Ekipi Napihovanja je te dni prišlo na uho, da so na RTV SLO zavladale izredne razmere. Naš interni obveščevalec jih je zadržano opisal kot epidemijo akutnega malodušja. Nemudoma smo si naredili kopije magnetnih kartic in se napotili v RTV hišo, da se prepričamo na lastne oči. Že ob vhodu smo naleteli na pretresljive prizore. Takoj smo spoznali, da ne gre za malodušje, temveč za pravcati razkroj, ki je ostal RTV občinstvu povsem zakrit.

Zaposleni na RTV so križem kražem ležali že v sprejemni avli. Ležali so vznak in njihove oči, uprte v strop, so vprašujoče nemo vpile: »zakaj, le zakaj«. Njihovo rahlo hropenje nas je pomirilo, saj smo sprva mislili, da so povsem mrtvi. Izkazalo se je, da jih je zadel le neki strašen mrtvoud in tudi mrtvoum, če smo nekoliko natančnejši. Nekaj blažje prizadetih je skrušeno čepelo in tiho ihtelo v kotu. Ravno ko smo si pobliže ogledovali enega od teh v znak ležečih nesrečnikov, je od nekod prišlo zamolklo momljanje: »jebemti život«. Odločili smo se, da je zadevo vredno podrobneje raziskati, in šli smo v zgornja nadstropja RTV hiše.

Tukaj so bili hodniki prazni. Vse je bilo kot izumrlo. Nenadoma pa je tišino prekinil glasen kovinski tresk: »Bršuuum«. Pohiteli smo okoli vogala in odkrili na tleh ležečega novinarja. Očitno je padel iz omare. Bil je mlad, čeden fant, modrih oči in svetlih las, na prečko počesanih. Slaboten, a vseeno pri življenju, nam je povedal, da dela v notranjepolitični redakciji s pogodbo za nedoločen čas in da se je takoj po uradnem zaprtju olimpijskih iger tudi sam zaprl v omaro. Nemo smo se spogledali in takoj zaslutili, kaj stoji v ozadju tega čudnega pojava. Takoj smo ga vprašali, zakaj pa se je se zaprl v omaro.

Novinar je odgovoril: »A veste, kako čudovito je bilo poročati o zmagah naših olimpijcev … pojma nimate! Vsak ušivi politični komentar sem lahko olepšal s kakšno športno zmago naših. Če bi igre trajale večno, bi bil novinar samih dobrih novic, priljubljen, … to bi bila kariera. Ampak zdaj je vsega tega konec. Moral bom poročati le o politiki, korupciji in tem sranju. A veste, kaj so včasih naredili prinašalcem slabih novic? Pokončali so jih, pokončali! Jaz pa sem še mlad in si tega ne zaslužim,« je še piskajoče izdavil in se nato takoj spet zaprl v omaro. Mi pa smo krenili naprej. Zadeva je bila resnejša, kot smo sprva domnevali.

Takoj v naslednjem nadstropju smo našli pisarno v strahovitem neredu, v njej je bilo polno RTV novinarjev v vseh mogočih položajih in iz vseh mogočih redakcij in služb. Tudi oni so očividno strašno trpeli na razkroju duha. Nekateri so si bili poveznili nakupovalne vrečke čez glavo, saj jim je svet brez iger postal neznosen že na pogled. Neka gospa razmršenih las in razmazanih ličil je začela tarnati: »MI smo bili prvi, MI, prve minute so bile naše, MI, športni novinarji smo začenjali poročila, bili smo poročila … 19.00 … razumete, ne pa 19.45, MI smo narodu spregovorili prvi … vesela oznanila, zmage, odličja, stopničke aaah …« Takoj nato se je oglasil nekdo izza kopirnega stroja. V strašno upadlem obrazu smo spoznali znanega TV voditelja.

Uveli brki TV voditelja so tiho trepetali: »Nektar zmage smo prinašali … vsemu narodu smo ga dajali piti, bili smo kot dobrotnik, ki trpečemu prinese olajšanje, pozabo na vsakodnevne skrbi … kaj pa zdaj, kaj zdaj? S čim naj razveseljujemo naš trpeči narod, mar s SDH, DUTB, BDP, ZUJF, ZMVN, ZTRP …?« Neki drugi glas izpod nakupovalne vrečke je nadaljeval: »Vse je imelo smisel, vse, življenje, delo, naše poslanstvo … a sploh veste, kako je, ko odkrijete smisel vsega?« Strinjali smo se, da tukaj ne bomo prišli dlje od tega, in zapustili smo pisarno in se odpravili v zadnja nadstropja.

Bolj ko smo napredovali proti vrhu, bolj je bolest postajala artikulirana. Iz neke sobe je histerično odmeval improviziran napev: »2 x zlata, 2 x zlata, naj nas le pokolje dolg, trojka zmelje in poplavi, zdaj smo dvakrat zlati v slavi!« Iz neke druge sobe je nekdo navdušeno preračunaval: »Število medalj deljeno število prebivalcev, kvocient 0,27, po metodologiji OKS …«. Malo naprej smo naleteli na velik, kričeč stenski napis, razmazan v rdeči barvi. Vonj je izdajal zmes rdeče šminke in jagodnega smoothieja, pisalo pa je »Ponovno rojstvo naroda iz duha zmage«. Tako in podobno temu se je nadaljevalo vse do vrha, kjer smo naposled stopili v glavno sejno sobo RTV hiše. Bila je temačna, zavese zastrte, le ozek snop svetlobe je razsvetljeval kravato nekoga, ki je sedel na oblazinjenem fotelju.

Obraza nismo natančno razločili, izgledal je mož srednjih let, zazrt v tla in z glavo v kontemplativnem položaju, naslonjeno na pest. Ko nas je zaznal, je spregovoril takole: »Vse je nič, ampak mi smo vse, kar je! Kaj in čemu tisoč luči? Če nas ni, je vse skupaj nič in tema.« Po tem filozofskem uvodu je nekoliko privzdignil glavo in nadaljeval: »Kaj igre, kaj ognjemeti, kaj slavje in zmage … vse to bi bilo nič, bežen pripetljaj v neki azijski vukojebini … MI smo naredili dogodek, MI smo bili dogodek, breztelesni eter, duh, prvi gibalec. Pronicali smo v srca na kavču vsega vesoljnega slovenstva. MI smo naredili narod zopet eno, eno, goreče v ognju našega TV dogajanja. Brez dotika, kot bog, smo poganjali Narod od zmage k novi zmagi, od radosti k ekstazi, pozabili so na vse in se zopet pognali k nebu …«. Od tu dalje je mož začel prhati in brbotati o nekih ognjenih pticah, mi pa smo jo jadrno popihali iz RTV, ker se nam je tako zdelo najbolje. Materiala smo imeli več, kot je bilo treba.

Nekaj ur zatem smo v radijski kuhinji že zajemali odličen APR-ovski golaž, ko nas je dosegla nepričakovana novica. RTV je javno objavila svoje novo veselo oznanilo o bodočih smernicah javne hiše. Oznanilo je bilo kakopak v športnem duhu in kratko naslovljeno »Treba je zmagovati naprej«. Vsebina je zaenkrat še tajna, a vrhunska, še zatrjujejo na RTV. Upajmo, da bo o tem kaj več znanega v prihodnjih dneh. Ekipa Napihovanja bo vsekakor na preži.

Da ga dobite od spredaj in ne od zadaj je tudi tokrat poskrbela ekipa Napihovanja!