Kurt Vonnegut

Kurt Vonnegut

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 9. 2019 - 20.00

 

Zgodba o Zogu

»Moralitet ni več. Še basni ni več. V sodobni literaturi jih ne boste našli. Niti v pisanju za otroke ne. Pisateljem se ne zdi več, da bi morali soljudem govoriti, kako naj živijo.« Tako pravi Dave Eggers v spremni besedi k prvi knjigi Zbranih zgodb Kurta Vonneguta, ki je v prevodu Branka Gradišnika novembra 2018 izšla pri Založbi Sanje. Njegova poanta glede Vonnegutovih zgodb je, da so v prvi vrsti malce daljše prilike, ki po malem stopajo v znanstveno fantastiko. Enako lahko rečemo tudi za romane, v katerih ni potrebno prepodrobno branje med vrsticami, da izločimo nauk o dobrem in slabem. Pripoveduje, kako naj živimo, reflektiramo svoj način življenja in ga predvsem jemljemo z vso neresnostjo, ki si jo zasluži. Za epitaf si je izbral besede »Človek mora biti prekleto prijazen.« Iz Vonnegutove filozofije bi lahko poskušali ustvariti kaj določenega in domišljenega, vendar je imel za smerokaz preproste parole, kot so: »Prijazen bodi!«, »Ne delaj škode!«, »Skrbi za bližnje!« in »Ne začenjaj vojn.«.

V zgodbah lahko subtilneje kot v romanih zasledimo razkrajanje moralne samogotovosti, ki poteka vzporedno s samoizpraševanjem, ki je sledilo povojnemu optimizmu v ZDA. Vonnegut se lahko za začetni uspeh zahvali prav oranju ledine pri vcepljanju cinizma v svetohlinstvo povojne ameriške popularne kulture. Druga plat uspeha je gotovo v tem, da njegov cinizem ni resen in samopomilujoč, temveč šaljivo defetístičen. Medtem ko so zgodbe prvega dela Zbranih zgodb predvsem iz petdesetih let, je širšo slavo doživel z izdajo Mačje zibelke leta 1963. To je zgodba o koncu sveta, ob katerem se pojavi kult bokononizma, ki z neškodljivimi lažmi ustvari lažji način sprejemanja apokalipse. V kontekstu grožnje z atomsko vojno, ki je bila v času kubanske krize resna možnost, je nevarnost satirizirana in ljudje so jo lahko jemali z bolj umirjenim srcem. Vest o Vonnegutu se je razširila predvsem po univerzitetnih kampusih, kjer je postal kultni avtor. Njegov status med študenti je bil je bil spričo njegove podobe nenavaden, ni bil kot beatniki, ki so v tem času prav tako osvajali univerze, temveč je prej spominjal na kakšnega alkoholiziranega strica.

Vonnegut je predvidel razpad vrednot, ki je sledil petdesetim, saj je sam izgubil iluzije že za časa služenja v drugi svetovni vojni. Kot vojni ujetnik je pri triindvajsetih doživel bombardiranje Dresdna, ki ga je pozneje ovekovečil v kultni Klavnici pet. O dogajanju je pravil tako:

Kurrt o Dresdnu

Leta 1987 je v intervjuju izjavil: “Po mojem občutku se je civilizacija končala s prvo svetovno vojno in od tega si še vedno poskušamo opomoči.” Želel je pisati dela, ki so osredotočena na vojno, ne da bi jo sam poveličeval ali olepševal. Planet, ki ga človeštvo ljubi in za katerega so ljudje mislili, da ga razumejo, je bil uničen v prvi svetovni vojni. Človeška bitja so predobra za ta planet: to je verjetno krivo za žalost v njihovih kosteh. Ker stvari niso mogle biti drugačne in ker jih niso mogli spremeniti. Svoje knjige je označil za prizadevanja, da bi odgovoril na vprašanje ameriške nesreče. Depresija ima večji delež v ameriškem značaju kot katera koli vojna. Ljudje so se dolgo počutili neuporabne, njihova prizadevanja so bila nesmiselna in obljuba ameriških sanj je vse poslabšala, kajti obljubljeno je bilo nemogoče, po čemer pa so ljudje še vedno segali in bili razočarani.

Namen je bil narediti življenje priljudnejše. Poskušal je zmetati stran vse, kar so mu odrasli stlačili v glavo, ko je bil še otrok. Tja gor je zdaj želel postaviti kulturo. V antropologiji se je naučil, da lahko ljudi prepričaš, da verjamejo v karkoli, kar pomeni, da lahko tudi samega sebe prepričaš v karkoli. Zato želi verjeti v stvari, ki imajo smisel in harmonijo. Želel je ravnati kot alkimisti, ki v resnici niso poskušali preobražati kovin. Le pretvarjali so se, da bi imeli bogate mecene. V resnici so upali, da bodo spremenili sebe. Bili so predhodniki pisateljev.

Človeštvo poseduje tehnologijo, katere stranski proizvodi, bodisi v vojni bodisi v miru, hitro uničujejo ves planet kot dihajoč in piten sistem, ki podpira kakršnokoli življenje. Človeška bitja pa so v preteklosti in sedanjosti uničila ravnovesje. V Mačji zibelki se svet konča v zaledeneli in omrtveli apokalipsi.

Mačja zibelka

V značilnem prepletu humorja in žalosti lahko poslušamo:

»Nobenega vonja ni bilo. Nobenega premikanja. Ob vsakem koraku mi je pod nogami zaškripalo belo modro ivje kot sipek pesek. Čas zaklepanja je bil končan. Zemlja se je trdno zaklenila. Bila je zima, zdaj in za vekomaj. […] 'Hooj! Hooj!' sem klical med ruševine palače. Strahotni vetrovi so izvrtali kanjone v grmado kamenja. Na podnožju oboka je bil z belo barvo izpisan bokononističen 'kalipso'. Črke so bile enakomerne. Bile so sveže. Pričale so, da je še nekdo preživel viharje. 'Kalipso' se je glasil: Lepega dne bo šel naš nori svet po zlu / in tedaj bomo vse, kar nam je posodil, vrnili Bogu. / Če te bo imelo na žalostni dan, da bi Boga preklinjal, prekolni ga, nič se ne boj. Nasmejal se bo in ti prikimal.«

Za svoj defetizem je pravil, da so vse te igre že obstajale, ko je prišel na svet, in se bodo nadaljevale, ko ga zapusti. Človek se lahko potem le sprašuje, ali ni nikogar tukaj, ki bi jo znal igrati. Vonnegutovo življenje je prepojilo njegovo literaturo, pred vojno je študiral biokemijo in se skupaj z bratom, proslavljenim znanstvenikom, podrobneje spoznal z moderno znanostjo. Po služenju vojske, ki ga je tudi močno zaznamovala, je študiral človeško vedenje na antropološkem oddelku, potem se je preizkusil kot novinar, dokler ni končno postal literat. Vsi ti elementi se pojavljajo v njegovih pripovedih in ustvarjajo eklektične mešanice.

Po letu 1950 je vzdrževal družino z objavljanjem v tedanjih velikih družinskih tednikih. Iz prizidka je vodil podjetje za proizvodnjo zgodb. Vendar je prodaja tednikov upadala, oglasov je bilo vse manj in tedniki so izgubljali obseg, nekateri pa so nehali izhajati za vedno. Razlog je bil več kot očiten. Televizija se je vedno bolj profilirala, tja se je preselilo občinstvo, skupaj z njimi pa tudi oglaševalci. Vonnegut pa je izgubil svoj prihodek. Leta 1965 se zaposlil kot učitelj pisanja na iowski univerzi. Sprememba okolja se je izkazala kot pozitivna, vpliv nadarjenih študentov in sodelavcev ga je spodbudil k pisanju romanov.

Kot pisec si je prizadeval pisati precizno in naravnost, kar je bila dediščina njegovega novinarstva in posledica njegove filozofije pisanja, ki je pripovedno jasnost postavila nad umetelnost. Dan Wakefield pravi, da je v Vonnegutovi prozi krepka primes ameriške pogovorščine, kot je bila značilna za Marka Twaina. Gre za slog, ki ga je dolgo zatiral hladni razum modernizma. Objavljal je tudi na tržišču znanstvene fantastike, zaradi katere se je nehote zameril visoki kritiki. V tem krogu je objavil le pet zgodb, med drugim tudi kultno zgodbo Harrison Bergeron, ki govori o družbi, v kateri imajo za namene uravnilovke vsi pametnejši posamezniki v ušesu slušni aparat, ki v intervalih spušča parajoč zvok, ki onemogoča kakšno resnejše premišljevanje. Vendarle je dandanes najbolje poznan v povezavi z znanstveno fantastiko.

Ni se imel za pisatelja znanstvene fantastike, temveč je poudarjal, da je le pisatelj, ki se spozna na znanost. V treh od njegovih štirih romanov ima glavno vlogo znanost, enako tudi v zgodbah, ki so v zbirki. Tretji razdelek je naslovljen Znanost in tu lahko v zgodbi Glede evfija beremo o vesoljskem signalu, ki poslušalce spremeni v ekstatične, vendar apatične lenobe. V zgodbi Za poznejšo nošnjo pa človeštvo odkrije način, kako ločiti zavest od telesa, in nato v zgolj duhovni obliki brez iracionalnih čustev potuje, kamor se mu zahoče. V Epikak pa se superračunalnik nesrečno zaljubi in ob spoznanju svoje gibalne omejitve stori samomor. Kot lahko opazimo, se je z izogibanjem nazivu znanstvene fantastike bolj skušal izogniti stigmi, ki ga ta izraz nosi, čeprav jo je v resnici pisal.

Znanstvena fantastika neprestano pronica v njegove zgodbe, kot da si ne bi mogel pomagati. Tudi v tematskem sklopu Ženske je zgodba Jenny, v kateri nastopa istoimenska robotka, ki jo znanstvenik ustvari po obličju svoje žene, njena popolnost pa ga tako omreži, da mesenost zamenja s sintetiko. Pozneje je povezavo vseeno potrdil, rekoč, da je bilo njegovo delo pri General Electric Company znanstvena fantastika. Za roman Klavirski avtomat prizna, da si je veselo sposodil zaplet iz Pogumnega novega sveta, katerega zaplet pa je bil prav tako veselo vzet iz romana Mi Jevgenija Zamjatina.

Vonnegut je pravil, da so v tistih časih popularni pisatelji pisali karakterne analize in opisovali osebne prigode. Pisanje o pomembnejših stvareh, kot je negotova prihodnost, pa je padla v roke piscev znanstvene fantastike. Zahvaljujoč znanstveni fantastiki si je lahko v petdesetih privoščil, da je pisal satiro, ki si je drugi niso upali. Po eni strani zato, ker šunda institucije niso jemale resno, po drugi strani pa zato, ker je metaforičnost omogočila prikrito kritiko.

Atentat na Johna Kennedyja in njegovega brata Roberta, vojna v Vietnamu in afera Watergate, ogenj sprememb je gorel, kot poje Billy Joel, in ameriška kulturna in literarna pokrajina se je spreminjala. Proza se je razvijala v smer reflektiranja dvoumnosti časov in razpada idealov srednjega razreda. Čas obilja je pošel in revije niso več plačevale velikih denarcev za moralistične zgodbe. Razpasle so se hiperrealistične zgodbe o življenjih brez upanja na spremembe in eksperimentalne pripovedi, ki lomijo žanrske zakonitosti. Konec pa je bilo z moralističnimi fabulami o plemenitem in častivrednem življenju. Te zgodbe je Vonnegut še pisal v petdesetih, dokler ni izkoristil časa sprememb, da je stopil v bolj osebnoizpovedni način pripovedi in na plano spustil svoj posmehljivi cinizem. Svoje moralne strogosti ni opustil, jo je pa preusmeril. V svojem pisanju namreč ustvari razloko med moralnim in konformnim.

V bolni družbi udinjanje konvencijam ni plemenito dejanje in z izgubo vere v ideale ameriške družbe Vonnegut je pričel iskati nove. Problem, ki ga je kruta realnost vojne izrazila, je hrepenenje po idealu dobrega, ki pa mu je nasproti postavljeno depresivno spoznanje, da dobrega v konkretni obliki ni. Osvobajajoče načelo bokononizma iz Mačje zibke je prav zato samovoljno samozatajevanje. Tako kot v Klavnici pet se v ozadju zgodbe giblje želja po resničnosti ideala dobrega. Ko Billy Pilgrim sreča nezemljane, se ti čudijo ljudem, kako so edini v vesolju, ki se vojskujejo. Enako se čudi tudi Vonnegut, ki se ne zmore sprijazniti s sprijenostjo človeštva. Zato v enem primeru pogubi človeka v hladnem objemu lastne krivde, v drugem pa ga sooči z raso, ki mu je v moralnem pogledu docela superiorna. Kurt se često označuje za bulšiterja in nam prepušča, da sami porodimo nauk iz zgodb, ga vzredimo in po možnosti zakoljemo. Njegov učenec Klinkowitz je o njem dejal: »Napisal je veliko nezaslišanih del, nikoli pa ni hotel, da bi bilo njegovo delo škodljivo. V nobenem od njegovih romanov ni zlikovcev.«

Vonnegut je bil po političnem prepričanju socialist ameriškega kova, zgledujoč po Eugenu Victorju Debsu, sindikalnem aktivistu in petkratnemu socialističnem kandidatu za ameriškega predsednika. Rad je citiral njegov stavek: "Dokler obstaja nižji razred, sem v njem. Dokler obstaja kriminalni element, sem v njem tudi jaz. Dokler je kdo v zaporu, nisem svoboden." Tako kot v filozofskem hrepenenju po idealu dobrega je bilo njegovo politično prepričanje v navzkrižju s kroničnim pesimizmom, ki ne dovoljuje prostora za upanje na uspeh. Po drugi svetovni vojni je bila zanj druga prelomnica vietnamska vojna. Ta je ljudem zlomila srce. Podaljšala je to, kar se je začelo v Hirošimi; bilo je preprosto nadaljevanje zavedanja, kako neusmiljen je svet. Odvzela je iluzijo, da imajo ljudje vsaj nekaj nadzora nad svojo vlado. Vietnam je jasno pokazal, da se navaden državljan ne more obrniti na vladajoče, niti z državljansko nepokorščino ali z množičnimi demonstracijami. Vladajoči se ne bodo odzvali, ne glede na to, kaj državljan stori. To je bila učna ura. Pravi, da so študenti, ko je poučeval v Iowi in na Harvardu, lahko lepo pisali, a niso imeli o ničemer pisati. Del razloga je bil v tem, da so se naučili, da se dogodki zgodovine ne bodo odzvali na to, kaj si mislimo in kaj govorimo. Vladajočih to preprosto ne zanima. Če torej nihče ni pozoren, zakaj bi se trudili?

Na vprašanje, kaj bi naredil, če bi se aktivno udejstvoval v politiki, je odgovoril, da bi revne postavil nasproti bogatim. Revne bi pripravil, da priznajo, da so revni. Zato ker nimajo zavedanja, da so revni, jih je treba prepričati, da so revni in bodo vedno revnejši, ker jih vladajoči razred ropa in jim laže. Želel je, da politiki rečejo ljudem: »Niste srečni, kajne? Nihče v tej državi ni srečen, razen bogatašev. Nekaj je narobe. Povedal bom, kaj je narobe: osamljeni smo! Ločeni smo od sosedov. Zakaj? Ker nam lahko bogati ljudje vzamejo denar, če se ne bomo združili. Lahko nam še naprej jemljejo moč. Želijo nas osamiti; hočejo, da se v domovih zadržujemo samo z ženami in otroki, gledajoč televizijo, saj nas tako lahko manipulirajo. Tu je vojni krik za ameriški narod: "Osamljeni nič več!” To je vrsta demagogije, ki jo odobravam!«

Ni se imel za radikalca. Svoje prepričanje je povezoval z idealistično in pacifistično idejo ameriškega naroda, kot je je bil naučen v osnovni šoli pri domovinski vzgoji. Tam so ga učili, naj bo ponosen, da ima država redno vojsko nekaj več kot sto tisoč mož in da generali ne diktirajo tistega, kar se dogaja v Washingtonu. Takrat bi se mu morala smiliti Evropa, ker ima vpoklicanih več kot milijon mož in ves svoj denar porabi za letala in tanke. Teh naukov ni nikoli pozabil in je vanje verjel do smrti.

Tudi v času po koncu hladne vojne je Vonnegut nadaljeval s striktnim pacifizmom. Po ameriškem napadu na Afganistan in Irak je pisal eseje o nesmiselnosti vojne, ki so bili izdani tudi posthumno v zbirki Armageddon v retrospektivi. Vendar se nikoli ni ločil od patološko ciničnega odnosa do sposobnosti ljudi, da spreminjajo potek zgodovine. Gibanje proti vojni v Iraku ga je spomnilo na gibanje proti vojni v Vietnamu. Takrat so se proti vojni povezali umetniki. Vsi pisatelji, slikarji, komiki, glasbeniki in igralci so združili moči. Skupaj so ustvarili intenzivno osredotočen protestni laserski žarek. Orožje je imelo moč bananine kremne pite, ki jo vržeš po tleh s poldrugega metra. Njegove besede so se izkazale za več kot resnične. Kot pravi, protesti niso bili vredni niti vrča tople sline. Preprečili niso ničesar.

V pisanju je torej imel politične motive. Strinjal se je s Stalinom in Hitlerjem ter Mussolinijem, da naj bi pisatelj služil družbi. Z njimi se razhaja le glede tega, kako naj bi pisatelji služili. V glavnem bi morali biti povzročitelji sprememb. Na bolje, upamo. Pisatelji so specializirane celice v družbenem organizmu. So evolucijske celice. Človeštvo poskuša postati nekaj drugega; ves čas eksperimentira z novimi idejami. In pisatelji so sredstvo za vnašanje novih idej v družbo in tudi sredstvo za simbolni odziv na življenje. Želel je, da se človeštvo izboljša. To so bile njegove male sončne sanje o srečnejšem človeštvu. Kajti kot je priznal, ne bi preživel svojega pesimizma, če ne bi imel take vrste sončnega malega sanjarjenja. Literatura je zanj po definiciji angažirana. Debate bo izzvala, četudi le v domačem kraju ali pa v družini avtorja. Vendar je svet preresen. Razjeziti se na umetniško delo - ker se morda nekdo nekje nervira nad tem, kar se naredi - je, kot da bi se jezili nad prevročim štrudljem, čisto brez veze.

Vse, kar je napisal, je označil za navadno sranje. Vendar gre za koristno, tolažečo zvrst sranja. V intervjujih o svojih izkušnjah pripoveduje s suhim humorjem, ki po njegovem olajša spomin. Tako si je tudi preprečil, da bi pesimizem, ki ga je v sebi nakopičil, v prevelikih dozah uhajal v svet. Tako se je soočal z življenjem, in tudi ko je beseda nanesla na njegovo verižno kajenje, se je zaklel, da bo tožil tobačno industrijo, ker ga njihov izdelek še ni ugonobil. Bil je dolgoletni verižni kadilec, ki je nekoč svojo navado označil za "dokaj varno, dokaj častno obliko samomora". Vendar ga tobačna podjetja nikoli niso dobila v pest. Živel je do zglednega petindevetdesetega leta in umrl leta 2007 zaradi padca po stopnicah. Ironična smrt za mojstra ironije.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness