»Ne čakajte torej, čas je zdaj. Pod kotlom močno gori. In v bistvu kuhajo vas, ne vlado. Smo v času pandemije. Slovenija je zaradi izjemno odgovornega ravnanja velike večine prebivalstva, požrtvovalnega dela zdravnikov in medicinskih sester ter urgentnih reakcij vlade uspešno obvladala prvi val. Naredimo vse, da ne bo naslednjih izbruhov. To je skoraj popolnoma odvisno od našega odgovornega ravnanja. Peščica neodgovornih lahko ogrozi vse ostale. Poleg tega pa neizogibno prihaja naslednji, veliko večji krizni val. Recesija. Samo s skupnimi močmi lahko preprečimo njene najbolj razdiralne posledice. Slovenija to zmore, vendar ne razdeljena. Zato je potreben aktiven napor za skupno dobro in močan glas, glas brez lažne “politične korektnosti”, glas vsakega posameznika proti hujskaštvu, ustvarjanju dodatnih izrednih razmer in neodgovornemu početju.«

Takole na uradnem portalu Vlade Republike Slovenije svoje monumentalno pismo zaključi naš največji rojak v zgodovini, najslavnejši doktorand prištinske univerze vseh časov, borec za osvoboditev izpod postlaži vseh treh totalitarizmov - fašističnega, nacističnega in komunističnega -, politični zapornik nedemokratičnih in kvazidemokratičnih režimov, vrhunski avtor, nekdaj najključnejši slovenski žvižgač, danes z naskokom najboljši slovenski čivkač, radost bogaboječih državljanov in trepet kaviar levičarjev, predsednik vlade Janez Janša. Njegov zapis, dostopen na vladni spletni strani gov.si, je eden redkih velemojstrskih publicističnih umotvorov, pod katere se je podpisal s svojim z bistvom označevanja tako prepojenim imenom in priimkom. Janez Janša. To je za nas, neumorne raziskovalce slovenskega žurnalizma, vedno posebna priložnost, imeti avtentično podpisan dokument tega tolikokrat neimenovanega ali s psevdonimi šifriranega genija publicistike.

Kaj naj skromna ekipa Napihovanja temu doda. O naših problemih s pumpanjem resnicoljubnih medijev in avtorjev v službi resnice smo že jamrali. Kako naj se lotimo človeka, ki nas fiksa z resnico, izraženo v tako rekoč ponarodelih, najboljših ljudskih pregovorov vrednih izrekih. »Totalitaristi so svoje nasprotnike vedno najprej razorožili, nato pa postrelili. Medijsko in fizično. Najprej prvo, nato drugo. Najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če je potrebno, tudi fizična,« pravi. Pa »Ozračje nestrpnosti in sovraštva ustvarja ozek krog urednic, družinsko in kapitalsko povezanih s stebri globoke države ter nekaj povprečnih in podpovprečnih novinark ali novinarjev na vpoklic, ki se v normalni medijski hiši ne bi prebili niti med poročevalce z živilskih tržnic.« In seveda »Bogata zgodovina nastankov totalitarnih režimov, od fašističnih do nacional socialističnih, komunističnih, islamističnih do postkomunističnih hibridov (Solženicin) pametne opozarja na očitne znake nevarnosti.« Totalitaristi, morilci, poročevalci z živilskih tržnic in Solženicin! In Janez! In Janša!

Kako je moral ubožec drhteti od groze, ko je major Troha na Trgu republike, tem tožnem in brutalnem, da ne rečemo brutalističnem spomeniku slovenskega genocida z očalarjem Kardeljem v čošku, prepeval, da pa pozimi rožice ne cveto … Da ne omenjamo zadnje najhujše grožnje slovenski demokraciji in miru – biciklistov! Vsak najmanjši decibel njihovih zvončkljanj je eden mnogih soničnih strelov v svobodno srce naše domovine. Saj si jih predstavljate, »ob robu protestov, na katerih se množično krši Zakon o nalezljivih boleznih, kjer posamezniki, oblečeni v uniforme agresorske JLA vihtijo zastave avtoritarne SFRJ in na katerih poslanci Socialnih demokratov in stranke Levica nosijo majice s slikami množičnih morilcev in diktatorjev (in ob tem vzklikajo proti diktatorski vkladi!)« … Zadnja napaka oz. domnevna napaka je Janševa, saj smo lektorjem zabičali, naj ne krnijo njegovih navedkov, saj je to zločin proti komunizmu, pardon, kolumnizmu.

Kako torej postopati, se že čez polovico oddaje še vedno sprašuje ekipa Napihovanja. Naj sledimo vodji, ki kakor vsak prvorazredni mislec, kot so Homer, Platon in Jezus, razsvetljuje z metaforo oz. parabolo? »Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.« O, vemo, kako se začne ta basen o jutranji zarji naše očetnjave. Kako je princesa Slovenija v primežu svinčenih jugosocialističnih krempljev poljubila nekdaj indoktrinirano žabo, ki se je spremenila v machiavellističnega princa teme. In mali princ se je oženil z njo kot Kristus s cerkvijo ter jo okitil s svobodo, bolj bleščečo od svoje pleše. A kaj, ko jo podtalni sovragi kar naprej ugrabljajo kot Turki, ji brezsramno lažejo in pred njenim čistim deviškim naivnim obličjem pravijo, da jo ljubijo, medtem ko jo posiljujejo.

»Poklicno skupino, ki se je znotraj zahodne civilizacije najprej oklicala za sedmo silo, nato za četrto (neizvoljeno) vejo oblasti, na koncu pa kar za moralnega razsodnika nad politično korektnostjo, danes vse težje prepoznavamo kot nekaj dobrega, saj v resnici niso več ne eno ne drugo ne tretje.« Tako nadalje brezkompromisno razodeva na lažeh bazirane predpostavke glavnih medijev. Ki podpirajo in podpihujejo zdraharje in levofašistične kršilce njegove za slovensko dobrobit implementirane zakonodaje. In si drznejo sprevračati dejstva in uničevanje Slovenije pripisujejo njemu. Njemu, ki je v potu in krvi svojega obraza pod zaščitno masko lastnoročno z varno orokavičenimi rokami prijel korono za vrat in jo brcnil iz naših pljuč. Ki je Slovence in Slovenke rešil pred največjo zdravstveno krizo tega tisočletja, tako kot jih je pred tremi desetletji odrešil totalitarizma.

O, tako kot takrat mu tudi danes zlobneži zaradi lastnih sebičnih koristi pod noge mečejo zla polena slovenske zavisti. »Kritiko svojega lažnivega ali manipulativnega poročanja razglasijo za vojno, kar preprostega človeka že zaradi pojma kar strese. Nato tistemu, ki ga medijsko morijo, obesijo še to, da vodi vojno proti njim. V mlačni vodi skuhan del “javnega” mnenja pa modro kima, češ “vojne z mediji se ne more dobiti”.« A naš publicistični velikan in predvsem neumorni borec za zmanipulirane duše bo tisti žabec in žabji mojster, ki nas bo chucknorrisovsko naučil, da bomo žabe skuhale vodo in ne voda nas!

In predrznost, ta nezaslišana predrznost vseh teh kolesarskih spak na slovenskih ulicah in trgih ter gnidovske drhali na družabnih omrežjih! Medtem ko Janez rešuje slovensko gospodarstvo, samozaposlene parazite in brezposelne poklicne protestnike, ti na njegove stroške kričijo in mu očitajo, da jih ubija?! Pa kdo je tu nor???????!!!!!, bi zapisal še en genij publicistike gospod doktor Bernard Nežmah. »Mogoče v mlačni vodi sploh niste opazili, da grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih RTV Slovenija, POP TV in ostali “mediji” iz iste jate obravnavajo kot nekaj “normalnega”, celo samoumevnega. Pri tem jim pomagajo mnogi v bistvu dobronamerni in bogaboječi posamezniki, ki pa se ne želijo javno izpostavljati in opravičilo za umanjkanje svojega poguma iščejo na obeh straneh. Vse dokler se sami ne znajdejo v kolesju, kar se pri nas vsakemu, če res želi delati pošteno in za skupno dobro, slej ko prej zgodi.«

»Kadar se mediji z monopolno močjo lotijo posameznika ali manjšinske skupine v družbi in se ta ali ti poskušajo braniti, to ni medijska vojna. Ne pri nas ne nikjer drugod po svetu. Le privid v tej smeri ustvarjajo. V resnici v teh obračunih s šibkejšimi ni nobene moralne moči, le gola zloraba privilegiranega monopolnega položaja ali celo davkoplačevalskega denarja, zloraba javnosti in strah pred resnico.« In to je tisto najbolj grozno. Da so se ti kolesarski mogotci in strici ali botri ali kaj so že iz ozadja ter njihova medijska mašinerija spravili na ubogega in samega in nemočnega in nepriviligiranega in marginaliziranega in osamljenega in manjšinskega in v puščavi vpijočega Janeza Janšo. Človeka brez sredstev, denarja, medijev, notranjih in zunanjih zaveznikov ter nasploh brez kakršnekoli družbene moči. In pomoči. Vodenje je najosamljenejši poklic. Vodja, ekipa Napihovanja je s tabo.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Janez Janša. No, včasih ga kdo zaradi njega faše tudi od zadaj.