Ste nas pogrešali? Nas, agente napihovanja - ipak smo nepogrešljivi. Res smo se malce umaknili v penzijo, ampak prisilno: tako dobro smo napihovali te naše slovenske in transslovenske napihnjence, potem pa so kar ostali napihnjene ribe, vedno iste in istih napihnjenosti. Zakaj bi potem ponavljali, podaljševali njihovo ponavljanje? Dolgčas.

Ampak evo nas, predramil nas je nek ultra napihnjenec, še sam napihovan iz vseh strani. Ena beseda: űbűjanje. Počutimo se posiljene od Kralja Ubuja, besednih iger iz »ibijanja« in Lorencijevega kurca. Ne, ne, to ne bo šlo, Ubuja bomo pustili pri miru, da se izpiha, malomeščansko igračkanje z besedami bomo ne ibili, ibuli, ubuli, ampak ubili - umri! -, Jerneja Lorencija, tega napihnjenca, pa napihnili, dokler ne poči. Tokrat bomo obrnili naš moto: da ga ne fašete od spredaj, ampak od zadaj. Ker nas je od spredaj hotel nategniti on sam s svojo predstavo Kralj Ubu v Drami.

Ne hodite v Dramo na gledališke predstave? Tudi mi ne kaj dosti - in to pišemo prav za vas, boste videli zakaj. Kakorkoli, znašli smo se tam, po sili ibijevskega hajpa in potem od njega posiljeni. Ni kriv toliko Lorencijev gigantski potret, nag, pijan, s krono na glavi. Dosti bolj odurna je njegova šarlatanskost: to, da nima ideje, je zapakiral v koncept - odsotnost koncepta je postala koncept. Kar je največji drek, ki ga umetnost danes ponuja. Drek in ne ždrek - tega umetnost danes skoraj ne more izgovoriti: tudi če hoče, bo izustila le drek.

Mislite, da se motimo? Se ne. Samo poglejte, kakšne učinke ima te predstava. En »buuu« iz občinstva in Lorenci je vesel. Ampak kaj če bi vsaj pomislil na možnost, da vsi, ki ploskajo, veselo udrihajo s svojimi malomeščanskimi rokami, medtem ko telesni zvok »buuuja« spušča nek naključni kmetavz, ki ga boli kurac za umetnika Lorencija, za Šugmanovega demona Vesa ali Emeršičevega Zmago Batino? Če je Jarry sovražil malomeščanstvo in je njegov ždrek povzročil šok in prepovedi, pa Lorencijev povzroči samo lepe kritike in pohvale, bučne aplavze in verjetno še kakšnih sto ponovitev. Ali ni smešno, da natolcevani »jarryevski duh« in njegove provocirajoče učinke najdemo pri nekih nevidnih, neuveljavljenih mladih mariborskih gledališčnikih, ki so tistim, ki jim to gre, preprosto to tudi povedali - kar ni nič preprostega, slava jim! Še toliko bolj smešno, ker gre za mariborski Prvi oder, ki ga je dolgo nazaj med drugimi sfural prav Lorenci, zdej pa le-ta jarryjevsko fura njega.

Ta zgrešenost ni naključna. Če začetek predstave, dokler je še dramski tekst v igri, deluje precej obetavno, pa v trenutku, ko Šugman namesto Ubu postane Šugman, zažari totalen mrk ideje; in vse, kar dobimo, je neprestano in totalno arbitrarno drkanje iz vsega. Iz črnca, iz ženske, iz reve, iz Janše, iz Kočevja. Nikakršno postajanje, gre za čisto moralistične geste, ki med sabo še vsebinsko ne držijo neke niti. Norčevanje iz črnca je rasizem, norčevanje iz Janše je Mladina, oba pa sta moralistična, vsak na svoj način, iz različnih strani. Lorencijevo ibijanje ni nič drugega kot banalno nizanje različnih posameznih drkanj, ki jih tako ali tako že poznamo, preprosto sosledje različnih moralističnih pozicij, ne da bi katera koli kdaj postala ogrožena. Postajanje ni nizanje, pač pa intenziviranje nekoga-nečesa do te mere, da istočasno zajame oba pola - dobro in zlo -, in točno v tem intenziviranem trenutku se znajde drugje, onkraj kriterijev dobrega in zlega.

To je zajebano doseči, še posebej danes, ki je rodil neko novo oviro. Naše malomeščanstvo je drugačno kot tisto jarryjevsko, v eni roki ima cinizem, v drugi pa tudi. Poglejmo, na žalost, Klemna Slakonjo. Večji del predstave je drkanje igralcev iz njih samih in tudi Slakonja se drka iz svoje neuspešne igralske kariere in uspešnosti cenenega šovmana. Ampak ne gre za samokritiko, pač pa za cinično distanco: Slakonja ve, da je v Drami zaradi svojih debilnih youtube posnetkov in da ga težko tam uporabijo za kaj resnega, ampak zaradi Lorencija je sedaj dobil svoj gledališki podvig, svojega Hamleta. Lorenci je naredil Slakonjo uporabnega in smiselnega v Drami - čestitke, to ni kar tako. In prav to je največji problem cele predstave: vsi cinično priznajo svoje grehe v obliki vica, Šugman Vesa, Emeršič Batino, Slakonja samega sebe, Lorenci pa svoj nažgan kurac. Odlično, zabavljaška spoved, cinično uživanje v lastnih simptomih nezavednega, bi rekel nek filozof - sedaj mi pa povejte: ali se bo kaj spremenilo? Slakonja ne bo več on sam?, Drama bo propadla zaradi Ubuja? Toliko vulgarnosti, pa nobene radikalnosti. Nauk: če kažeš kurca, še ne pomeni, da imaš jajca.

Iz tega pridemo na drugi problem: samoreferiranje. Lahko mu rečemo performativni moment predstave, ko umetniki postanejo oni sami, življenje in umetnost postaneta isto. Ampak kaj nas, napihovalce in nam bližnjega »buuu«-jajočega kmetavza, briga za njihova življenja? Koga briga Klemen Slakonja kot Klemen Slakonja? Komu je namenjeno to podvajanje? Komu na čast je Klemen Slakonja še v predstavi Klemen Slakonja? Razen njemu samemu seveda. Šugman se norčuje iz sebe kot Vesa, Emeršič iz svoje Batine in tako dalje - ampak zakaj to dati na oder, povejte mi, komu drugemu kot njim to sploh kaj pomeni? To samumevno samoreferiranje ni nič drugega kot totalna zaprtost gledališčnikov ali pa njihova megalomanija.

Še toliko huje, ker dejansko življenja niti ni bilo, in ta problem umetnosti gre daleč prek Lorencija in daleč prek gledališča. Prvič, njihovo življenje tu ni nič drugega kot pretekla umetnost, referirajo se namreč na svoje prejšnje igralske vloge - zato moramo temu reči zaprto samoreferiranje. In drugič, če pristajamo na ta konceptualni sistem, potem lahko terjamo od takšne prestave, da s tovrstnim izenačevanjem ustvari novo življenje, vsaj nov aspekt življenja. Ampak, kot smo videli, ustvarili so samo razprodano Dramo in zapravili keš za en kurac, no, njegov portret. Je pa Slakonja dobil svojega Hamleta.

Sedaj vidite, kako ste ga dejansko fasali od zadaj, čeprav in prav zato, ker vam je bil Dramatično serviran od spredaj. Toda tudi Napihovalci smo, ipak, naredili svoje.