Revolucija, kje si?

Revolucije ni. Well, no shit, Sherlock. Za to ugotovitev nam zadošča pogled skozi okno. Res ni potrebe, da nam to povejo po radiu. Ampak zakaj je ni? Socialna država se razkraja levo in desno, leve stranke zahtevajo nove dni spomina na boj proti nacizmu in falirajo na vseh možnih koncih, desničarstvo in ksenofobija sta v porastu, ne v porastu – v vzponu! Univerzitetna izobrazba, ki je nekdaj veljala za garant, iz katerega bo nujno sledila stabilna kariera, vedno bolj izgublja na veljavi, redne zaposlitve nadomeščajo prekarna delovna razmerja in tako dalje. In res se lahko povprašamo,  kje je v tem stanju uvoda v apokalipso tisti slavni krik »Socializem ali barbarstvo!« Kje so ljudske množice, ki bodo zamajale prestol elit in kapitala, kje je subjekt zgodovine, ki bi ob prepoznanju akutnosti trenutnega stanja rekel »Dovolj,« pred parlamentom stal z vilami ter protestiral proti lopovom, zaradi katerih se mali človek vsak dan počuti bolj prikrajšanega. Kje so zahteve po pravičnejših zakonih, po univerzalnem temeljnem dohodku in podobnem? Bolj ali manj jih ni.

Seveda vemo, da se tisto, ki lahko tovrstne zahteve poda, imenuje ljudstvo. Ljudstvo, ki je od 18. stoletja naprej lahko edini subjekt zgodovine, obča volja, ki se upre vsakemu nasilju in represiji ter se osvobodi okov in verig, ki so vse do tedaj nepravično veljale za njegovo edino lastnino. V kolikor je edini pravi subjekt zgodovine lahko le bojda obstoječe ljudstvo in v kolikor zahtev, ki jih lahko poda le ono očitno ni, če ni revolucije … Kam je potem odšlo ljudstvo? Ampak mar niste ljudstvo ravno vi? Ja, vi ste ljudstvo, dragi poslušalci in poslušalke! Vi, ki ta trenutek bodisi poslušate, bodisi berete ta prispevek, namesto, da bi zahtevali uvedbo UTD-ja ali pa kar lepo klali buržuje in delali komunizem! In zakaj tega ne počnete?

 

Maja Novak nam v 49. številki lanskoletne Mladine ponuja pretresljiv in gotovo nadvse resničen odgovor v obliki članka Životarjenje na antidepresivih, podnaslovljenem Kaj pa, če smo taki komu všeč? Poglejmo, kaj je razlog njene in naše politične apatičnosti, razlog, ki ga lahko razkrije njena velika bistroumnost in seznanjenost s fakti.

»Odkar sem na antidepresivih, sem se spremenila v zombija. Na ulicah, v trgovinah, v bifejih, v uradih srečujem druge zombije. […] Glupo opravljamo vsakodnevne opravke, glupo si vsako jutro skuhamo kavo, glupo hodimo v službo in po službi po otroke ali vnuke v vrtec, glupo smo proizvajalci in glupo smo potrošniki.«

To, da smo se odločili za »kemično substanco, ki nam jemlje voljo in vitalnost in žmoht in, ki nas vsako jutro navije kot mehanično igračko«, je krivo, da se revolucija danes kaže le še kot oddaljen, tako rekoč nedosegljiv horizont, kot ideal za katerega mora biti, če želi biti še kaj več od golega ideala, potrebna tudi naša življenjska moč, naša vitalnost. Thatcherjeva je imela prav, ko je rekla, da delavcem ni dovolj slabo. Maja se z njo strinja. Kot se je z njo prav tako nekaj časa strinjal Marx, ko je pisal o neizbežnosti revolucije iz poslabšanja življenskih pogojev. Mnenje je kmalu spremenil, saj so ga izkušnje podučile, da to niti ni res. Ampak nazaj k Maji Novak in zadrogiranim ljudskim množicam. Njihova vitalnost bo obujena šele takrat, ko se bo njihovo stanje še poslabšalo. Kemični pripomočki so tako kot socialna država: zgolj palica v korenčkovih oblačilih, nevidna, a trdna ovira vsaki revolucionarni transformaciji družbe. Kot pravi:

»Morda bi takrat, ko smo odbezljali k zdravniku, storili bolje, ko bi zgrabili vile in kose ter odbezljali pred parlament ali vlado; ali na volitvah glasovali drugače, kot smo; ali zahtevali referendum o uvedbi UTD, ampak mi smo se odločili za udobnejšo pot.«

Morda UTD res ni ravno revolucionarno dejanje, morda voljenje Združene levice namesto Cerarja res ni odprava buržoazne politične logike, nekaj pa vseeno je. In vzrok, da tega nečesa  ne ugledamo, je pač neizmerljiva človeška lenoba. Maja se namreč zaveda, da je kraj, kjer se zgodijo vse revolucije, postelja. Tako kot sta to počela Lenin ali Mao, z blazino čez glavo, naša velika negibnost v postelji pomeni tudi našo največjo politično vitalnost. Po svoje je res, da marsikateri socialist takrat, ko uspe zaspati in, ko ga ravno ne mučijo more, sanja izpolnitev lastnih političnih idealov. Nakar nastopi trenutek, ko se sanjalci zbudijo …

Sedaj pa dovolj sarkazma, recimo bobu bob. Edina pravilna ugotovitev, ki jo avtorica poda v celotnem članku je to, da je glupa. Poleg tega, da glupo opravlja vsakodnevne opravke, da si glupo skuha jutranjo kavo in ostalo, pač piše še glupe stvari. Bitje, nezmožno premika iz postelje, je pač bolj težko zgled povečanja politične aktivnosti. Prav tako je očitna neumnost trditev, da te antidepresivi spremenijo v otopelega zombija, da ti domnevno poberejo vitalnost. Kvečjemu obratno, pogosto služijo kot predpogoj vsake, tudi politične vitalnosti. Gospa Novak sicer glupo predpostavlja, da vsi tisti, ki se tako ali drugače udeležujejo političnih bojev, pač ne morejo biti na tem ali onem antidepresivu. Kar je popoln bullshit. Prav tako, kot bi bila popoln bullshit nasprotna trditev - da se bo revolucija zgodila takrat, ko se bo ne-zadrogirana in v postelji ležeča polovica prebivalstva končno začela kemično oplajati in se spravila k sebi. Na eni strani hipoteza o nujni politični akciji, ki izhaja iz povečanja bede – po možnosti v obliki subjektivnega prepoznanja te bede - na drugi strani pa vera v zunaj-posteljnim množicam bojda lastno revolucionarno naperjenost. Kot da ljudje potrebujejo antidepresive, da jih preprosto boli kurac. Ampak od antidepresivov služijo korporacije, kapital pa si nas želi take – jemanje antidepresivov je anti-revolucionarno delovanje par excellance! Prvič: večino hrane res kupimo na trgu in nekdo, ki ni mi, od tega služi. Zaradi tega vseeno ne bomo nehali jesti. Drugič: tovrstna sintetika ne poraja zombijev, ampak omogoča vitalnost. Tretjič, ponavljamo: zakaj bi bila možnost, da nas preprosto boli kurac, s sintetiko ali brez nje, nekaj tako nepredstavljivega? Skratka, jamranje nad rabo antidepresivov v članku Maje Novak teče iz samih napačnih razlogov in predpostavk, saj tako domnevna otopelost kot zainteresiranost za politiko ne sledita iz rabe ali ne-rabe kemičnih pomagal.

Ne moremo reči, da so tovrstne posplošitve, te faktične zmote in zgrešene predpostavke, zrasle na zeljniku oziroma zeljnati glavi Maje Novak. Če bi bila v svoji neumnosti originalna, bi bila pač še en kuriozum. Ampak ravno to ni. Njen prispevek  zgolj ponavlja enega pogostejših truizmov á la »cepiva so zlo«, »gensko spremenjena hrana povzroča raka« … No, vse te puhlice imajo seveda svojo metafiziko, logiko, ki ne glede na to v kateri različici se v danem trenutku aktualizira, ostaja ista. Ni važno, ali akterji, ki izrekajo tovrstne neumnosti, navedejo tudi logiko, prek katere ta neumnost nastaja, ali pa se sploh zavedajo, da ta mehanizem deluje skozi njihovo izrekanje. Poanta je ravno v tem, da deluje spontano, da se zdijo njeni sklepi govorcem samoumevni, sam mehanizem pa ostaja neizprašan.

V osnovi gre pri gonji proti antidepresivom za mehanizem, ki druga v drugo vpne dve dokaj podobni spontani filozofiji. Prvič, spontano filozofijo primata vrednosti naravnega pred ustvarjenim. Drugič, spontano filozofijo primata vrednosti delovanja iz sebe pred delovanjem prek zunanjega vpliva. Filozofiji sta si podobni, ker se opoziciji pogosto prekrivata. Delovati iz sebe je namreč velikokrat enačeno z naravnim, delovanje prek zunanjosti pa določeno kot nekaj naključno vsiljenega – skratka nastalega. Protislovje se sicer skriva že v tem, da je že samo avtentično delovanje iz sebe, za katerega bomo pokazali, da ga v bistvu ni, proces ustvarjanja posledic in se s tem uvršča v polje nenaravnega. V kolikor nočemo biti popolnoma protislovni, moramo samo pojmovanje naravnega nujno preoblikovati. Ampak zdaj lepo počasi.

Prvič: asimetrična opozicija med naravnim in ustvarjenim. Asimetrična, ker je tisto, kar je naravno, vedno kul, medtem, ko je tisto ustvarjeno lahko zgolj odmik od ideala, ki ga predstavlja naravno. Na primer, uživanje zelja je v redu, ker raste iz zemlje samo po sebi, jemanje antidepresivov pa je slabo, ker je produkt določene kemične predelave. Na podoben način je kajenje trave v redu, ker je trava pač naravna rastlina, ki bi rasla tudi, če jo ne bi sintetiziral človek, medtem ko so sintetične droge slabe, ker je bil za njihovo uživanje potreben nek dodaten proces, ki presega zamejenost na proces rasti plevela. Isto velja za obsedenost z eko hrano in tako dalje.

Na tem mestu naletimo na dva absurda. Prvič, tako za pridelavo konoplje, ki se jo da kaditi, kot za ekološko hrano je potreben nek dodaten proces pridelave. Drugič, iz česa so v zadnji instanci narejeni antidepresivi in sintetične droge? Iz tako imenovanih naravnih snovi. Ampak, porečete, da so te dodobra predelane. Kakor da kemijski procesi, ki so jim snovi podvržene v laboratoriju, potekajo izven naravnih zakonitosti, so nenaravni. To bi dejansko terjalo, da bi onkraj periodnega sistema, onkraj narave, ždel še nek drugi svet nenaravnega, nekakšna paralelna dimenzija, od koder bi se v naš svet kot iz pekla pretakale zle snovi, katerih funkcija je lahko le zasužnjevanje. Na mestu tega zunanjega zla v primeru antidepresivov stojijo farmacevtska podjetja, institucije, ki oporekajo domnevni čisti naravi. Kar je kratkomalo neumnost. Laboratorij je zgolj eden izmed možnih okolij, znotraj katerih se odvijajo procesi s snovmi, ki ne morejo priti od nikjer drugod, razen iz narave. Kokain ni nič manj ali bolj naraven, nič manj ali bolj ustvarjen kot eko-zelje na vaši gredi. Enako velja za antidepresive, kjer se pogosto očita, da gre za vnašanje »neke kemije«. V takih primerih se vedno zazna očitek ob vnašanju nečesa nenaravnega, vnosa institucije v telo. In to na mesto, kjer bi si morali pomagati »sami«, na mesto naravne vitalnosti, žmohta in volje.

In tu gremo k drugi točki. Delovanje iz sebe in delovanje prek vpliva zunanjega. Obstajalo naj bi neko ravnanje, ki je skladno z nami samimi. Ta skladnost samega s seboj pa je določena kot pravilnost odziva na zunanjost. Pogosto se tovrstna pravilnost odziva pojavi v izreku á la »To moraš sam pri sebi razčistiti, delovati kot veš, da je prav, se ne pustiti zunanjim vplivom«. Kar je čista retardiranost, ker se vedno v osnovi odzivamo na zunanje okolje in šele po tem odzivu smo, kar smo. Ne obstaja neki Jaz, ki bi v danem okolju deloval iz sebe in na katerega naj bi zgolj slučajno vplivali zunanji dejavniki. Ta Jaz se oblikuje ravno prek odnosa z zunanjimi dejavniki.

Toda zahteva, da deluješ iz sebe, predpostavlja ravno neko pravilno, avtentično odzivanje na okolico. V članku Životarjenje na antideprisivih je to pač stanje, v katerem se vzpenja desnica, razpada socialna država in tako dalje. Stanje, na katerega naj bi posameznik reagiral s takojšnjim odporom in to ravno brez kakršnih koli zunanjih pomagal, pač pa iz sebe. Antidepresiv je tu razumljen v smislu zunanjega sredstva za ravnanje, ki popači pravilno ravnanje na dražljaj. Pravo dejanje na drugi strani je goli »Just do it!«, samodoločitev subjekta brez vsakih zunanjih predmetnih sredstev. Kar je približno tako kot da bi rekli, da ne smemo jesti, ker je hrana sredstvo, s katerim spremenimo naš avtentičen odziv na okolico, sredstvo, zaradi katerega v kapitalizmu nismo dovolj shirani, da bi nam dopizdil in bi se mu uprli. Ali pa se sploh premaknili, ker bi se kmalu izstradali. Kar je sicer ekstremnejši primer, pa vendar na ravni iste logike kot hvalisanje politične aktivnosti ležanja v postelji z odejo čez glavo ali pričakovanje, da bo kripel delal salte in psihotik brez antipsihotikov tvoril večstavčne povedi.

Bolj kot moraliziranje, katerih sredstev človek ne bi smel vnesti v svoj organizem ali pa katere ugodnosti onemogočajo začetek odpora, in se pri tem naslanja na vse možne faktične zgrešenosti in razne metafizike, bi se bilo fino povprašati, od kod ideja, da je za našo vitalnost in žmoht dovolj že naša dobra volja. Mar ni večji taktični problem boja v tem, da sredstev nimaš, da imaš zgolj lastno voljo, ki sama po sebi pač ne premika nobene gore kot pa to, da zahtevaš zgolj lastno voljo, se znebiš sredstev in kal upora iščeš v tem, da svoje stanje poslabšaš.