Ekipa Napihovanja je padla v spomladanski sen. Nekatere je lirično razpoloženje docela iztirilo in tovariško si pomagamo obdržati zemeljski položaj. Medije spremljamo na levodesnem boku in jim kažemo hrbet. Uhlji strižejo, vendar ni razloga, da bi zares okrenili glavo. V medijih nič novega. Novinarstvo nas strokovno in objektivno zapeljuje skozi »okno v svet«. Kot medijski prometniki usmerjajo promet stavkov in pozornosti k tistim pravim izvozom in krožiščem, kjer se vrti eden in edini prav.

Tako opravljajo čedno družbenokoristno delo in čuvajo demokracijo varno v hramu, saj bi, tako se govori, med ljudmi hitro splesnela in se izpridila tako kot to doleti zelje izven soda. Tako kot se mora gospodinja spoznati na kislo zelje, tako se morajo tudi novinarji spoznati na demokracijo in jo čuvati, da ne splesni. Ker vedo, da mora demokracija biti v hramu, ki pa ni navaden vulgarni kmečki hram, temveč oni s sijočim političnim parketom, je zanje tudi samoumevno, da na tem parketu domuje demokracija. Tiste, ki se najbolj spoznajo na parket in parketarstvo, imenujejo politiki. Da bi politični parketarji in politični parket skupaj tvorili demokracijo, je potrebna ključna sestavina – volitve.

Volitve pa se bližajo, morda celo predčasne. Ker mediji čuvajo demokracijo varno v hramu, morajo čuvati, kaj čuvati, naravnost slaviti predvsem volitve. Tem izjemnim dogodkom pravijo praznik – praznik demokracije. To pa ne zato, ker se zgodijo redko, to jih ne moti, temveč ker je to zanje vrhunec demokracije, saj se takrat popolni politični parket s političnimi parketarji, ki so za novinarstvo hram, kjer je varno spravljena demokracija.

Ekipi Napihovanja pa je to poveličevanje skrajno sumljivo, saj stara tradicija in folklora učita, da se ob praznikih počne ravno tisto, kar je sicer v vsakodnevnem življenju prepovedano. Ali je to izdatno omamljanje, našemljanje v to, kar običajno nismo ali redkeje, organizirane seksualne transgresije. Kakorkoli, za praznike drži, da takrat počnemo to, kar je običajno prepovedano. Torej, če enkrat na štiri leta volimo in je to v jeziku novinarstva praznik demokracije, se velja vprašati »kaj« in »kje« smo državljani v tistem času vmes, torej dolgih 1423 dni, in kaj je tam prepovedano. Vprašanje je povsem upravičeno in ekipa Napihovanja poziva vse poslušalke in poslušalce, da ga naslovijo na urednike medijev in politične parketarje.

Če ostanemo pri »prazniku demokracije«, ki je sila redka vrsta praznika, tudi če se volitve dogajajo predčasno, se velja vprašati, kako smo državljani dejavni na tisti dan, ko praznujemo demokracijo. Torej kaj počnemo takrat? Niti ne pojemo in tudi ne plešemo ali se radujemo, kot to velja za starodavne praznike, temveč preprosto v tišini vkorakamo na volišča, se identificiramo in skriti za kartonasto škatlo oddamo nekaj takega kot glas. Kaj pa je glas? Nekaj takega kot volilna izbira tega ali onega, v referendumskih slučajih pa preprosti »da« ali »ne«. Glas pa ni nič takega, kar ne bi imele tudi živali in povsem smo prepričani, da bi slehernega konja po principih Ivana Petroviča Pavlova lahko dovolj izurili, da bi ob sliki Igorja Lukšiča zanesljivo oddal recimo globok rezget, ob sliki Jožefa Jerovška pa nizkega.

Torej tudi na praznik demokracije državljan nima javne besede in praktično ne more spregovoriti o ničemer. Ima le glas in še tega nekaj sekund in potem ga za 1423 dni odda. In kaj se zgodi potem? Predvsem to, da je glas oddan. Državljan brez glasu pa običajno pristane na to, da samega sebe odloži na kavč svoje privatne sobane. Tukaj pa se tako ali drugače znajdemo v kraljestvu medijskih prometnikov, lahko doživljamo neštete deja vu-je in vsakič znova spoznamo, da smo skupinsko nategnjeni. Za povrh vsega nas od časa do časa po telefonu pokličejo še politbarometarji in nas vprašajo, kako se počutimo po nategu. Odgovorimo pa lahko le v številkah, od ena do pet.

Največji nateg pa je ta praznik demokracije, po katerem tiho velja, da so državljani svojo edino dolžnost kot volivci izpolnili in če so že oddali svoj glas drugemu, se tudi spodobi, da se ne oglašajo preveč in lepo nanj počakajo 1423 dni, ko pride spet praznik. Da je spodobno običajne dni brez praznika molčati, nas učijo politični parketarji in nenazadnje novinarstvo samo. Na javnih medijih državljani nimajo zagotovljenega mesta, če pa si ga za kratek čas izborijo in na ulici zavrtijo jezike po svoje, so v en glas hitro podučeni, da politika spada na parket, demokracija pa v hram. Volitve se nezadržno bližajo in četudi bomo glasovali, zakaj bi oddali naše glasove v delegirana usta drugih in to za 1423 dni? Kaj že pravijo za 8. marec? Vsak dan bi moral biti ta dan…

Da ga ne fašete od zadaj, temveč od spredaj, je tudi tokrat poskrbelo Napihovanje.