V Narodnem muzeju Slovenije so nas tokrat pričakali z odprtimi rokami in še bolj odprtimi vrati, zaradi katerih smo denarnice odprli kar sami od sebe. Tako to gre, ko vstopiš k prostozidarjem. Skrivnost lože je razstava o prostozidarstvu na Slovenskem, ki razkrije veliko več, kot nam lahko ponudijo pri Davčnem uradu Republike Slovenije, kjer so registrirani kot društvo. Ponudijo nam tako odkrit in podroben vpogled v to tajno organizacijo, da se razstava konča šele sredi 20. stoletja!

V duhu dobrodelnosti, ki jo prostozidarji širijo po svetu, so se tudi slovenski odločili, da bo na razstavi bore malo originalnih predmetov. Skromni ljudje se vendar lahko zadovoljijo z neštetimi printi, ki dokazujejo, da so v zgodovini njihove diplome in ostalo že obstajali. Pa ne, da bi hoteli prikriti njihove resnične dejavnosti, freemasoni se vendar zavedajo, da bi preveliko znanja in poznavanja lahko koga še ugonobilo. Tega pa res ne bi želeli, saj delajo za ljudsko dobrobit. Malala Jusafzaj je nekoč zatrdila, da lahko eno pisalo in ena knjiga rešita svet. In kako se je ob tem motila! Prostozidarji so namreč tisti, ki vedo, da je knjige treba skrbno skrivati - svoje uspešno skrivajo že vse od časov starega Egipta in Mezopotamije in nihče še danes ne ve, kje so, zato jih tudi ne morejo požgati.

Dobrohotni, kot so prostozidarji, se celo na lastnih sestankih nočejo pogovarjati o gospodarstvu in politiki, ker so vendarle lastniki kapitala in zato ne rabijo odločati o njegovi distribuciji. No, izjemico o politiki so naredili le v zvezi z delitvijo sveta pred prvo svetovno vojno. Aja, še eno majhno potem po prvi svetovni vojni, pa še eno med drugo svetovno vojno … Ampak to je pa res skoraj edina politika, ki je vstopila v lože! Malenkosti, kot je ta, da so bili menda vsi predsedniki ZDA do - predvidoma - Donalda Trumpa tudi njihovi, so pa tako postranske, da jih ni treba omenjati. Pa tudi očitati jim ne moremo ničesar v zvezi s tem. Navsezadnje gre za poštene ljudi na dobrem glasu, za katere so zastavili besedo še drugi prostozidarji, tako da so preverjeni in jim lahko zaupamo na besedo. Vendarle je njihovo društvo zgolj humanitarne narave. Tako so dobri, da so svoje dni plačevali komaj 500 mark mesečno za članarino. Iz tega pa je že moglo priti kaj dobrega, na primer varčne hiše z majhnimi okni.

Da prostozidarji res razumejo svet, je razvidno iz prizemljenosti, ki jo kažejo s svojimi oblekami, kot so na primer predpasniki. Simbol delavnega ljudstva. Bolj kot je predpasnik umetelen, boljši človek je njegov nosilec. Ker pa zaradi volje do dela ne želijo biti izkoriščani, se raje skrivajo, da ne bi preostali pohlepni svet prišel do njihovega bogastva. Kulturnega bogastva, se razume. Samo kirurg Marko Bitenc se je zavoljo ostalih žrtvoval, da ti ne bi mislili, da v resnici ne obstajajo. Kot veliki vodja je postal taka faca, da odkrito govori celo na tiskovnih konferencah. Kljub temu je njihov slogan “Poslušaj in molči”, tako da je tudi logično, da na tem mestu ali nasploh v ložah ne more biti žensk. Obstajajo neregularne lože, ki jih je ene par, ker so sami vendarle razsvetljenci in napredneži in so uvideli, da je ženskam sicer doma dolgčas in da se morajo nekje družiti in izmenjavati recepte. Ampak, da bi prišle v regularne lože, pa itak ni pogojev, ker - pri bogovih! - katera baba pa zna biti tiho, lepo vas prosim!

Po razstavi nas je prejšnjo nedeljo vodil soavtor razstave Jože Podpečnik, tudi sam izvrsten znanstvenik. Njegovo videnje prostozidarstva je tako objektivno, da sploh več ne dvomimo, da je zgodovina pisana samo s strani zmagovalcev. On namreč zna prikazati zgodovino takšno, kot je, in pri tem se gotovo prav nič ne moti. Ta redni sodelavec muzeja nam je ves čas potrjeval, da so prostozidarji tako dobri, kot smo si ob vhodu tudi sami mislili. Tudi nekaj tistim, ki tega sprva niso razumeli, je dal vedeti, da ima on prav. Za nameček pa je to nepristransko vodstvo začinil še s prijetnimi mačističnimi šalami, ki so nam pokazale, da je pravi hegemonski moški. Kot tak pa je vendar slepega zaupanja vreden. Naš novi idol Podpečnik je tako nazadnje poskrbel še, da smo vodstvo zaključili v sproščenem vzdušju, ki nam je pričaralo atmosfero prave domače oštarije.

Napihnili so nas v Narodnem muzeju Slovenije, hvala vam. In da ga ne fašete od zadaj, pač pa od spredaj, poskrbi Napihovanje.