Spletna politika IV: Kill all normies

Oddaja

Pozdravljeni v oddaji Objekt meseca, v kateri predstavljamo že četrti del serije oddaj o spletni politiki, v kateri raziskujemo preteklost in sedanjost zahodnega političnega spletišča. 

Po nezdravih količinah spletnih smeti, ki so jih avtorji zaužili med pripravljanjem oddaj o spletni politiki, je zaradi skrbi za duha avtorjev in poslušalcev Radia Študent nastopil čas za odmik od novih medijev k starožitnemu mediju avstroogrskih prednikov – tokratna spletna politika se posveča knjigi. Decembra lani je namreč v sklopu letnika revije Problemi izšel slovenski prevod dela Angele Nagle z naslovom Ubijte vse normalneže: internetne kulturne vojne od 4chana in Tumblrja do Trumpa in alternativne desnice, ki za objekt analize jemlje prav ameriške kulturne vojne na internetu.  

Preden se lotimo samega dela, povejmo, da v izvirniku kar mrgoli terminov in izrazov ameriškega spletnega slenga, kot so shitposter, normie, basic bitch, brocialist in lamestream, ki v slovenščini nimajo ustreznih prevodov. Čeprav se v vsakdanjem pogovoru sodobne slovenske mladine angleški spletni sleng pojavlja v izvirniku oziroma kot anglizem, je prevajalka Maja Lovrenov večino slengovskih izrazov poslovenila. Slovenske različice so včasih bolj, včasih manj posrečene. Sprejemljivo, čeprav nekoliko izumetničeno na primer zveni izraz normalnež, ki ustreza angleškemu normie. Manj posrečen se zdi izraz generičarka, v katerem težko razberemo ulični podton angleške basic bitch. Še najbolj pa v oči bije prevod termina shitposters, ki ga prevajalka sloveni kot objavljalci sranja. Zdi se, da okornost pri prevajanju angleškega spletnega slenga sicer ni izključno krivda prevajalke, temveč tudi izraz splošnega pomanjkanja slovenskih pojmov za opisovanje delovanja na spletu.                       

Ubijte vse normalneže predstavlja taksonomijo alternativne desnice in poskus interpretacije pomena internetnih vojn iz leta 2016. V očeh mnogih – tako na levici kot na desnici – ima to leto privilegirano mesto. Mnoge pretežno apolitične vsebine na YouTubu, na primer novi ateizem ali streamanje videoiger, so dobile močne politične, večinoma konservativne konotacije. Apolitična mladina, ki je odraščala ob TV-serijah, kot je South Park ali Breaking Bad, je na spletnih portalih, kot so Reddit, 4chan in Twitter, odkrila transgresivnost politično nekorektnega shitpostanja. Realnost navdušenja nad tem početjem dobro ponazori zapis nekega 4chanovca malo po tem, ko je odkril podstran /b/, namenjeno naključnim objavam brez specifičnih uredniških smernic. 

»/b/ je prijatelj, ki te stalno prosi, da poskusita skupno mastrubacijo. /b/ je tip, ki kliče linijo za preprečevanje samomorov, da bi osvajal svetovalko. /b/ bo demoliral trdi disk, ko naslednjič nekdo potrka na njegova vrata. … /b/ je prijatelj, ki stalno govori o joškah tvoje mame. /b/ je stric, ki te je nekajkrat otipaval. … /b/ še vedno okreva v bolnišnici, potem ko je poskusil nekaj, kar je videl v hentai.«

Leta 2016 se poleg mnogih zvezd na desnici pojavijo tudi zametki BreadTuba oziroma levičarskega YouTuba. To leto je začel nastajati tudi slavni podcast Chapo Trap House, ki je smešil in kritiziral tako desnico kot tumblrjevsko identitetno politiko. Trolanje identitetne politike in zoperstavljanje politični korektnosti sta bili sicer pogosti tako na levici kot na desnici, kar je porodilo fenomene, kot je Filthy Frank. Ta je svoj humor gradil na politično nekorektnih, vulgarnih in pogosto ekscesnih prizorih, v katerih je nastopal skupaj s svojimi pajdaši, zaradi česar je oddaja postala priljubljena tako pri mnogih na levici, ki so Franka dojemali kot parodijo desničarjev in identitetne politike, kot tudi mnogih na desnici, ki so v Franku videli originalno parodijo politične korektnosti. 

Oris zgodovine glavnih tokov ameriške spletne desnice
 / 27. 9. 2020
Delo Angele Nagle je mozaik iz pravkar opisane preteklosti. Kot pove avtorica v predgovoru k slovenski izdaji, je knjiga »prej izsek iz časa kot enovitna teorija. Kar dokumentira, je podtalno hrumenje, ki ga je bilo mogoče zaznati, preden so te sile izbruhnile v realno življenje.« Glavni junaki in primeri v knjigi so danes le še košček internetne zgodovine. Meme opice Harambe in Gamergate sta postala spletna prazgodovina. Gejevski zvezdnik alternativne desnice Milo Yiannopoulos, sicer eden glavnih junakov knjige, je zaradi spornega zapisa o pedofiliji že leta 2017 utonil v popolno pozabo. Celo Richard Spencer, izumitelj termina alt-right, ki je še leta 2016 na neki desničarski konvenciji vpil »hail Trump«, je preteklo leto razglasil konec alternativne desnice in gibanja MAGA ter pri predsedniški kandidaturi podrl Joeja Bidna. Tudi v slovenskem prostoru bolje znani predstavniki intelektualnega temnega spleta, kot so Bret in Eric Weinstein, Sam Harris in navsezadnje Jordan Peterson, so v zadnjem času izginili iz javnega diskurza, njihovo mesto pa so zasedli QAnon, neonacistični predstavniki alternativne desnice, denimo Nick Fuentes in gibanja, kot je Boogaloo Boys

Obdobje spletnih bojev med desnico in tumblrjevsko identitetno politiko, kartirano v obravnavani knjigi, je danes že povsem za nami. V tem oziru je prevod omenjene knjige, ki ga sicer pozdravljamo, zakasnel, glede na mnoštvo novejših študij različnih političnih identitet na spletu pa tudi nekoliko arbitraren. Poleg oddaljenosti dogodkov in figur iz knjige, ki slovenski javnosti že leta 2016 niso bile zelo dobro poznane, pa razumevanje otežuje tudi umanjkanje spremne besede, ki bi pojasnila odločitev za prevod in delo primerno kontekstualizirala. Edino napotilo za branje knjige najdemo na hrbtni platnici, na kateri je natisnjena izjava Slavoja Žižka. Po njegovem mnenju gre za analizo dveh tipov odzivov – identitetne politike in alternativne desnice – na tako imenovani »liberalnodemokratski konsenz«. Prisluhnimo citatu:

»Njena ostra kritična preiskava ne prizanese nikomur: poleg tega, da razkrije skupne predpostavke in skrito zavezništvo med obema reakcijama, tudi jasno pokaže, kako sta ti reakciji utemeljeni v šibkosti samega liberalnodemokratskega konsenza.« 

Po Žižku naj bi bila knjiga nekakšna analiza skupnih predpostavk politične filozofije alternativne desnice na eni in identitetne politike liberalnega pola na drugi strani, pri čemer naj bi obe strani predstavljali le dve plati istega kovanca, skovanega v kovačnici zahodnega liberalnega reda. Sami bi se raje izognili tej rokohitrski interpretaciji, ki vse spletno dogajanje označi za dokaz zablojenosti liberalizma in na njem utemeljenega globalnega političnega reda. Delo je veliko bolj smiselno uporabljati kot analizo in premislek o naravi in tehniki spletne politike. 

Ena osrednjih tez knjige Ubijte vse normalneže se glasi, da je poenotenje izjemno heterogenih posameznikov in skupin spletne desnice – vse od Mila Yiannopoulosa do nekdanjega urednika Vicea, Gavina McInnesa, ter gruče igričarjev in spletnih anonimnežev iz 4chana – možno zgolj pod pogojem, da se borijo proti istemu nasprotniku. Ta nasprotnik je bila že od samega začetka identitetna politika na spletni platformi Tumblr, kmalu pa so se boji razširili onkraj spleta, v arene ameriških univerzitetnih središč.  

Liberalna spletna politika uporabnikov in uporabnic Tumblrja je izšla iz spletnih in mladinskih liberalnih subkultur, ki so se oblikovale v devetdesetih letih in po prelomu tisočletja. Angela Nagle to novo kulturo opiše takole:

»Glavna preokupacija te nove kulture je bila spolna fluidnost in nudenje varnega prostora za raziskovanje drugih vprašanj, kot so psihične bolezni, fizična invalidnost, rasa, kulturna identiteta in “intersekcionalnost”, kar je zdaj standardni akademski termin za prepoznanje mnogoterih vrst presečnih marginalizacij in zatiranj.« 

Tumblr je svojo kulturo in politiko prevzel iz ameriških kampusov, svoje nazore pa je črpal pretežno iz francoske teorije in filozofskih del Judith Butler. Politika na Tumblrju, ki je izhajala iz njih, je glavni poudarek dajala razpravam o identitetni fluidnosti, zlasti o možnosti izbire spolne identitete. Del projekta tumblrjevske subkulture je bila definicija novih spolnih identitet, ki je privedla do dolgega seznama. Oglejmo si le nekaj najbolj domiselnih primerkov.

»Cassflux [keksflux] – ko raven ravnodušnosti do lastnega spola niha.

Daimongender [demonspol] - spol, tesno povezan z demoni ali nadnaravnim.

Faegender [fisurspol] - spol, ki se spreminja z letnimi časi, enakonočji in luninimi menami.

Necrogender [nekrospol] - spol, ki je nekoč obstajal, a je zdaj “mrtev” oziroma neobstoječ.«

Tumblr je tako po eni strani omogočal premislek in konstrukcijo novih spolnih in osebnih identitet, po drugi strani pa je predstavljal prostor za izpoved o osebnem trpljenju. V tem oziru je šlo pri politiki Tumblrja in univerzitetnih središč za odmik od realne politike h kulturi poveličevanja šibkosti in ranljivosti po eni strani in obtoževanja ter jezikovnega dlakocepstva na drugi strani. Omenimo, da je premik proti identitetni politiki že zelo zgodaj – že leta pred eksplozijo alternativne desnice – kritizirala marsikatera slavna oseba socialistične levice. Zgolj eden odmevnejših primerov te kritike je članek Exiting the Vampire Castle Marka Fischerja iz leta 2013, v katerem identitetno politiko družbenih omrežij opiše kot vampirski grad, specializiran za promoviranje krivde. Dolgo pred največjimi spletnimi vojnami so svoje kritike identitetne politike in politične korektnosti formulirale tudi figure, kot so Adolph Reed mlajši, Slavoj Žižek in profesor iz Berkeleyja, Todd Gitlin. A njihovi glasovi na Tumblrju ali na kampusih niso naleteli na odobravanje, na spletu pa ciljno občinstvo socialistične levice pravzaprav še ni obstajalo. Levica pred letom 2016 kulturno-ideološkega vakuuma na spletu enostavno ni znala izkoristiti – desnica je tako imela prosto igrišče širnega spleta, na katerem je s pomočjo anonimnežev iz obskurnih blogov v kratkem času brez težav ustvarila nekonvencionalen ideološki stroj, večinsko utemeljen na ekscesu in ironiji spletnih memov. Vzdušje obskurnih spletnih memerjev tistega časa odlično ujame 4chanov remix Death Gripsa Oh Shit I’m Feeling It.

 

Oh shit i’m feeling it

 

Še vedno poslušate oddajo Objekt meseca, v kateri nadaljujemo razpravo o spletni politiki ob novem prevodu knjige Ubijte vse normalneže.

Predstavnikom alternativne desnice je do neke mere skupna pretenciozna promocija zahodnega in belega identitarizma. Po mnenju Nagle pa pornografska, nihilistična in transgresivna obscenost spletnih desničarjev na 4chanu ni zgolj nasprotje liberalne levice, ampak tudi mnogih tradicionalnih oblik ameriške desnice: klasičnih volivcev republikanske stranke, libertarcev ali zmernih konservativcev. Zaradi vseprisotnega nagnjenja k ironiji in ekscesu ter skrajno nihilističnega življenjskega sloga je po mnenju avtorice fenomen alternativne desnice bolje postaviti ob bok transgresivni tradiciji zahoda. Citiramo: 

»Namesto da jo interpretiramo kot del drugih desnih gibanj, konservativnih ali libertarnih, trdim, da slog trolov, ki objavljajo meme s Pepejem, in spletnih transgresivcev sledi tradiciji, ki se vleče od pisanj Markiza de Sada v 18. stoletju prek pariške avantgarde 19. stoletja ter nadrealistov in uporniške zavrnitve feminiziranega konformizma povojne Amerike do devetdesetih let prejšnjega stoletja, kot sta Ameriški psiho in Klub golih pesti.« 

Nagle tako trdi, da sta shitpostanje in nagajanje pripadnikov 4chanovske kulture prej v skladu s sloganom »prepovedano je prepovedovati«, ki bi ga v času nemirov leta ‘68 zasledili na pariških ulicah, kot pa z moraliziranjem o seksualni vzdržnosti ali pa prisostvovanju pri maši. Obsedenost s temami transgresije, antikonformizma in rušenja ustaljenih norm naj bi bila bližje vrednotam avantgard in de Sada. Po mnenju avtorice spletna desnica zato predstavlja svojevrstno zanikanje vrednot povojne ameriške družbe in njenega političnega establišmenta. 

Vejo spletne desnice alt-light na primer zaznamuje spogledovanje z idejami francoske nove desnice oziroma tako zvanih gramscijancev desnice, na primer Alaina de Benoista, ki se podobno kot Richard Spencer ukvarjajo s problematiko zatona zahoda ter s kritiko kapitalizma in multikulturalizma. Milo Yiannopoulos in Allum Bokhari pa sta poleg prevzemanja Spenglerjevega diskurza o zatonu bele civilizacije po vzoru desničarskega gramscijanstva prednostno vlogo namenila boju za kulturno hegemonijo pred bojem za realno politično oblast. Tej ideji naj bi zvesto sledila tudi spletna desnica. Citiramo:

»Zdi se, kot da bi v spletnih kulturnih vojnah desnica bila tista, ki je zelo natančno upoštevala in tudi nadvse strateško uporabljala ideje levice, od ideje Chomskega o proizvajanju soglasja do Gramscijeve teorije hegemonije in protihegemonije.« 

Brez sodelovanja z ameriškimi množičnimi mediji, kot so Fox News, CNN in MSNBC, ter tradicionalnimi političnimi avtoritetami je alternativna desnica zgradila svojo različico internetnega imperija. Nagel podaja primere kanala kanadskih konservativcev The Rebel Media na YouTubu, bivšega urednika portala Vicea Gavina McInnesa in Lauren Southern, desničarske politične aktivistke, ki se je na ameriške kampuse odpravila provocirat predstavnike liberalne levice. Kljub ideološkim razlikam se je temu zares raznolikemu skupku predstavnikov desničarske inteligence uspelo združiti proti mainstreamovskemu medijskemu in političnemu centru. Nagle meni, da je to deloma posledica strateške in teoretske obubožanosti liberalnih akterjev, ki se jim je desnica uprla s pomočjo orožja klasične revolucionarne levice: z neposredno agitacijo na spletnem medmrežju. 

V času Obamovega predsedovanja so milenijski kulturni liberalci s svojimi medijskimi platformami že poskušali zapolniti vakuum, ki je nastal z razpadom zaupanja v časopise in televizijo kot v nosilce javnega diskurza. A ciljna publika strani, kot so BuzzFeed, Tumblr, Everyday Feminism, Jezebel in Salon, je postala z identitetno politiko obsedena, sentimentalna in občutljiva mladina, ki ni udrihala zgolj po rasizmu desničarjev, ampak se je obrnila tudi proti teoretikom, kot je Mark Fisher, in podpornikom Bernieja Sandersa ali Jeremyja Corbyna. Liberalne križarske vojne pod zastavo politične korektnosti in fanatične obsedenosti z viktimiziranjem so kaj kmalu postale tarča spletnega posmeha. K samoparodiji omenjenih strani so namreč silili že prenekateri naslovi objav na Tumblrju, recimo »Osem znakov, da je tvoja vadba joge kulturno apropriirana« ali »19 totalno neverjetnih odgovorov na zasramovanje zaradi telesnega videza«. Proti Tumblrjevim bojevnikom za socialno pravičnost in BuzzFeedovim »soy boysom« so se zato poleg spletnih desničarjev obrnili tudi zagovorniki klasične socialistične levice, predstavnica katere je tudi Angela Nagle.

Pregled spletne desnice in tumblrjevskega liberalizma avtorica poveže v osrednji argument celotnega dela, ki je nakazan že v samem naslovu. Politično delovanje obeh polov v spletnih kulturnih vojnah ima za tarčo skupnega sovražnika: univerzalizem in klasično politiko, osredotočeno na ekonomske spremembe. Oziroma – povedano z izrazi spletnega žargona – tako alternativna desnica kot tumblrjevska identitetna politika skuša pobiti vse normieje

Po avtoričini analizi naj bi torej obe strani uporabljali relativistični diskurz, osredinjen na cilj spletne kulturne hegemonije in zanikanje dobre stare realpolitike. Vendar se teza Angele Nagle tukaj sooča z mnogimi težavami. Najprej v oči bode razlika med tradicionalno in spletno, alternativno desnico, pri čemer naj bi bil amoralen, ekscesen in ironičen diskurz značilen zgolj za slednjo. Vendar že površen pregled zgodovine desnih politik pokaže mnoštvo diskurzivnih prekrivanj med alternativno in staro desnico. Stari evgenični diskurz tako v spletnih debatah o rasnem realizmu doživi svoj preporod, zagovarjanje klasične zahodne umetnosti proti modernizmu in postmodernizmu prav tako ni izum spletne desnice, mnoštvo ekscenih podob ter narativ o zlu komunizma in satanistični naravi ameriških demokratov pa so spletni friki brez večjih težav črpali iz množičnih desnih medijev, kot je Fox News ali Breitbart. V tem oziru se zdi, da alternativna desnica svojega navdiha ni črpala iz libertinskih tradicij desadovstva, kot meni Angela Nagle, temveč je v digitalni sferi nadaljevala določeno linijo konservativne politike. 

Težava avtoričine analize spletne desnice se naposled kaže v tem, da pripisuje preveliko težo anonimnim spletnim trolom, za katere meni, da so popolnoma relativistični in brez vizije drugačne družbe. A avtorica pri tem spregleda vlogo, ki jo v očeh desnice igrajo razum in dejstva. Daleč od tega, da bi pri desnici – pa če govorimo o Jordanu Petersonu ali obskurnih spletnih trolih – šlo za poskus relativizacije objektivnih sodb. Ravno obratno: alternativna desnica se predstavlja kot zadnji steber objektivnosti in dejstev, nasproti katerih stoji brezno kulturnomarksističnega in identitetnega relativizma. 

Čeprav se zdi osrednja teza knjige privlačna, pa v njej navsezadnje ne najdemo kaj več od slabo utemeljenih metafizičnih spekulacij, prepričljivih predvsem za tiste intelektualce, ki v spletu vidijo grožnjo večnosti uma in univerzalnosti. 

O večnem boju med pedofilsko globoko državo in ameriškimi vrednotami
 / 28. 12. 2020
Delo Ubijte vse normalneže mnogim težavam navkljub služi kot soliden vodič po greznicah desne in levoliberalne internetne kulture. Avtorica nam tako v prvi vrsti izriše internetno dogajanje ob koncu prejšnjega desetletja, ki je odločilno zaznamovalo spletno politiko in jo oblikovalo vse do današnjega dne. V preteklih letih sta se politika spleta in realpolitika že dodobra spečali, tako da ni več političnega pola, ki se ne bi zavedal pomena spletnih kulturnih vojn. Pri tem pa se je izkazalo, da uporaba transgresije, ironije in ekscesa v politični borbi sama po sebi ne deluje nujno kot reakcionaren, protimoralen ali relativističen element. V tem oziru kulturne vojne na spletu nemara predstavljajo novo politično tehniko, s katero se v sodobnosti bije boj za košček kulturne hegemonije. Kdo bo v tej vojni naposled zmagal, pa pravzaprav ni odvisno od predpostavk in ideologij akterjev, temveč od njihove logistike in organizacije.

Glasova: Biga in Muri.

Tehnika: Linč.

Lektura: Nataša

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.