Barbari prihajajo in Evropska unija bo razpadla tako, kot je razpadel Rim. V ekipi Napihovanj se seveda lahko precej poistovetimo z medijskim diskurzom preteklih dni, saj je apokaliptičnost in mesijanstvo že od vedno paradna disciplina Napihovanj. Ubogi begunci in barbarski migranti, a venomer brezoblična gmota, ki pritiska na našo južno mejo. Gmota, ki nas bo bodisi razžrla odznotraj ali pa okrepila naš demografsko podhranjeni imperij. V ekipi Napihovanj smo seveda nadideološki in smo samo veseli, da so poletne medijske kisle kumarice nadomestili kisli Videmški in še bolj kisli domorodci. Strah in aktivizem sta ponovno dobila smisel; spet se ve, kdo so naši in kdo ne. Spet imamo pravo stran zgodovine; no ja, celo dve pravi strani zgodovine. Končno po nič koliko letih boja z brezosebnimi koncepti a la kapital, neoliberalizem, globalizem itd., spet vsi vedo, kdo smo mi in kdo so oni. Kdorkoli smo oziroma so že.

A ne moremo se sprijazniti, da se propad bedne Evrope enači s propadom Rimskega imperija. Vsaj na prvo žogo ne. Rimskega imperija pač niso uničili samo barbari. Ampak prej lastna objestnost … Okej, tu je primerjava celo sprejemljivejša - lastna demografija. Nekaj resnice je na tem, da bojo in da so tako k propadu Unije kot Rima najbolj prispevali Madžari, a vseeno je potrebno primerjavo poglobiti.

Ko rečemo Rim, ne mislimo drugega Rima, torej Istanbula ali tretjega, se pravi Moskve. Mislimo na špagetarski Rim, torej tisti, ki so ga porušili barbari, njihovi potomci pa ustanovili Unijo in sedaj najbolje vedo, kako je barbarska grožnja močna in učinkovita. Če se že poslužujemo tovrstnih primerjav, jih je seveda potrebno primerno poglobiti; napihniti. Rim ni bil ustvarjen v enem dnevu, porušen pa tudi ne. Prvi Rim je obstajal tisoč let, druga obstajata še vedno. Zato velja premisliti resnično konstruktiven in tudi profitabilen odnos do barbarov. Prva takšna politika bi bila politika kolonov. Arhetipski divide et impera: najbolj strašne izmed barbarov naseliš ob meji, da nas branijo pred šibkejšimi bratranci.

V tem kontekstu bi Evropska unija nemudoma morala nehati sprejemati sirske ortodonte ter afganistanske pastirje in začeti nemudoma novačiti člane Al Nusre ter ISIS-a kot najbolj grozeče. Saj se je na začetku imigrantske krize, ko je ta obstajala kot teoretski koncept, govorilo, da bi naselili Sirce na zapuščeni kočevski in okoliških občinah. Ako bi tam naselili ISIS, po zvočnikih pa bi dan in noč vrteli himno islamske države, lahko s precejšnjo gotovostjo zatrdimo, da se bo priliv beguncev drastično zmanjšal. Klin se s klinom zbija, radikalizem pa z radikalnostjo.

Morda pa je v tem primeru primerjava dejansko sprejemljiva. Najbolj divja, pred kratkim pacifizirana ljudstva južnih Slovanov in hunskih Madžarov, ki v zameno za nošenje plavo-žoltega standarda ter kmetijske in umetniške subvencije ponotranjijo poslanstvo fizičnega in ideološkega branjenja granice. Evropo dveh hitrosti pač morajo braniti počasnejši. Periferija mora biti čim bolj fundamentalna, da lahko center ostane kozmopolitski in da lahko ponoči mirno spi in se ne sekira preveč na račun svojih revnejših bratrancev. Itak so rednecki. Požgimo Grčijo, da bodo begunci, migranti oz. še boljše človeški kapital šli čez države, kjer je meja skorajda edina delujoča institucija. Sočutje pa bo centru vrnilo moralni kapital, ki ga je izgubil med požiganjem. Grčija gori, Nemčija slavi, Sirec beži.

A zašli smo - in dajmo še malo. Imperijev torej ne rušijo barbari. Imperiji se v odnosu do njih lahko šele vzpostavijo, tako skozi strah kot sočutje. Boj in podjetnost. Rim se je definiral proti in skozi barbare. Tudi Evropa kot enoten pojem je nastal ne skozi krščanstvo, ampak skozi skupen strah pred - Arabci. Zdi se, da spet opravljajo podobno funkcijo. Sicer nimajo še bleščeče Cordobe, a smartfoni so po internetu sodeč itak vrh blaginje, ki jo lahko dandanes uživa človeško bitje. Vendarle se zdi, da se prvič govori o Evropski uniji kot o nas. Ne več Nemci, Francozi, Madžari, Slovenci ampak monolitni MI proti še bolj monolitnemu drugemu. Mi pa moramo z onimi drugimi bodisi sočustvovati bodisi se jih bati. Na začetku poletja je bila EU fevdalen roj prepirajočih se državic. Kar naenkrat je iz najbolj evroskeptičnih krogov slišati pozive po enotni evropski politiki, institucijah itd.

Kaj je torej napihovalski sklep? Pojma nimamo. Evropa ne bo padla, bojimo pa se, da bo tako ali drugače postala močnejša kot kadarkoli. Sircem pa smo lahko po eni ali drugi strani hvaležni, saj bodo najprej lastnoročno vzpostavili Evropo samo za to, da jo bodo lahko potem spet zrušili. Inšalah.

Naslov današnjega napihovanja je sestavljen iz starega turškega vica. Vezir Mehmed Paša Predoević je pred bitko pri Sisku na križarsko mea culpo - mojo krivdo - odgovarjal z mea Cupa - moja Kolpa. Tako: krivda bo naša Kolpa, pa tudi njihova bodisi arabska bodisi evropska, samo da ne bo hrvaška.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, je tudi tokrat poskrbela ekipa Napihovanj.