Moč pesmi in glasbe se nam kaže na vsakdanji ravni. Tako v podobi vojaških koračnic kot plesne glasbe je zmožna disciplinirati telesa. Njena vznesenost lahko vzbudi celo paleto globokih, plitkih, živalskih in sofisticiranih občutkov, ki popravijo našo melanholijo ali nas pahnejo čez pečino. Zato ne preseneča, da si je PR industrija prisvojila glasbo v svoje manipulativne namene. V svetu, v katerem je reklama postala dominantna oblika kulturnega izraza, je za doseganje nekega določenega cilja pri upravljanju z ljudmi dovoljeno izkoristiti vsa sredstva na voljo.

Habermas v svojem delu Strukturne spremembe javnosti govori o korupciji in izničenju javnega diskurza od preloma iz devetnajstega v dvajseto stoletje dalje. Če lahko rečemo, da je vsaj v Veliki Britaniji in Franciji obstajala praksa javne diskusije, javnega rezoniranja, dejavnega političnega življenja, ki je vsebovalo konstitutiven moment samoizpraševanja, potem dvajseto stoletje služi kot obrat v neko novo smer, katere najbolj eksemplaričen primer je delo in vpliv Freudovega nečaka Edwarda Bernaysa.

Bernays je tisti inovator, ki se je prvi spomnil, da je tip reklamiranja nekega izdelka, v katerem poudarjamo njegove prednostne značilnosti, nekaj blazno neučinkovitega. V zameno je ponudil pristop, katerega princip je danes tako samoumeven, da se ga omenja bistveno premalo. Izdelek je prodajal skupaj s podobami, ki z izdelkom nimajo nobene prave povezave. S cigareti neodvisnost, z avti seks, s pralnim strojem srečno družinsko življenje. Dovolj je le, da vzpostavimo konotacijo med naključnim izdelkom in nečim, kar na dovolj splošni ravni vzbuja skomine.

Trženje vzpostavi še nek nov pojav, ki nam je danes samoumeven, četudi je relativno novega značaja. Kult zvezdnikov nam vsiljuje raznorazne persone iz sveta športa, tako imenovane umetnosti in – glej ga zlomka – politike. V prodajanju njihove privatne osebe kot nekaj, kar nam postane blizu, kar spremljamo, s čimer živimo, se vzpostavi nek nenavaden odnos, zaradi katerega nekemu igralcu manj zamerimo odurno slab film, saj vemo, da je v tistem času bil ravno v sporu s svojim ravno tako zvezdniškim partnerjem. Politiku manj zamerimo, ker se nam kaže kot družinski človek preprostih vrednot, s katerimi se lahko poistovestimo. Tako postanemo ob podobah, ki nas obveščajo o delovanju teh ljudi, prežeti z najglobljimi čustvi. Imamo jih radi, sovražimo jih, zamerimo jim to, oprostimo jim ono, saj pač niso le to, kar so po funkciji, temveč tudi oziroma predvsem ljudje.

V današnji politiki so takšna pravila trženja samoumevna. Eno izmed večjih odkritij na tem področju je predstavljalo dejstvo, da ljudje v povprečju niso toliko zainteresirani za politične razprave, kolikor so za filme in glasbo. Če hočemo vzpostaviti v političnem prostoru osebnost, s katero bodo ljudje čustvovali, potem je naša naloga bistveno lažja, če si jo sposodimo iz denimo filmske industrije. Američani so tako svoje igralce od Reagana do Schwarzeneggerja postavljali za guvernerje in predsednike. Celo slovenski socialisti so naštudirali pravila igre in v ospredje potisnili Violeto Tomič. Toda kljub temu, da je tudi ta naš skorajšnji žarek upanja zapadel pravilom strukture, se je v zadnjih dnevih zgodilo nekaj nepričakovanega. Subverzivna gesta zgodovinskih razsežnosti se je vtihotapila v slovenski medijski prostor.

Kdo je isti, a vendar drugačen?

Slišali smo skladbo v izvedbi več eminentnejših članov Državljanske liste, za katero se zdi, da je namenjena promocijski kampanji za prihajajoče državnozborske volitve. A le na prvi pogled. Enostavno zdi se preveč banalno, preveč neumno, precej neverjetno, da bi ta kompozicija služila svojemu deklarativnemu namenu. Za stranko, v kateri je eden izmed vodilnih likov tako imenovani Previrant in ki se kiti z lastnimi managerskimi sposobnostmi, bi bilo preprosto nemogoče zagrešiti tako potezo. Naj verjamemo, da samo rinejo globlje? Da je to le manever iz obupa zaradi slabih predvolilnih anket? Previrantova ukana ne prepriča nobenega racionalnega človeka, saj je več kot očitno jasno, da pesem Skupaj za njo ne more prepričati nobenega novega volilca. Toda kaj potem poslušamo, kaj se dogaja?

Omenjali smo vstop showbusinessa v politiko. Toda kar se Državljanska lista tukaj gre, je tako rekoč obratni Schwarzenegger. Eksplicitni vstop politike v showbusiness. Člani DL so se naveličali politične igre, ki v svoji marketinški manipulativnosti onemogoča prostor resne politične razprave in tako ponovili Laibachovsko gesto, kakor nam jo predstavlja Žižek: ''To je to. Tako to deluje.'' Naglas reči nekaj takega terja pogum in terja predanost, sploh ob politični smrti, ki temu sledi. DL ima potencial, da iz sebe v tem trenutku naredi Gesamtkunstwerk.

Kakšen nepozornejši in nejevernejši poslušalec bi nam morda lahko očital, da hočemo videti preveč v nastali situaciji. Da se liberalci iz vrst dotične stranke ne bi mogli spomniti ničesar takega, saj jim preprosto manjkajo konceptualna orodja, da bi se postavili v tako vlogo. Toda vrnimo se k pesmi, konkretneje k tekstu. Med naravnost bizarnimi pasažami odrepanih besedil, ki komentirajo aktualno dogajanje na intelektualni ravni enovrstičnih Facebook komentarjev, se ponavlja refren: ''Vsi smo isti, vsi drugačni, a eni siti in drugi lačni, smo svobodni in smo ujeti, a nikoli ne bomo nehali verjeti.''

Je torej res, da Previrantovci nimajo orodij za spopad s tematiko? Ali ne moremo brati v teh besedah ravno pozicije, ki bi jo lahko pripisali zgoraj omenjenemu interpretu Laibacha Žižku? Ali ne moremo istosti v drugačnosti, svobode v ujetosti in razlike med sitimi in lačnimi dojeti kot zaprisego neki okvirno heglovsko-marksistični liniji? Da bi bila mera polna, dodamo še zvestobo in vero v Dogodek, ki je tako blizu našemu najslavnejšemu filozofu. Rezultat vsega tega je jasen: Žižek naj neha prijateljevati z Golobičem in se poveže z Virantom, nadaljevalcem laibachovske geste iz osemdesetih, ki mu je bila tako blizu, in človekom ostrega uma, za katerega se lahko samo vprašamo, kje se je skrival ves ta čas.

Da ste ga fasali od spredaj in ne od zadaj, je tudi tokrat poskrbelo Napihovanje.