O knjigi Vedrenje vedrine Janka Lozarja

V današnji ediciji oddaje Oči da ne vidijo obračamo pogled stran od temeljnega občutja tesnobe in vstopamo v vedrenje pod milim nebom, stopamo na prste vedrini.

Če si predstavljamo življenje v času in čas razumemo kot neuklonljiv potek, se vidimo kot nenehno umirajoče. S tem škandalom moramo shajati skozi življenje. Metafizika nam je vcepila misel, da je potekajoči čas že v temelju čas trpljenja, čas pomanjkanja in neizogibnega propadanja. Peter Sloterdijk ugotavlja, da smo kot smrtniki zombiji, živi mrtveci, ki hodimo naokrog v svojem lastnem truplu, z obupno pretenzijo, da ostajamo pri življenju. Na smrt smo bolni, bi dejal Kierkegaard, brž ko se rodimo - za to bolezen ni zdravila.

PREKINITEV Z EVROPSKO TRADICIJO DOJEMANJA ČASA IN VOLJE 

Dojem časa, kakor ga je tisočletja gradila evropska metafizika, hoče stalnost - stalnost nespremenljive abstrakcije. Tudi po padcu metafizike ta volja do stalnosti še naprej vztraja. Danes jo prepoznavamo kot resnico Zdaja. Ta Zdaj se že od Aristotela dalje kaže kot meja v času, ki stalno neulovljiva pada ven iz dojema časa. Torej: metafizika je zahtevala stalnost veljave določene abstrakcije, na primer biti ali Boga, današnja postmetafizika pa zahteva stalno odprtost v Zdaj. 

Janko Lozar Mravlje, predavatelj fenomenologije na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, se v delu Vedrenje vedrine ukvarja s problemom vzajemnosti volje in našega načina dojemanja časa. Ugotavlja, da je volja vklenjena v določeno časovno resnico, njena zahteva je vedno stalna zahteva po nečem drugem. Oziroma, njen čas je neulovljivi zdaj, neumestno umesje med »ne več« in »ne še«. Njen hočem se pomuja tako, da zamuja in hkrati to zamujanje prehiteva. Ker sta resnica časa in fenomen volje v vzajemni vzgibanosti, lahko predrugačimo voljo le tako, da jo od takšnega dojema časa osvobodimo. Tu se dogodi vedrenje vedrine, ki ne more zapasti v globoki dolgčas današnjosti in brezokusno informiranje. Zahteva pomujanje.

Prevladujoče dojemanje časa nas vklene v določeno razpoloženje strahu in anksioznosti. Ta strah je realen strah pred nečim konkretnim, pred premeno bivanja, minljivostjo bivajočega. Zapre se v začaran krog in si onemogoči drugačen dojem časa in tako odpočitek od volje. Četudi se zdi na prvi pogled strah pred minevanjem blizu Heideggrovi tesnobi, Lozar pokaže bistveno razliko med njima.

VEDRENJE

Volja nenehno hoče, hoče nekaj drugega in boljšega. To okupira naš um in nam ne dovoli počitka, zahteva večno budnost, ki se danes kaže kot vsedružbena zahteva po mahinalni hiperproduktivnosti. Kakšna volja oziroma dojem časa pa je potreben, da bi dosegli avtentično eksistenco?

Prvo kar lahko rečemo je, da moramo opustiti zahtevo po stalnosti. In Lozar možnost le-tega vidi v vedrenju. Pomen vedrenja, ki smo ga navajeni, je čakanje, da nekaj, kar nam ne dovoli izražati naše volje, mine. V vedrenju se torej dogaja nekaj, na kar naša volja nima vpliva. Lozar pa tvega nov pomen vedrenja, ki ni le čakanje, zamujanje, temveč je pomujanje.

V hrepenenju in upanju imamo vedno vnaprejšnjo predstavo, kaj čakamo. V vedrenju pa ne, saj v njem ni nobene odločenosti in je ne more biti. Je prosto vseh razlogov čemu, je totalna neučinkovitost. Vendar pa ni dolgčas, saj se v vedrenju in pomujanju nahaja muja, torej skrb. Vedrenje je skrbna brezskrbnost, kjer si lahko volja odpočije od svoje zahteve po stalnosti.  In zmožnost vedrenja je pogoj možnosti avtentične eksistence, ki pozna tesnobo bivanja in zato lahko pozna tudi vedrino in čudenje.

TESNOBA

»Težko jo nagovorim, tesnobo. Strašno težko ji pustim biti. Ker jo vselej tako zelo rad zamudim in prehitim kot mučno prepreko normalnosti«.

Skrb, če bomo in kako bomo uresničili svoje možnosti, je odgovornost do naše biti in lastnega načina eksistiranja. Občutenje te odgovornosti se imenuje tesnoba. Tisto, s čimer se srečujemo v središču tesnobe, je vselejšnja možnost izničenja naše biti. Tesnoba je temeljno razpoloženje, ki sprejme odhajanje, ga dopusti, ne da bi vedela za njegove razloge. Volja pa ne sprejme odhajanja, za vsako minevanje išče razlago, kar pa tesnobo onemogoči in odpre vrata anksioznosti in strahu. Tako se strah kaže kot obupan beg. Tesnoba pa je boleče sproščanje nahajanja in daje mero volji, tako da jo sooči z dogajanjem brez razloga in z njeno nezmožnostjo vpliva. Vendar pa tesnoba ni edino takšno razpoloženje. Isto lahko rečemo za vedrino in čudenje. To so temeljna razpoloženja, ki niso razpoložljiva. Dogodijo se, ko se dogodijo, slej ko prej. Zato je za vedrino in tesnobo še bolje rečeno, da sta breztemeljni razpoloženji. Citiram: »dogodita se, ker se dogodita, tako da tu odpadeta vsak kdaj in tedaj, vsak transcendentni ali transcedentalni zakaj in zato«.

DIATETIČNI UM KOT SEDEŽ VEDRINE

Poslušno evropski tradiciji Lozar razdeli um na različne dele, glede na funkcije, ki jih opravljajo. Imenuje jih teoretični sintetični um, praktični sintetični um in diatetični um, oziroma teoretični, praktični in mitično-patetični um. Sintetični um zre bivajoče, v njem se dogaja zaznava in volja. Kot je že iz imena razvidno, združuje, spaja, pri čemer operira s konkretnim. Od tu vznika govorica in hotenje. Že od Nietzscheja dalje je jasno, da volja ni nič volitivnega, da je zaprta v začaran krog večnega vračanja enakega. Lozar pa pokaže, da to velja le do določene mere: kolikor zremo le sintetični um, kar je filozofija od nekdaj počela, vidimo le delovanje volje, ne pa tudi, od kod izvira. Diatetični um pa izrisuje relief uma, podaja resnico in elan sintetičnemu umu in od tu vznika volja. Seveda ostaja ta resnica volje sintetičnemu umu skrita, zaradi česar je volja takšna uganka. S tem, da smo našli sedež njenega vznikanja, pa še ne pomeni, da imamo nanjo kakršen koli vpliv. Četudi je umna, kar Lozar pokaže, še naprej ostaja nevolitivna, edino, kar imamo za doprinesti k njenemu razumevanju, je to, da se bo slej ko prej dogodila.

Enako kot sintetični um, tudi diatetični um pozna svoje hotenje. Vendar pa se to kvalitativno razlikuje od običajne volje. Volja sintetičnega uma hoče konkretno in hoče sebe nespremenljivo in stalno. Hotenje diatetičnega uma pa hoče vedrino, tesnobo in čudenje ne glede na ugodje in neugodje. Oziroma, rečeno bolj enostavno: sintetični um hoče bivajoče, diatetični um pa hoče bit, neglede na konkretno sebe.

V diatetičnem umu se torej dogaja drama predvolitivnega. V njem so združeni tesnoba, vedrina in čudenje kot tri pramatere biti, ki se skupaj formirajo v prazaupljivost - zaupljivost  do sveta, življenja in tal, na katerih stojimo. Ta zaupljivost omogoča ubranost in čuječnost različnih delov uma. Ubranost in čuječnost namreč z voljo nista dosegljivi. 

Ubranost sintetičnega in diatetičnega uma je drugo ime za zmožnost pomujanja. Nejevoljna volja tega ne pozna, zato nenehno in stalno zamuja za svojimi zmožnostmi. Dobra volja pa tako doseže nov dojem časa – citiram: »s pomujanjem se razgrne odtrgan način eksistiranja, samo stoji v stanju, v sostovanju?« Četudi se nam običjano takšno bivanje zdi noro, oziroma bolje rečeno odtrgano, je z upoštevanjem diatetičnega uma jasno, da le pomujanje daje mero času in le tako je možno doseči trenutnost, osvobojeno vseh reprezentacij.

S poveličevanjem zmožnosti sintetičnega uma smo se zaprli v nezmožnost videnja, da so naše resnice in vsa znanstvena dokazovanja samo stvar mnenja. Lozar se v svojem delu obrača stran od te tradicije in pusti spregovoriti temu predznanstvenemu, kar temeljno določa znanstvenost. V svojem iskanju in preučevanju predznanstvenih omejitev znanosti si tako pomaga s sredstvi, ki jih je filozofska tradicija pozabila.

Vedrenje vedrine je teoretsko delo o različnih možnostih človeških razpoloženj. Izhaja iz uvida v nova razpoloženja evropskega človeka v našem, 21. stoletju. Medtem ko so v prejšnjem stoletju, recimo pri Heideggru, prevladovali eksistenciali, kot sta skrb in tesnoba, Lozar analizira njim nasprotna oz. dopolnjujoča razpoloženja, kakršna izvirajo iz radosti biti. Avtor o delu piše, da predstavlja alternativo paradigmi mišljenja, ki najmočneje opredeljuje filozofsko današnjost kot tudi življenjsko vsakdanjost: to je moderni subjektivizem. Kot smo slišali, vedrina označuje človekovo razpoloženje, duševni občutek, torej čustvo, hkrati pa govorimo tudi o vedrini neba, saj veder človek ve, kako in kakšno je vedro nebo. S temi vprašanji se avtor spušča v kritični pogovor, v osmišljajoči dialog z vodilnimi misleci naše kulture oz. civilizacije, tja nazaj do Platona in Parmenida.

V vedrini sta se od maja pomujali Sabrina Lever in Nataša Mrzel.