Svetovne krize vseh vrst niso le občečloveški primeri, ob katerih vsi skupaj vedno znova ugotavljamo, kako zares nevedni, brezidejni in nepraktični smo kot posamezniki in še bolj kot množice. Konstantne vojne vseh vrst, globalne, lokalne, državljanske, sektaške, verske itd. Katastrofična žarišča, medijske manipulacije ter seveda najaktualnejša begunsko-migrantska bomba tik pod samim švabskim srcem Evrope.

Ne, te kataklizme so že od nekdaj navdih tudi številnim umetnikom, ki svoje mojstrovine oziroma projekte angažmajsko bazirajo prav na kontemporarnih grozotah. Ekipa Napihovanja se je prek svojih najtemačnejših podtalnih kanalov prebila do neobjavljenega teksta, ki, če je kaj takega mogoče, še preseže tugo nekih poetičnih sanjavosti ob begunskih taborjenjih. Gre za besedilo, pisano v samem središču vseh naših nočnih mor, islamistični meki, šeriatski Islamski državi, in to v najpretresljivejših možnih okoliščinah - ujetništvu. Tekstovne fragmente objavljamo anonimno in necenzurirano, zato posebej občutljivim poslušalcem nadaljnje poslušanje odsvetujemo.

Puščavski pesek. Veter prši njegova zrna na vse strani neba. Kaj so vse človeške tragedije proti njegovi brezbrižnosti? Vso prelito kri popije in jo razpraši v brezkončne daljave, izbriše in zaduši nepregledne krike nebogljenih. A ne smejo biti zamolčani. Zato čudež umetnosti. Zato njena nuja. Zato sem tu. Le umetnost lahko zaobjame vso razsežnost trpečih, ponižanih in razžaljenih, vso sprijenost protičloveških zločinov, neskončno bolj od vseh pornografskih posnetkov. Zaobjame in preseže ...

Brutalni so, ti hudičevi ječarji. Brutalni in živalski. Brezvestni. Ubijalski skrajneži. Tako jih vidimo. Pa so res? Mar nismo vsi ljudje bratje? Niso celo naši otroci, krvi žejni teroristi, ni bil prav naš nenasiten zahodni imperializem ta, ki jih je spočel? Brez pogoltnosti po naravnih virih, pohlepa in vojaškega razkazovanja tudi njih ne bi bilo. Vsak človek je v esenci dober. In mi smo jim to esencialno dobroto ukradli. Kaj, če ne ta, moj, naš pogled od znotraj jim jo lahko vrne. ...

Trdi so. Nepopustljivi. Kot ne bi hoteli razumeti, za kak nesporazum gre, kako smo vsi mi, njihovi talci, nedolžni. Kako smo tu zaradi ljubezni, in ne protiislamske agende. Saj vsi vemo, da je islam religija ljubezni. V čem je potlej problem? Včeraj so odpeljali sojetnika, mislim, da nekega Francoza, novinarja. Hotel je le obveščati sodržavljane, svet, objektivno in humanitarno. Ni se več vrnil. Že tretji ta mesec. Tudi zame nimajo milosti, čeprav so nekoliko popustljivejši. Sumim, da ne vedo, kje in kaj je Slovenija. Še dobro. Tako je moj vpogled nevtralnejši. To je edina možnost, da dam glas poeziji.

Nekaj gre zelo narobe. Ne le, da moram od prvega dneva spati na nekakšnih trdih deskah ... kako naj umetnik ustvarja pod takimi pogoji ... postali so brutalnejši. Objestni in posmehljivi. Sinoči so mi iz rok strgali pisalo in mi z njim v čelo vrezali nekakšne znake. Mislim, da gre za arabske pismenke. Potem so me še pretepli in eden od njih, Ahmed, čeden mladenič, v vojno vihro ujeta sirota, ne vem, če ima dvajset let, mi je skrivaj naredil grozljivo znamenje: šel je s prstom čez vrat ...

Resno moram kontaktirati svojega agenta, naj jim že objasni, da tukaj nisem kot privatnik, temveč umetnik, da gre za ekskluziven projekt, performans, da tu nisem zase, temveč za vso svetovno občestvo, ves zaslužek pa gre v evropski humanitarni sklad. A kaj, ko so mi pobrali vse, laptop, tablico in telefon. No ja, lahko vsaj mimogrede izkusim, kako so pisali mojstri klasiki ...

Zdaj gre zares. Z grozo ugotavljam, da so prav takšne pošasti, kakršne nam jih kažejo korporacijski mediji. Še hujše. Brez vsake milosti. In čuta za etiko, kaj šele estetiko. Vendar pa se tudi med njimi najde mehka duša. Ahmed jih je prepričal, naj mi pustijo pisati do zadnjega. Resda so se nekaj krohotali, pa kaj zato. Zlati deček, poljubil bi te. Omogočaš mi dopolniti moje poslanstvo.

Ah, ta pesek ... veter ga lahno liže ... kolena me bolijo od klečanja ... naj že posnamejo in ... končajo ... Za mojim hrbtom je ... ne, ni mogoče, saj morajo vedeti, da sem nedolžen umetnik, saj jasno piše na internetu ... čutim toploto rok in nekaj ... hladnejšega ... kako strašná slepota je človeka! ... zakaj vojna ... zakaj terorizem ... zakaj izkoriščanje, pohlep, nestrpnost ... zakaj imamo mi vse, ti pa nič ... zakaj se ne moremo ljubiti ... zakaj ne vsaj vzdržati hudega ... zakaj, zakaj ... ojej, ne morem verjeti, kam sem padel ... odpuščam vsem ... ni kaj odpustiti ... za umetnost ... zakaj ... zakaj ... za ... zzzz....

Na tem mestu je besedilo prekinjeno, očitno so to zadnje vrstice. Viden je še poskus oblikovanja črke a, mogoče tudi e, potem pa zgolj nerazumljive čačke, kot podivjan elektrokardiogram. Literatni segment ekipe Napihovanja je podal mnenje, da zaključek precej spominja na Beckettovo klasiko Malone umira. V vsakem primeru pa lahko povemo, da vročično pričakujemo celotno objavo tega morda najdrznejšega projektnega teksta doslej, katerega delčke smo vam uspeli z veliko truda predočiti v tej ekskluzivni reportaži. Upajmo na čimprejšnjo izdajo.

Da vaše obglavljanje ne ostane nezabeleženo, poskrbi Napihovanje.