalih zaradi tržnih deregualcij. “Več prostega trga.” modrujejo prvi, “več populizma,” skandirajo drugi. Če kot levičar trdiš, da je trenutno stanje nekaj nezaželenega in kljub temu počneš tisto, kar k reprodukciji slednjega prispeva, je takšna drža lahko kar močno neproduktivna.

A s tem se danes ne mislim ubadati, ker je produktivnost v smislu moralne rentabilnosti nekaj, kar z objektom današnje teme nima nikakršne notranje povezave. Gre mi namreč za obravnavo načina ločenosti med teorijo in politično pozicijo, ki ga poimenujem dekontekstualizacija po eni strani, in za rezultat, ki izide iz neuspešne dekontekstualizacije: mistifikacija politike v moralnost. Z enim stavkom: tema današnjega izusta je moje razumevanje delovanja teorije.

K samemu pojmu dekontekstualizacije se najlažje približamo prek logike, ki uči, da je teorija vedno vezana na tako imenovano “pravo politično pozicijo”, da je konceptualizacija kontekstualna. Prava politična pozicija v tem primeru ni mišljena v smislu morale, torej ali se borimo za pravo stvar, ampak za vprašanje položaja, s katerega je neko teorijo mogoče proizvesti - Prava politična pozicija oziroma tista, ki lahko ve in se znebi lastne moralizacije, in politična pozicija, ki moralizira. Pa res obstaja nekaj takega kot prava politična pozicija v smislu vednosti?

Za primer vzemimo nacističnega teoretika Carla Schmitta, ki je pokazal, da je odnos sovražnik-prijatelj, ki povzema njegov pojem političnega, totalno pragmatičen. Sovražnik v tem smislu ni inkarnacija čistega zla, medtem ko je prijatelj delegat popolne dobrote, ampak je sovražnik preprosto tista zunanjost, ki jo uporabimo za grešnega kozla, da konsolidiramo notranjost. Odnos med nacizmom in judovskim prebivalstvom po takšni refleksiji kar naenkrat postane zanimivejši od klasične nacistične delitve na dobrega marljivega Nemca in zlohotnega ter pohlepnega Juda. Moralna komponenta v izgradnji koncepta in eksplikaciji razlogov za vzpostavitev manihejske delitve izgine. Ampak: mar lahko trdimo, da je Schmitt do teorije tega odnosa prišel zato, ker je ta odnos tudi sam prakticiral?

Zanimivo je, da so njegova besedila kasneje postala uporabna za ljudi, za katere lahko brez težav rečemo, da niso nacisti. Kot prvo lahko govorimo o frankfurtski šoli, kasneje o Derridaju in nazadnje Agambenu. Njihove razprave jasno naznanjajo, da se je teorija dekontekstualizirala in namesto teorije nekega nacista postala teorija odnosa, kateraga primer lahko med drugim predstavlja ravnanje njenega avtorja. Ampak to še vedno pušča odprto vprašanje: mar rabiš za to, da teoretiziraš odnos, ki omogoča naci realpolitiiko, res avtentično izkušnjo tega, kako je biti nacist?

Dilema izhaja iz zgrešene opozicije, ki na eno stran postavlja samoprezentnega subjekta in na drugo stran razmerje med subjektom kot subjektom in sebi zunanjim objektom. Ko Carl Schmitt preučuje svoj nacizem, samega sebe spremeni v objekt, ki stoji na določeni politični poziciji, ker nacista kot pripadnika določene politične pozicije v svoj objekt prav tako spremeni Agamben. Odnos, ki je za teoretizacijo neke politične silnice pomemben, je torej v vsakem primeru zunanjost teorije v razmerju do te politike in ne epistemična pravilnost neke politične pozicije v razmerju do drugih in v smislu pogoja teorije obenem. Gre torej prvič za to, da se vsaka politična pozicija lahko reflektira, ter drugič, da refleksija zamuja in tako implicitno predpostavlja nereflekteran material.

Teorija, kot jo razumem jaz, je namreč šele naknadna predelava nekega pred tem prisotnega ideološko-moralnega materiala, ki ga izvaja bodisi teoretik bodisi vnanji subjekt, skratka kdorkoli pač, saj možnost apolitičnega subjekta, takrat ko je govora o izvedbi prihodnjih dejanj, in ne zgolj analizi trenutnega stanja, zavračam. Tako nacist pred tovrstno miselno predelavo lastne prakse misli, da je njegov boj proti Judom nujen del boja za obrambo domovine, ljudstva, rasno čistost. Prav tako, da so vsi našteti pojmi in institucije sami po sebi neovrgljive moralne smotrnosti, ki zakrivajo to, kar res je: nacist, ki se s pozicije nacizma bori za nacizem. Slednji je njegova politična pozicija, njegovo racionalno jedro v razmerju do moralne maske, ki zakriva pozicioniranost.

Maskiranost se po teoretski refleksiji razblini - iz nacista, ki je nacist zato, ker se na ta način bori za višje dobro, se spremeni v subjekt, ki se zaradi svoje pripadnosti nacizmu bori za nacizem. A takšna reflesija je mogoča zgolj zato, ker je teorija ideološko čista, ker je do svojega objekta, ki je lahko tudi teoretikovo lastno ravnanje, v zunanjem odnosu in ker jo lahko izvaja kdorkoli s kakršnekoli politične pozicije. V nasprotnem primeru, to je če se ne bi ločila od politične umestitve, ki ji pripada teoretik, bi zgolj afirmirala moralni balast, ki se pripenja na politiko v njeni nereflektirani obliki  - Človek, obča volja, pravica, napredek, domovina, progresivna politika. Šele z naknadnostjo, ki obenem izvede ločitev od političnega konteksta govorca, lahko govorimo o politični poziciji, očiščeni morale, kar je isto, kot da šele lahko govorimo o tej poziciji.

S smrtjo teh moralnih koagulatov politične površine se celotna površina razgrne kot boj med različnimi partikularnimi političnimi silami. Šele na tej točki lahko rečeš, da si socialist, prej si zgolj šleva, ki si upa biti socialist zgolj sekundarno, prvotno pa si borec za Človeka, napredek,.. Seveda nam razni samozvani socialisti radi oporečejo, da s tem, ko te pojme razbijemo, ko nismo pripravljeni zatrditi, da se borimo za upravičeno stvar občega dobrega, ne zavzemamo nobene pozicije in smo zato liberalci.

Sam bi trdil ravno nasprotno, da namreč šele po tem, ko našo pozicijo očistimo vseh velikih moralnih upravičenj, govorimo eksplicitno o naši politični poziciji: socialist, liberalec, nacist, in ne borec v službi Napredka. V vero teh socialistov, ki nam očitajo liberalizem, bi lahko celo podvomili in rekli, da je njihovo prepričanje sila šibko, ko pa za rezanje buržujskih glav najprej potrebujejo vso to sklicevanje na Človeka, da je njih same resnično strah pozicioniranosti. Na enak način pa lahko prav tako šele rečeš, da si nacist za-sebe, in ne nacist, ker se nacisti po tvojem borijo za Obče dobro, ker je pozicija nacizma  po specifični moralni alkimiji Pravilna. V tem oziru je teorija dekontekstualizirana, ločena od svojega nastanka in šele v tem oziru sploh deluje kot teorija, ki zaradi svoje naknadne vnanjosti napram umeščenosti akterja šele lahko govori o politični poziciji akterja. Pred ločitvijo je vsak govor o politiki zgolj govor o morali.