MFi(FI)nale

MFi(FI)nale

Mnenje, kolumna ali komentar
31. 12. 2017 - 18:30

Ne bit feg pa poslušaj posnetek. 
 

No, dajmo, zadnjič smo tu. Končajmo. Kaj je bila tema prispevka dva tedna nazaj? V grobem rečeno, je šlo za nekakšno dovršitev loka oddaj, ki so obravnavale in prikazovale koncepte, ki jih je Althusser izdelal v obdobju med letoma 60 in 65 – naddoločenost, razlika med spoznavnim in realnim predmetom ter navsezadnje določitev humanizma kot ideologema. Začeli smo z obravnavo primera Katalonije, tu pokazali na neločljivost obstoja ekonomskega protislovja od ostalih protislovij ter končali pri … jah, vem, grozno … Vezajaku in Repovžu. Antiklimaks in pol na tisočo potenco, pomnožen s številom vseh groznih prispevkov, ki bi jih omenjena avtorja, v primeru, da bi živela večno, lahko spravila skupaj. Naj vam namignemo: Obstaja le eno število, ki se prilega večnosti.

Večnost zaenkrat, po vsej verjetnosti za vekomaj, pustimo ob strani. Osredotočimo se na stvari, ki se dogajajo tukaj in zdaj, na stvari, ki so se zgodile v naši bližnji preteklosti in na stvari, ki se odvijajo zdaj. V tem oziru bi se spomnil določenih komentarjev, ki so prejšnjemu prispevku očitali, da svojih poant ni izpeljal do konca. Spomnil, ker se z njimi strinjam. Drugi del prispevka je bil res pripravljen dokaj površno, ker mi je zmanjkalo časa, zato bi se rad za začetek vrnil k njemu in ga dopolnil. Če se spet spomnimo, smo se prejšnjič ubadali s primerom sirskega begunca Šamija, ki zdaj po novem spet ostaja v Sloveniji.

No, če smo iskreni, ne ravno z njim. Tukaj je popolnoma jasno, kje stojim. Bolj so me zanimale neumne reakcije, ki so se razvile kot odziv na njegov primer. Boris Vezjak tako ugotovi, da Pahor podpira antihumanizem, ker se Pahor strinja z vsemi mogočimi sodnimi instancami, ki trdijo, da naj se s Šamijevim azilom ukvarjajo Hrvati. Pokazali smo v glavnem to, da je pojem antihumanizma, kot se ga poslužuje Vezjak, brkljarija, ki v sebi združuje vse od tehnokracije, legalizma, Janše, Stalina pa do nazadnje Althusserjevih teoretskih izvajanj. Pokazali smo tudi, da je takšen zbrkljan pojem antihumanizma konsistenten v tem, da ločnico med seboj in humanim postavlja prek opozicije med sistemskim in človeškim, tj. med sfero rigidnosti in sfero potreb, vitalnosti, volje, namer … Na prvi pogled bi lahko rekli, da gre za ločnico med sistemskim kot objektivnim in človeškim kot subjektivnim.

Ampak zgolj na prvi pogled. Kot sem pokazal, humanizem obvezno zapade v psihologizem – psihologizem, ki sistem, določen kot učinek, postopoma vpija v samodržca kot vzrok, vse dokler objektivnost sistema navsezadnje ne izgine v subjektivnosti zla, sam sistem pa se s tem sprevrže v racionalno varovalko proti temu zlu, ki prihaja od zunaj. Zato ob branju Vezjakovih in Repovžovih prispevkov zmeraj dobimo občutek, da se bosta z neba cedila med in mleko, kar bi bilo sicer dokaj ogabno … Takoj ko Janša enkrat izgine s scene. Kolikor v njunih tekstih raste njegova zloba, toliko raste na drugi strani hvalisanje pravne države, človekovih pravic, reformističnih politik itd., skratka mehanizmov, ki v celoti ohranjajo okvir sistema, ki dejansko omogoča probleme, ki so imaginarno premeščeni na lik vnanjega zla - pa naj bo to Janša, Pahor ali pa magari Stalin.

Repovž in Vezjak seveda nista neka genialca, ki bi sproducirala novo ideološko logiko. Nista, tako kot Janša ni nek sadovski genialec v zločinu. Sta zgolj najočitnejša primerka te ideološke matrice, ki bi jo lahko najhitreje označili kar z besedo liberalizem. Kar z drugimi besedami pomeni, da bomo iste tipe argumentacij našli tudi drugje. Odličen primer te iste ideološke matrice nam lahko recimo poda serija Mr. Robot. Enkrat sem o njej že pisal. Čisto na kratko: Gre za dokaj glupo serijo o hekerjih, ki se odločijo speljat revolucijo, ker je sistem nepravičen, bla bla bla. Antagonisti so zlobni kapitalisti, ki izgledajo, kot bi jih nekdo pobral direktno iz Ameriškega psiha ali pa kakšnega naci propagandnega filma o Judih: zavestno manipulatorski, sadistični, megalomanski … Iztočnica je torej: dobri subjekti s svojimi potrebami na eni strani ter objektivnost sistema kot učinek sadističnih manipulatorjev na drugi. No, in potem se med prvo in drugo sezono zgodijo stvari, kot je nek hekerski napad … Kakor koli naivno je stvar že prikazana, učinek napada je v zadnji instanci ta, da gre ekonomija v kurac, da zavlada negotovost, revščina in, da protagonistdo začetka tretje sezone neha poslušati pank in začne brat nove filozofe. Ok, nekaj od tega sem si rahlo izmislil. Zdaj posluša pank, medtem ko bere nove filozofe. Učinek heka na protagonista je ta, da od konca prve do začetka tretje sezone spozna, da je struktura v bistvu kul, ker igra vlogo varovalke. Kakšna struktura in varovalko pred kom? Prvič: Seveda struktura razumljena kot trenutno obstoječi red. Drugič: Pred tistimi istimi zlobneži, katerih demoničnost in vsemogočnost raste premosorazmerno s hvalisanjem, ki ga je deležna struktura kot varovalka. Dokaz: glavni negativec postane nek kitajski minister, ki se oblači v žensko in je i-shit-you-not nastavil Trumpa za bodočega ameriškega predsednika. Manjka mu dobesedno samo kuščarjev rep.

Sovpadanje demonizacije konkretnega lika in reformizma – tako bi v grobem rečeno lahko opredelili politični učinek humanistične ideologije, ki kot ideologija deluje na način teoretskega kiksa, ki v isti zabojnik z napisom »antihumanistični odpadki« zmeče vse od ekonomskega determinizma, Stalina, legalizma, tehnokracije, Janše, Pahorja in navsezadnje tistih filozofij, ki si v tej z vseh vetrov nabrani množici lastijo ta privilegij, da jim oznaka antihumanizem dejansko ustreza. Princip, ki dela ta kaos za konsistenten, pa je navsezadnje kaj? Ja, nič drugega kot ideologija pragmatizma, ki se vsakič vpraša: »Kaj je tisto, kar koristi Človeku?« in potem, glede na to, kako je že prej opredelila Človeka, vsakič znova opredeli tudi polje nečloveškega. Ker teorije, kot je Althusserjev teoretski antihumanizem, zanikajo sam pojem Človeka z velikim Č – sama beseda antihumanizem, pove vse. No, zato te teorije v polju nečloveškega predstavljajo konstanto, neodvisno od političnih mutacij.

Da je teh Človekov skoraj toliko, kot je ljudi, da je humanizem res fleksibilna ideologija, nam ni treba gledati njegove celotne zgodovine, od renesanse naprej. Popolnoma dovolj je, da se omejimo na čas med prejšnjo in to rubriko. Zgodba gre takole. En dan po snemanju prejšnje rubrike, v kateri zapišem, da se Repovž sam sicer morda ne bo oklical za humanista, so pa njegove izjave skladne s humanistično ideologijo. No, en dan po snemanju, v uvodniku, ki ne vem več, o čem točno je pisal, zapiše, da levici manjka humanizma. No … Ampak zgodba se s tem ne konča. V isti številki Mladine Eni Hercog ugotavlja, da ustaši niso ljudje, ampak ne vem, kaj … morda majski hroščki, pižmovke in kapibare? Ampak ja, to še vedno ni konec. Kak teden pozneje, na Facebook strani Protirasistične fronte brez meja, pridejo do presenetljivega dognanja, da ravno tisti, ki se je skliceval na humanizem, tj. Repovž, v bistvu … wait-for-it… sploh ni človek, temveč bolezen.

Areeeewehuuuuumanor are weecanceeeeer?

Kdo potem sploh je Človek? Vezjak? Pahor? Šami? Ustaši? Morda celo Repovž? Morda mi?

Vprašanje je retorično in brezvezno, ker je nerešljivo, kot so nerešljiva vsa vprašanja moralnega tipa. Ne glede na to, kako globoko bomo kopali, bomo tudi mi, kot je nekoč Marx videl razrede ter kot je veliki reakcionar Joseph de Maistre na mestu mankajočega Človeka ugledal Francoze, Ruse, Italjane … Tako bomo tudi mi našli zgolj ustaše, begunce, Repovže, Vezjake in tako dalje. Namesto da se še vedno sprašujemo, kje, kdo in kaj je Človek, se raje spomnimo, da je to zadnjič, ko se v etru slišimo v okviru rubrike moralnih fekalij … spomnimo se in se namesto da iščemo Človeka, preden dokončno potegnemo črto in si zaželimo novo leto, vprašajmo: Kdo smo mi? Kaj smo počeli zadnji dve leti, odkar rubrika obstaja, kaj smo se v teh dveh letih naučili? Dragi tehnik, nazaj! Nazaj!

 

(Drugi del)

Tisto, kar določa zadnji dve leti političnega dogajanja, ki ga popisuje rubrika, je resnično pomanjkanje političnega angažmaja. Situacija je hujša kot kdaj koli prej. Povsod po svetu smo priča sistematičnemu kršenju temeljnih in neodtujljivih človekovih pravic, pravic, ki bi morale biti v današnji civilizirani družbi samoumevne. V nasprotju s tem se pogosto pokaže, da institucije ne spoštujejo pravic posameznika: Bodisi naj gre za svobodo govora, tiska bodisi še za bolj temeljne pravice do prostosti, življenja ter osebne varnosti. V nasprotju s temi načeli, ki moderno družbo razločujejo od preteklih tiranij, država krepi svoje represivne mehanizme, kupuje vodne topove, nasploh je v porastu nasilje nad vsemi manjšinami, pa naj govorimo o beguncih, ženskah, mladih, ki bežijo v tujino … Resnično smo soočeni s krizo, a naj poudarimo - gre za krizo neukrepanja. Na nas je, da začnemo ukrepati, saj samo tako ostanemo ljudje.

Za začetek moramo nujno obsoditi vsako nasilje. Nasilje države, nasilje med spoli, rasistično nasilje, nasilje nad drugače mislečimi, vse. Če se zadržimo pri beguncih, ki predstavljajo najšibkejši in nasilja najbolj deležen del populacije, se moramo povprašati: Kdo je tako naiven, da verjame, da lahko in da sme policist na meji ali uradnik v zbirnem centru podeliti ali zavrniti status, ki odloča o usodi ne le posameznika, ki ga prizadene, marveč večinoma soodloča tudi o usodi njegove družine, sorodnikov, prijateljev ali sosedov, ki so morda odvisni od tega, ali se bo prebil v obljubljeno deželo? Dokler se ne vrnemo k humanosti, bo meje slednje določal policist.

Morda res nismo mi tisti, ki smo povzročili begunsko krizo, niti je ne bomo v rešili, lahko pa kot dobro organizirana civilna družba s prefinjenim občutkom za človekoljubnost in ne s postavljanjem bodeče žice potrkamo na vest institucij, da je treba oblikovati veliko humanistično zavezništvo za končanje sirske tragedije. A naloga nas kot ljudi se s tem ne konča. Prav tako moramo opozoriti na nasilje, ki se v vedno bolj konservativnih družbah izvaja nad manjšinami, kot so istospolno usmerjeni. Tistim, ki propagirajo vračanje krščanskih vrednot ter nuklearne družine, je treba pokazati, da obstaja več tipov družin, kako je heteronormativna shema tortura in kako je tisto, kar je na koncu pomembno, to, da v družini obstaja ljubeč odnos. Sociološke študije iz Nove Zelandije temu že dolgo potrjujejo.

Vrniti se moramo k temeljim zavezam, človekovim pravicam, Človeku, humanizmu in pravu. Potreben je tip delovanja in organizacije, ki bo proizvedel opolnomočeno bazo/civilno družbo, za stalni stik z bazo, za neposredno demokracijo, kjer baza ni le posvetovalni forum, ampak kot enakopravni partner postavlja vprašanja na dnevni red, o njih razpravlja in soodloča. Le tako bomo v naše življenje ponovno vrnili odtujeno politiko, ki ne bo več služila Kapitalu, temveč malemu človeku. Upreti se je potrebno Elitam in Kapitalu, ki je zatrl navadnega človeka, ki družbo krivično razmejuje po ločnici med 1 in 99 %. Potrebno je biti subverziven v času, ko kapitalizem z vsesplošno poblagovljenostjo človeka spreminja v objekt in mu jemlje njegovo subjektivnost.

Tako kot delavec že dolgo ni več subjekt, tako tudi ženska danes ne odloča več o svoji prihodnosti. Je objekt za moški užitek, pa za razplajanje, vpeta v družbene spone patriarhata in kapitala, objekt, ki mu je vzet njen specifični glas, njena specifična subjektivnost. Upreti se je treba moškemu pogledu, ki objektivizira ženske. Pri tem velik del krivde nosi znanost, ki z diktatom razuma zavrača drugačne, a v resnici enakovredne tipe mišljenja, in si tako prilašča oblast nad maternico, nad žensko čutnostjo. Isto velja, kar se tiče sovraštva do veganstva, kjer prevladuje antropocentrični pogled, ki v neoliberalizmu sodeluje s patriarhatom in kapitalom. Primanjkuje nam spoštovanja do Drugega – do beguncev, žensk, raznospolno usmerjenih ter živali. Dokler ne bomo spoštovali živali, ne bomo spoštovali žensk.

Potrebno je vpeljati tip dejavnosti, ki bo iz medosebnih odnosov izgnal vse sledi prevlade, tudi tistih, ki se sklicujejo na vednost, ki si jo domnevno lastijo. To je velik problem teoretikov, ki so večinoma beli buržoazni moški, ki iz fotelja udobno pametujejo tistim, ki se dejansko ukvarjajo z realnimi problemi, s prakso. Sami so lepe duše, ki se boje umazati s kruto družbeno realnostjo neoliberalizma, krivičnostjo, ki je niso nikoli zaznali na lastni koži. Ker je niso zaznali, o njej sploh ne bi smeli govoriti. Kako se boš pa drugače naučil kot iz prakse?

Njihovo prazno teoretiziranje o realnih problemih kaže, da so odtujeni od realnosti, da nimajo pojma prakse. Njihova dejavnost v svojem jedru prispeva k ohranitvi statusa quo. So v službi Kapitala in Elit, česar se ne zavedajo. Res je ostudno, kako izkoriščajo bedo ljudi za svoje kvaziučene razprave. Njihova dejavnost je nasprotje vsake resnične subverznivnosti, ki je prisotna le v angažmaju, ki se lahko porodi le iz sočutja s sočlovekom, le v vrnitvi k humanosti, ki je docela tuja njihovim abstrakcijam, ki so samo prazni označevalci. Mislijo, da so subverzivni, a neoliberalizem jih je že zdavnaj sprejel v svoje varstvo. Sicer pa ja, kapitalizem bo itak padel. To vemo.

Izgovarjajo se, da si jim vendar ni treba umazati rok, da bi videli, kakšen je svet. A to je njihova ideologija, saj o svetu, ki ga doživljajo dejanski ljudje, ne vedo nič. Kdaj si je kdo od njih umazal roke in dejansko kaj naredil, a? Še več, spregledajo, da je v postfaktični družbi potrebno kaj storiti čisto zavoljo političnih učinkov. Da je treba pridobiti ljudi na svojo stran in zato govoriti o tovarištvu, o sočloveku in ljubezni. Treba se je približati ljudem in govoriti kot običajni ljudje. Zaradi njihove neangažiranosti in manka stika s civilnimi gibanji, medtem ko se oni ukvarjajo s čisto teorijo, levica izgublja in prihaja na oblast desnica. Poglejte ratinge, ki jih prejema SDS, poglejte Trumpovo zmago v Ameriki! Ampak o vseh krivicah, ki se odvijajo na sve…

 

(nadaljevanje deloma improvizirano: Še enkrat - ne bodi feg in poslušaj posnetek.)

-Ej pizda Fifi, a lahko nehaš trollat? Sej trollaš?

-Ma ne, mislim, da sem sprintal napačen tekst. Sej se mi je zdel neki čudno, ker to je res zabito. To je un list, na katerem piše, kaj vse je glupo in narobe.

-Ja, kaj bomo zdaj? Valda ne bomo snemal še enkrat? Pa zajebal si. Sploh zdaj, ko maš zadnjič.

-Ma, sej ni važno. Boli te kurac. Pač se reče, da naj vse, kar je blo rečeno od druzga dela oddaje dalje, obrnejo, pa bojo dobil nek približek tega, kar naj bi blo res. Če ne, pa pač, kaj jih jebe, nej grejo brat pretekle prispevke. Meni se res ne da več. Res ne bi celga lajfa posvetil temu, da kurcam tistih par idiotov, ki govorijo itak stalno ene in iste gluposti.

-Ja, nič, kaj pol … potegnemo črto pa konec?
-Jop. I guess, da je to to. Bilo je lepo, dokler je bilo. No spet ne vsakič. Ampak ja, srečno novo leto, brez moralnih fekalij.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

jebi ga stari. treba pazit na jezik in ostrino besedne argumentacije.
to kar pa ti počneš v etru, je pa stvar tvoje osebne masturbacije in ne moje.
AMEN.

Srečno tudi vam! 

a se ti u lajfu drgač dobr počutiš? tako na splošno? med nami rečeno?

samo vprašam. sorči stari, tega sranja zgori se men niti brat ne da. res ne vidim niti ene same poante v tem. ampak svaka ti čast stari - vidim da imaš ime. no, to pa tud šteje neki v taki vukojebini kot je slo a ne? bravo. well done guy. well done.

Matija Jan (1993) je eden najbolj vidnih intelektualnih glasov svoje generacije. Redno sodeluje z redakcijo za Kulturo in humanistiko Radia Študent, za katero piše analize aktualnih ideoloških problemov. Ti njegovi prispevki sodijo med najbolj opazne na omenjenem mediju. Kot študent je sodeloval na dogodkih Filozofski maraton in Dnevi filozofije. V socialnem centru Rog je v okviru predavanje Spoznavanje narave in družbe pripravil odmevno predstavitev pričujočega dela. Je eden od središčnih likov obetajoče nove ljubljanske filozofske scene.

da smo nekateri samo kakih 10 let starejši od tebe. pa da nimamo sirčeka v mozgu kot ti. pha. pa še neznani smo. izbrisani. kaj češ boljšga stari. tist k šteka stvar šteka. tist k ne, mora pa še mal u šolo a ne?

od Erjavca mogoče? sej veš človekove pravice pa svet ZN pa te oslarije. a? to pri nam je vse skupaj itak na vrhuncu. ne veš kam bi se obrnu.

Osnovno vodilo je krepitev mednarodnega okolja

Pri delovanju sledi svojim nacionalnim vsebinskim prioritetam, osnovno vodilo pa je krepitev mednarodnega okolja, ki bo pripomoglo k varnosti, univerzalnemu trajnostnemu razvoju, vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic, je v prispevku ob prevzemu predsedovanju v letu 2018 zapisal zunanji minister.

ker plottwist

Fuuuuck dude! Kdo bo zdej sprozu spontane outrage libsov!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness