Ekipa Napihovanja je zleknjena ob Ljubljanici v senci vrb žalujk srkala hladno pivo in za trenutek pozabila vse tegobe, ki sicer tarejo umna bitja. A iz te blaženosti nas je nenadoma grobo prebudilo zvonjenje telefona. Glas urednika z radia je zahteval, da do petka napišem Napihovanje. Ah, kako sem si v tistem trenutku želela, da glas ne bi sporočal ničesar in ne bi zahteval poslušnosti. A svet patriarhalnega falogocentrizma je temán in poln terorja.

Poklapano sem se odpravila proti domu, polna grenkih misli o oblasti, ki jo s svojim ukazujočim glasom nad mano vrši urednik, ko sem iz daljave zaslišala najbolj nenavadne zvoke. Ni bilo dvoma, šlo je za ženski glas. Glas je pel, a petje je le zelo približen opis tega, kar sem slišala. Mešali so se vzkliki, petje, kriki, jodlanje in nekakšno ''čantanje''. Ta glas ni sporočal ničesar, ničesar ni ukazoval, a v njem je bilo čutiti Ženskost v vsej njeni veličini.

Kakor omamljena sem sledila mamečemu glasu, iščoč pevko, katere glas ni sporočal ničesar razen lastne lepote, a je hkrati dajal slutiti neko absolutno Resnico. Bil je kvintesenca narave in najbolj avtentična ženskost ter se popolnoma izmikal moškemu logosu, s katerim je urednik nad mano vršil svojo kruto patriarhalno oblast.

Sledila sem glasu in prispela do Rdečega šotora, iz katerega se je širilo petje. Že sem hotela vstopiti, a iz previdnosti sem zadevo raje najprej poguglala. Tako sem izvedela: ''Rdeči šotor je prostor za punce, ženske in zrele ženske, ki želijo spoznati resnično naravo ženskosti in njeno zgodovino.''

Vselej sem si želela spoznati naravo ženskosti in njeno zgodovino, še toliko bolj, če je resnična. Da bi o njej izvedela več, sem brž odšla v knjižnico in si izposodila knjigo Mance Košir Darovi minevanja, saj so v njej objavljena pisma voditeljice Rdečega šotora, Ane Drevenšek. Tam sem izvedela, kaj je ženska: ''Ženska je krog. Ženska je cikel. Življenje je cikel. Ženska je temna in svetla. Bela in rdeča. Mati Marija in Marija Magdalena. Magdalena ni bila prostitutka. Bila pa je rdeča. Tako kot Rdeči Šotor – prostor ženskih skrivnosti.''

Teh skrivnostnih besed takrat še nisem bila zmožna umeti, a ko sem brala naprej, mi je postalo jasno, zakaj razumska razlaga tu ni mogoča: ''Kot deklica sem ponotranjila vrednote, ki niso bile v skladu z mojo ženskostjo. Ponotranjila sem intelektualizem. Ponotranjila sem neuravnovešen odnos med umom in maternico – um je prevladal. […] Vsako naslednjo krvavitev so spremljale neznanske bolečine v maternici. Moja maternica je sporočala, da nisem zvesta njenemu – najinemu poslanstvu. Klicala me je navznoter, klicala me je k počitku, umiku. Klicala me je, da se predam njenemu vodstvu.'' Oh, kako sem se identificirala s to srce parajočo izpovedjo.

Izvedela sem, da je petje, ki ga slišim, petje maternice, s katero se je pevka povezala in se ji prepustila. Organu, ki je že v antiki ženskemu spolu dajal edino legitimiteto obstoja, je bilo prepuščeno vodstvo nad umom, ki je moški princip in ni v skladu s pravo žensko naravo. Ta je bila zaradi zavedenih feministk že domala uničena in ženske so se vse prepogosto prepuščale moškim principom, s čimer je bila ženskost zreducirana le še na družbeno mesto. A ženskost je bila ponovno locirana, njen sedež in izvor je v maternici in le prepustiti se je treba temu organu, ki tako ali tako, kot vemo že od Antonina Artauda, kakor vsi organi hlepi po moči.

Le pod vodstvom maternice ženska postane resnična Ženska, ki lahko z materničnim petjem ubeži patriarhalnemu falogocentrizmu in proizvaja glas, ki ni več podvržen jarmu pomena, oblasti in označevalca. To pa je seveda revolucionarno dejanje, edini pravi feminizem, ki ženske osvobodi tako od patriarhata kakor tudi od teorije spola, ki maternico popolnoma zanemarja, česar se pevke seveda zavedajo.

''Naš Glas je naša Resnica, naše avtentično sebstvo, ki se brez zadržkov in blokad izraža, daje svetu. Naš ženski Glas je bil skozi zadnja tisočletja naklepno in dosledno utišan, naša Resnica je bila cenzurirana in prepovedana […] Ko ženske osvobajamo svoj Glas, odrešujemo naše prednice, celimo rane preteklosti in počnemo veliko več, kot le to, da se oglašamo. Ko si dopustimo zapeti, izpustiti glas, govoriti, na glas nekaj povedati, zavpiti, smejati se, jokati se, smo revolucionarke, utelešenje Boginje Kali, ki prečiščuje negativnosti in prinaša odrešitev.''

Kaj bi si kdorkoli lahko želel boljšega? Da bi se lahko izmaknila oblasti, ki jo je logocentrični glas urednika izvajal nad mano in končno postala avtentično sebstvo, v skladu s seboj in Naravo, utelešenje boginje in za povrh še akterka revolucije, sem se takoj pridružila sestram Rdečega šotora.

Moški misli, ženska poje, in vsa srečna sem se prepustila svojemu, sedaj končno osvobojenemu, petju. Napihovala sem svojo maternico in iz nje izvabljala kar najbolj ženstveno petje, po mestu pa sem se odslej vselej sprehajala z uporabljenim vložkom na hlačah, saj sem bila na svojo maternico na moč ponosna, še bolj pa na to, da sem s tem uspešno uničevala patriarhat.

A gorje, izkazalo se je, da je imel Artaud vendarle prav. S tem ko sem se od glasu pomena in oblasti urednika zatekla h glasu samemu na sebi, onkraj pomena, ki ga ni več nadziral falogocentristični um, temveč matriarhalna maternica, sem le zamenjala gospodarja. Maternica je namreč, kakor vsak drug organ, zajedavec, ki krade moč telesu in nas določa. Kot pravi Artaud: ''Organi so ustvarjeni le zato, da hranijo bitja, zazidana v svoja bistva […] Dejanskost še ni ustvarjena, ker resnični organi človeškega telesa še niso sestavljeni.'' ''Sovražim in preziram, ker je podlo vsako bitje […], ki sprejema in priznava idejo prvotne narave kot kalupa svojega že ustvarjenega telesa.''

Ko sem se končno zavedla parazita v sebi, ki me ukaluplja v bistvo, sem si z nohti izpraskala maternico in jo zavrgla. ¡Izpraskajte si maternice! Le tako se boste osvobodile esencializma! Sovražim in preziram, ker je podlo, vsako bitje, ki želi živeti s čustvi, pojmi, telesom in bitjem, ki so določeni vnaprej, in noče v celoti spremeniti svoje anatomije! Sovražim in preziram, ker je podlo, vsako bitje, ki ne priznava, da nam je življenje dano zato, da zrušimo vsako gotovost!

Toda kot vidite so nova Napihovanja napisana. Ostala sem podvržena oblasti urednikovega glasu. In vi ste ga spet fasali od spredaj.