Človek je že od nekdaj želel preseči svojo vertikalno pozo na Zemlji in zavzeti neskončno prostranstvo vesolja. S tehnološkim napredkom mu je to tudi uspelo. Mapiranje človeka v širšem prostoru kozmosa je privedlo do razmisleka o vključitvi humanistike in umetnosti v vesoljski program. Zahteva po kulturalizaciji vesoljskega programa se postavlja nasproti militarizaciji in komercializaciji. Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij je novembra prejšnje leto s konferenco Out of the Cradle ponudilo prostor tematiziranju pozicije človeka v vesolju na presečišču znanosti, humanistike, umetnosti in tehnološkega inženiringa.

In če je omenjena konferenca v KSEVT-u privedla do skupnega pogovora znanstvenikov, humanistov in umetnikov o vprašanjih, povezanih s kulturo in umetnostjo v vesolju, sta jeseni v istem prostoru Miha Turšič in Špela Petrič predstavila enega izmed možnih odgovorov - delo Voyager/Nečloveški agent, ki predstavlja model algoritmične umetnosti. Signal, ki ga je ustvarjal »nečloveški agent«, je postal drugi, ki bi potencialno lahko obstajal v vesolju kot avtonomna umetniška struktura brez človeške prisotnosti. V tem kontekstu vesoljski sondi Voyager s svojim 36-letnim potovanjem umanjka ključni podatek o človeški civilizaciji na planetu Zemlja – kreativni aspekt človeka, ki je zmožen ustvariti novo umetniško paradigmo za vesolje in ne zgolj reprodukcije obstoječega umetniškega izraza, shranjenega na pozlačeni gramofonski plošči.

Delo Voyager/Nečloveški agent je bilo prejšnji mesec predstavljeno tudi v Galeriji Kapelica, prejšnji četrtek pa se je postavitev zaključila s simpozijem Topologija nečloveških agentov, na katerem so trije govorci postavili temelje postopku ustvarjanja in razumevanja umetnosti v vesolju – na meji in izven našega osončja - brez prisotnosti človeka.

Kako torej misliti umetnost v vesolju? Ob tem pustimo ob strani space art in zero gravity art, ki aplicirata metodologijo umetnosti na Zemlji v okolje nove estetike in svobode breztežnostnega prostora. Odprimo oči za nov jezik in novo logiko v umetnosti, ki bosta formirala popolnoma nov umetniški sistem v vesolju.

Pa pojdimo po vrsti, kot se je odvijal tudi sam simpozij: prva točka – entiteta, druga – arhitektura, tretja – algoritem. Pred seboj pa imejmo ves čas okolico – globino vesolja izven našega osončja, kamor človek ne more, a si vseeno želi tam ustvarjati in postaviti delo svojih rok. To delo je drugi, »nečloveški agent« - oblika živega, ki bo generirala umetnost. In sedaj zapolnimo prazne prostore pojmovne mreže s krajšimi izseki iz treh predstavitev, ki vsaka s svojega področja sestavljajo sliko nove umetniške strategije za vesolje.

Prva točka – kaj so entitete oz. oblike živega, ki bodo v vesolju proizvajale umetnost. Globoko v vesolju to ne more biti človeško telo, zato je treba definirati obliko živega, ki bo namesto človeka opravila vesoljsko potovanje. Na simpoziju naj bi o tem spregovoril znanstvenik Martin Hanczyc, vodilni raziskovalec protocelic in živega tudi izven področja kemijskih procesov – v digitalnem računalništvu. Ker se Hanczyc simpozija ni mogel udeležiti, smo si ogledali njegov video posnetek, v katerem je predstavil eksperimente, s katerimi je možno ustvariti umetno življenje oz. nekakšno primitivno celico.

* Izjava se nahaja v posnetku

Ločnica med organskim in anorganskim, ki se nam je prej zdela trdno določena, začenja izgubljati svoj jasen položaj. Takšna osnova širi naše ozko dojemanje tistega, kar danes pojmujemo kot živo, in omogoča boljše razumevanje možnih oblik živega oz. protoživljenja v vesolju.

* Izjava se nahaja v posnetku

Druga točka – arhitektura oz. tehnologija, ki je potrebna za razvoj umetnosti v vesolju. Manfred Mücke, strokovnjak za avtonomne, samovzdrževalne sisteme je predstavil razliko med trenutnimi daljinsko vodenimi »neumnimi« sateliti in prihodnjimi avtonomnimi »pametnimi« sateliti, ki bodo sami sposobni razbrati in določiti, katere podatke je treba procesirati.

* Izjava se nahaja v posnetku

Mücke opozarja na specifiko težav s tehnologijo, ki je v vesolju popolnoma drugačna kot na Zemlji. Rešitev računalniške komunikacije v vesolju vidi v satelitu OPS-SAT, projektu Evropske vesoljske agencije, ki predstavlja laboratorij za programsko in strojno opremo na orbiti.

* Izjava se nahaja v posnetku

Razvoj pospeševalnega avtonomnega satelita z zmožnostjo samostojnega procesiranja podatkov bo vzpostavil tehnološko emancipacijo satelitov, ki ne bodo več odvisni od računalniškega vodenja na Zemlji.

* Izjava se nahaja v posnetku

Tretja točka – algoritem – tradicija računalniške oz. algoritemske umetnosti, ki bo omogočila razvoj umetnosti v vesolju. Hrvaški vizualni umetnik Darko Fritz je predstavil teorijo računalniške umetnosti, ki je zgradila most med umetnostjo in znanostjo v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je programiranje postalo način umetniškega izraza.

* Izjava se nahaja v posnetku

Računalnik je korenito spremenil metodologijo v umetnosti. Kot ena izmed nadaljnjih vej razvoja algoritemske umetnosti se kaže tudi umetnost v vesolju, ki z novo tehnologijo in znanstvenimi eksperimenti pomeni ponoven prelom umetniške paradigme.

* Izjava se nahaja v posnetku

Topologija nečloveških agentov je postavila teoretične temelje možnosti umetnosti v vesolju. Tisto, kar je bilo prej utopična ideja posameznikov, ki si upajo segati po zvezdah, je dobilo jasno podlago in strategije, s katerimi se lahko umetnost generira tudi izven našega osončja. V kozmos! Ampak ne kar tako – temveč zgolj in edino s tistim, kar človeka dela človeškega – s kulturo! Filozofe in umetnike v vesolje! Turšič pravi, da se bo to zgodilo najkasneje v desetih letih. Držimo ga za besedo.

Oddajo je pripravila Kristina Pranjić, tehniciral je Valxz, brala je Valentina.