Kaj teži študentko in študenta umetnosti in humanistike in s kakšno podobo govoriti o njihovih skupnih krizah?

Fotoknjigo lahko v živo prelistate na razstavi v Kino Šiška od 11. 11. do 21. 11.

______________________________________________________________________________________________________

Današnji Objekt meseca je namenjen listanju po fotoknjigi Sterilni študent. Gre za projekt študentov in študentk Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter študentov Filozofske fakultete, ki se ukvarja s pozicijo študenta umetnosti in humanistike v sodobnem svetu. Pobudniki in avtorji projekta so študenti ALUO Rene Ketiš, Jernej Strmšek, Tim Topić, k sodelovanju pa so povabili študenta filozofije Lana Rahneta. Pri nastanku publikacije so sodelovali še Eva Anzeljc, Ana Rogač, Jan Kranjec in Špela Koščak. Projekt je sofinanciral Sklad Svet umetnosti, mentorirala pa sta ga izredni profesor Peter Koštrun in profesor dr. Mladen Dolar. Izdajo bo pospremila razstava, ki si jo lahko od 11. do 21. novembra ogledate v galeriji Kamera v Kinu Šiška.

Knjiga sestoji iz črno-belih analognih fotografij z zabave ob zaključku semestra na ALUO. Prepoznamo lahko notranje dvorišče oddelka na Dolenjski cesti - nepraktično betonsko klančino, ki zaseda več kot polovico dvorišča, prepoznavne ilustracije na fasadi faksa in kamniti zid, ki je vrezan v hrib gozda nad in za njim. Predmet obravnave fotografij je tam zbrana množica ljudi na koncertu. Fotografije širokega plana, ki zajemajo celotno dogajanje, se izmenjujejo s podobami manjših skupinic ljudi, ki sedijo na tleh in se pogovarjajo, plesalcev na plesišču, mimobežnih portretov in detajlov kozarcev, odloženih na ograjo. Podobe prehajajo med estetiko mimogrede zajete snapshot fotografije, posnete s point-and-shoot fotoaparatom, in bolj umirjenimi in vidno bolj načrtno skadriranimi podobami, zajetimi na srednji in velik format. Sklope teh fotografij prekinjajo barvne fotografije praznih, utilitarnih prostorov akademije. Vidimo fotografijo lesarske delavnice, lesene tramove podstrešja, čisto prazno in nenaseljeno, anonimno pisarno. 

Izmenjavo črno-belih fotografij z barvnimi petkrat prekinejo gosta besedila, natisnjena na tanek papir, ki izstopa v primerjavi z debelejšim papirjem tople bele barve, na katerem so natisnjene fotografije. Gre za eseje, ki jih je napisal študent filozofije Lan Rahne. Besedila poskušajo nasloviti glavne skupne krize študentke humanistike in umetnosti, eden izmed esejev pa se veže bolj specifično na polje fotografije in fotografske koncepte. Prvo besedilo pa je – kot se za izjavo študentke spodobi – manifest. Prisluhnimo.

Izjava

Manifest sterilnega študenta

Sodobni študent, specifično študent umetnosti, oblikovanja in humanistike, je gmota, ki jo nevidna roka poznega kapitalizma zadnjih nekaj desetletij neumorno gnete, in zdi se, da je danes od nje ostal le še nejasen zmazek. Seveda pa to ne pomeni, da je popolnoma izgubljen! Če se le uspe izkoristiti, kolikor se le more, se zraven intenzivno mrežiti, obenem pa še neumorno oglaševati svoj brand in gojiti zvesto občinstvo na družabnih omrežjih, mu morda še vedno lahko uspe; najverjetnejše žrtve tega uspeha bodo zgolj njegovo duševno zdravje, stabilnost in vsi interesi, ki niso neposredno vezani na ustvarjanje dobička. Mark Fisher je že pred več kot desetletjem v Kapitalističnem realizmu opozarjal na to, da izobrazba postaja vedno bolj komodificirana in birokratizirana. Vodilna gonilna sila njenega poblagovljenja je etos poznega kapitalizma, v katerem prevladujejo mahinacije finančnega kapitala, ki na prvo mesto postavlja tržno vrednost, daleč pred teoretskim raziskovanjem, prepletanjem ustvarjalnih perspektiv ali kritično obravnavo sodobnih in zgodovinskih fenomenov. Takšno mišljenje prežema akademske institucije, jih drži v trdnem prijemu in strogo diktira njihove prioritete. Univerza, nekdaj zatočišče kritičnega mišljenja, danes na vedno več področjih podlega ideološkemu prevračanju, pri katerem pa ne gre za to, da bi bilo kritično mišljenje in svobodno raziskovanje kaznovano ali odvrnjeno; zadeva je nekoliko bolj pretanjena. Namreč po neštetih kanalih se je v mišljenje tistih, ki te ustanove upravljajo, postopoma prikradla zahteva po izmerljivih povratkih na investicijo, s tem pa je bilo stremljenje po védenju zgolj zavoljo védenja postopoma in diskretno postavljeno ob stran. Seveda ne gre za to, da so bile zadeve prej rožnate, a vendarle se je še pred nekaj desetletji vsaj za nekaj časa zdelo, da je vse mogoče; danes ne bi bili med največjimi črnogledneži, če bi rekli, da se prej zdi, kot da ni mogoče nič. Tako se je študent znašel v pustinji, v kateri so poklicni cilji pomembnejši od vrednosti učenja in ustvarjanja zavoljo učenja in ustvarjanja; pritisk, da se prilagodi tržnim zahtevam, mu ne le omejuje akademsko svobodo, ampak tudi povzroča, da izobrazba v njegovih očeh ne nosi več prave preobrazbene potencialnosti. Zato v njej ne vidi možnosti, da spremeni sebe in svet, kar ga pusti brez motivacije ter zmožnosti za gojenje neodvisne misli in kritično vpletenost v družbo. Študent umetnosti, oblikovanja in humanistike, ki bi moral imeti prosto pot za ustvarjanje, inovativnost, ter razvoj kritičnega mišljenja, je tako podvržen »razkuženi« različici svoje discipline, v kateri se vedno pogosteje poudarek daje na to, da bodo njegovi rezultati izmerljivi in primerljivi, saj mora biti predvidljiv in karseda učinkovit. V luči takšne preobrazbe pa pride na dan tudi tendenca po postavljanju avantgardnosti in eksperimentalnosti ob rob zavoljo površinske inovativnosti, ki pod seboj skriva vsesplošno konformnost, kar zagotavlja višje statistične možnosti za povratek na investicijo. Takšnih tegob pa ne doživlja zgolj univerza: umetnost v poznem kapitalizmu nasploh je vedno bolj poblagovljena in fetišizirana. Sodobni umetnostni trg, v katerega so tesno vpeti dobičkarski motivi, spodbuja ustvarjanje umetnosti za masovno kulturo, ki deluje predvsem kot spektakel, zabava, oklesti pa njen potencial, da spreminja družbeno strukturo. Še več, dogaja se celo to, da popularna kultura in trg privzameta jasno antikapitalistično umetnost, in jo preobrazita v le še en produkt ter gorivo za novo masovno proizvodnjo in porabo, kar sta opazila že Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva: »Kar se upira, sme preživeti samo tako, da se pridruži. Ko ga kulturna industrija registrira v njegovi različnosti, že spada zraven, tako kot zemljiški reformator h kapitalizmu.« Sterilni študent je tako študent, ujet v prijemu tržnih zahtev, ki mrežijo njegove želje in pritajeno dušijo njegova prizadevanja za iskreno transformativno ustvarjanje. Lomi se pod pritiskom tega, da bo končno koristen za družbo, ki mu vedno manj daje v zameno. Fisher govori o refleksivni impotenci sodobnega študenta, ki ve, da stvari niso v redu, še bolj pa ve, da glede tega ničesar ne more storiti. Sprašujemo se, če je takšno zanikanje res edini način delovanja v tej situaciji, ki se po vseh vtisih kaže za brezizhodno. Pri tem bi nam morda, kot smerokaz pri iskanju izhoda, lahko pomagal Beckett; protagonisti njegovih dram in romanov se, čeprav so nenehno tik pred tem, da bodo propadli ali pa kar izginili, vseeno nenehno pobirajo in vztrajajo. Če to ne zadošča, nas lahko bolje vodi govorec v Worstward Ho: »Ever tried. Ever failed. No matter. Try again. Fail again. Fail better«. Poskusimo torej pogledati, če se v tej turobni zastavitvi življenja študenta vendarle skrivajo mesta, na katera se je mogoče opreti ter se z njimi zoperstaviti danemu stanju; če nam spodleti, nam lahko vsaj spodleti bolje.

Poslušali smo »Manifest sterilnega študenta«, ki ga je za publikacijo Sterilni študent napisal študent filozofije Lan Rahne. Po glasbenem premoru po izboru avtorjev objekta, ki se mu ta mesec posvečamo, bomo z ustvarjalci spregovorili o koncepciji in razvoju projekta ter njihovih razmišljanjih o študijskem obdobju v življenju mlade osebe.

Glasbeni premor

Poslušate oddajo Objekt meseca, v kateri prebiramo fotoknjigo Sterilni študent. Sledi pogovor z avtorji fotografij in študenti ALUO Renejem Ketišem, Jernejem Strmškom in Timom Topićem.

Izjava

Kako je nastala ta specifična fraza – sterilni študent —, smo vprašali tudi avtorja esejev Lana Rahneta, ki nam je povedal tudi, kako je potekal proces pisanja.

Izjava

Rahne pove, s kakšne pozicije se izreka in kako pristopa k opisovanju pozicije študentk umetnosti.

Izjava

Katere so po njegovem skupne krize študentke humanistike in umetnosti, ki jih v tekstih naslavlja, pove Lan Rahne.

Izjava

Na hodnikih ALUO pa so se v zadnjem času pojavili grafiti o sterilnem študentu. Na enem od njih beremo: »Sterilni študent izvaja pasivno revolucijo.«

Grafiti in izjavljanje preko manifesta ter navsezadnje poskus izpostavljanja študentskih kriz se zdijo kot pojmi, ki jih ne bi povezovali s pasivnostjo. Kaj jih je napeljalo k uporabi izraza pasivna revolucija in kaj po njihovem pasivna revolucija je, pove Lan Rahne.

Izjava

Tako se vračamo k dokumentaciji zabave ob otvoritvi odprte akademije, ki je bila izhodišče za nastanek projekta. 

Izjava

Kaj pravzaprav je odprta akademija? Gre za iniciativo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki v zadnjih nekaj letih, morda v luči pokoronskega obdobja, poskuša študijsko okolje in še posebej zaključne semestrske razstave narediti javnosti dostopnejše. Semestrska razstava je bila pred tem namreč le v zelo omejenem obsegu odprta za javnost. Termini za obisk so bili zelo kratki, povabljenci pa so bili predvsem starši in prijatelji študentov. V zadnjem obdobju pa se oblika tega dogodka spreminja, s tem ko vpeljuje otvoritveni dogodek in obrazstavni program ter bolj direktno nagovarjanje širše javnosti. Tudi fotoknjiga, ki zdaj nosi naslov Sterilni študent in poskuša naslavljati širše tematike študentstva, je imela sprva precej bolj funkcionalno nalogo obeleženja dogodka.

Rahne, ki je svoja besedila pisal v navezavi na že obstoječe črno-bele fotografije, opiše, kako so te informirale njegov proces pisanja.

Izjava

Dogodek kot Odprta akademija je namenjen tudi temu, da študentkam drugih študijskih smeri in drugim zainteresiranim predstavi okolje, v katerem mlada umetnica študira in dela. 

Izjava

Študentka si hoče znova prisvojiti čas študija. To pomeni dvoje. Najti želi način, da bi bil njen čas razbremenjen in bi ga bilo dovolj, da bi ga lahko večino posvetila študiju. Poleg tega pa si želi obdobje študija osvoboditi zunanjih pritiskov, ki od nje pričakujejo čimprejšnjo tržno usmeritev njenega raziskovanja in izobraževanja, čas za raziskovanje lastnih obskurnih interesov ali interesov, ki niso takoj prepoznani kot uporabni, pa je vedno krajši.  

Izjava

Ta fotoknjiga je pravzaprav poskus obratnega procesa od tistega, ki študenta čim prej spremeni v proizvajalca produktov. Z njo poskušajo avtorji preseči funkcionalnost dokumentiranja dogodka in dokumentacijo razširiti v priložnost za vizualno raziskavo časa, ko se študentke in študenti zberejo v velikem številu in izmenjajo svojo izkušnjo o ravno opravljenem semestru ter vtise, dileme in tegobe o svojem ustvarjalnem delu. 

Črno-bele fotografije pa so sopostavljene z barvnimi fotografijami izpraznjenih prostorov šole. Tako se med snapshot fotografijami odloženih kozarcev in množice na notranjem dvorišču znajdejo z velikoformatno kamero fotografirani interierji, na katerih izstopajo razmerja med posameznimi elementi – pohištvom in naključnimi osebnimi predmeti. Nadzorovanost kompozicije teh fotografij še poudari odsotnost ljudi na teh podobah. Praznina, ki se na njih pokaže, pa ni tista praznina, ki bi dala študentki občutek, da lahko svobodno razpolaga z obiljem časa, v katerem bi se lahko razvila njena raziskava. Dokler življenjski stroški naraščajo, bo vedno več ljudi čutilo pritisk, da doštudira čim hitreje ali pa študij opravlja ob delu; četudi pravnoformalno študira redno, umetnica nima zares časa ždeti na faksu, kakor bi si morda želela. Pravzaprav marsikdo v času študija nima možnosti, da bo sploh zares preizkusil tak način dela in ugotovil, kakšne so njegove potencialne prednosti. Tako študij ne more postati celostno življenjsko obdobje, namenjeno odkrivanju lastnih interesov in razmisleku o tem, kakšnim skupnostim želimo pripadati in kakšno družbo želimo sooblikovati, ampak posameznikovemu preživetju, ki ga potiska v izolacijo in osamo.