BALKANSKI BARBAROGENIJ DECIVILIZATOR

BALKANSKI BARBAROGENIJ DECIVILIZATOR

Oddaja

BALKANSKI BARBAROGENIJ DECIVILIZATOR

(Trans)nacionalno v jugoslovanski avantgardi

Barbar in genij – barbarogenij. Balkanski človek, ki je hkrati barbarski in genialen. Ustvarjanju takšne podobe balkanskega človeka v jugoslovanski avantgardi lahko sledimo skozi različne številke avantgardistične revije Zenit, ki je izhajala med letoma 1921 in 1926 v Zagrebu in Beogradu pod uredništvom alfe in omege jugoslovanske avantgarde – Ljubomirja Micića. Prek teh izdaj lahko spremljamo, kako se je v jugoslovanski avantgardi oblikoval lik barbarogenija in paralelno z njim koncept balkanizacije ali decivilizacije dekadentne Evrope. Liku balkanskega barbarogenija, nekakšnemu balkanskemu Zaratustri, je Ljubomir Micić posvetil celo roman z naslovom Barbarogenij Decivilizator oziroma Barbarogénie le Décivilisateur [barbaroženI l decivilizaUr], ki je izšel v francoščini leta 1938 v Parizu. 

Barbarska kultura Balkana oziroma kar celotnega slovanskega sveta je v jugoslovanski avantgardi razumljena kot živa sila, dinamizem, ki bo prerodil propadajočo Evropo. Tukaj srečamo znano dihotomijo »kultura-civilizacija«, kjer je slednja – torej civilizacija – razumljena kot mehaničen pojav, ki zasužnji človeka in onemogoči njegovo ustvarjalnost. Tako je tudi za Micića kultura ali bolje nekakšna barbarska »anti-kultura« nasprotna civilizaciji in je tista, ki torej omogoča svobodo misli in izražanja. Takšno razmišljanje je osnovano na Spenglerjevi dualnosti med civilizacijo in kulturo, ki jo avtor predstavi v delu Propad Zahoda leta 1918. Civilizacija je tu razumljena kot upad kulture oziroma njen zadnji stadij.

Vidimo, da so stališča Zenita in njegovih akterjev pripadala širšemu diskurzu o krizi Evrope, ki naj bi v tistem času dosegla stadij stagnacije in degeneracije. Spomnimo se Kosovelove Evropa umira. Literarni teoretik Janez Vrečko v svoji razpravi Barbarogenij, barbarsko in fašizem recimo dodaja, da je Kosovel »ostro razmejil barbare, zdrave, gole, močne, zagorele, od gospodov v fraku s sifilisom«, ter da barbarstva ni povezoval samo z Balkanom, ampak tudi samo s slovenstvom. Kosovel piše, da je »'Evropa norišnica civilizacije in hiperintelektualizma', medtem ko je bilo v slovenstvu 'premalo barbarstva [...] in krvi'«.

Revija Zenit je bila od samega začetka postavljena kot »internacionalna revija« in je bila programsko zavezana kozmopolitskosti, kar se tudi na splošno pripisuje umetnosti historične avantgarde z začetka 20. stoletja, ki je izzivala najrazličnejše kulturne kalupe in družbene identitete ter spodbujala vsakršno osvobajanje, še posebej osvobajanje od družbenih spon. Zenitistično gibanje, ki se je razvilo okrog revije Zenit, je tako nastalo kmalu po letu 1918, koncu prve svetovne vojne, ko se je formirala nova balkanska država Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasneje preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo.

Ob tem značilno avantgardističnem diskurzu, osnovanem na kozmopolitskosti in internacionalnem, pa je treba omeniti tudi dejstvo, da se Micićev barbarogenij v enem trenutku tudi zelo jasno lokalizira ter postane zavezan nacionalnemu in srbstvu, zaradi česar nekateri teoretiki označijo Micića tudi za srbskega nacionalista. Ravno iz tega razloga je Micićeva pozicija izjemno zanimiva, saj lahko njegova stališča hkrati tematiziramo z avantgardistične, internacionalistične vizure, ki se upira kapitalu ter se navdušuje nad boljševizmom na eni strani, in nacionalne oziroma nacionalistične vizure, ki se navdušuje nad srbstvom na drugi.

Ampak pojdimo v tej barbarogenialnosti po vrsti in si najprej poglejmo, na kakšen način se razvije dualnost »Evropa-Balkan« in podoba barbarogenija v Zenitu.

Zenit št. 1, leto 1921: V prvi deklaraciji zenitizma »Človek in umetnost« beremo, da je »človek« »center makrokozmosa« in da želijo zenitisti odkriti novo svetlobo, ki bo »svetila v mraku Jugoslavije«. V novo, tretje desetletje 20. stoletja želijo zenitisti »prek mej Jugoslavije«. Značilno je izrazito pacifistično stališče in obsojanje grozot prve svetovne vojne, za katero je kot glavni krivec postavljena »civilizirana Evropa«.

V Zenitu št. 7 leta 1921 v manifestu »Duh Zenitizma« Ljubomir Micić že jasno formulira jugoslovansko-balkansko specifiko, ko pravi, da se je v »jugoslovansko-balkanski zibki« rodil nov duh, ki je »integralen, neodvisen – duh ustvarjalnega individualizma«. Ravno ta balkanski duh je zanj edini sposoben ustvarjati nove oblike. Micić piše: »Rodil se je nov duh ene močne rase, ki je do sedaj brez umetnosti in kulture«. Namreč, ker Jugoslavija nima svoje kulturne tradicije razen, kot piše avtor, »Kraljeviča Marka in Kosova«, je Zenit tisti, ki jo bo ustvaril na novo – nova umetnost zenitizma se torej postavlja nasproti nacionalistične umetnosti in tradicije. Ne gre torej za avantgardistično destrukcijo tradicije, da bi se začelo ustvarjati iz ničle, ampak za zgodovinske okoliščine, ki so ustvarile realno možnost za začetek nove, skupne in pluralne kulture več narodov.

V tej deklaraciji je že jasno prisotna tudi ideja zenitista-barbara. Micić pravi: »Naš privilegij je, da nimamo 'kulturne tradicije'. Naša edina tradicija sta Kraljevič Marko in Kosovo ... Goli in čisti smo! ... V jugoslovanski – balkanski zibelki se je rodil nov duh – celovit, neodvisen – duh ustvarjalnega individualizma ... Nov duh se je rodil iz močne rase, ki še ni imela svoje umetnosti in kulture ... Zahod ni bil dovolj močan, da bi ga rodil, ker on [Zahod] ne pozna religije čustev, ampak samo religijo misli. Religija čustev in misli se je rodila na JUGOVZHODU ... Balkanski človek – prvi zenitist. ZENITIZEM: ETIKA DUHA. Junaštvo duha: Barbaro-genij. Barbaro-genij: optimalna moč duha – pojem Maksimalnega duha.«

V 8. številki Zenita, ponovno leta 1921, je na začetku manifesta »Delo zenitizma« izražena aluzija na Nietzschejevega nadčloveka, ki ga lahko tudi sicer prepoznamo v večini Micićevih besedil: »[D]anašnji evropski človek: plesalec je na goreči vrvi, ki je nategnjena med Kremljem in Eifflovim stolpom«. Tukaj Micić že zelo jasno napove »dvoboj kultur« in vzpostavi protievropsko paradigmo in idejo, da mora žarišče nove kulture postati Vzhod: »Vsečloveška slovanska koncepcija Vzhoda« je tista, ki bo preporodila Evropo. Namesto D'Annunziovega »Ven barbari« Micić vzklikne »Napolje Latini!«. Prihaja namreč človek heroizma, »VZHODNJAK«, »človek z Urala, Kavkaza in Balkana – rojen v zibki, ki se imenuje Rusija«. Zenitisti bodo tisti, ki bodo utrdili most za borbo proti Zahodni civilizaciji in Evropi: »Balkan je most med Vzhodom in Zahodom«, beremo v deklaraciji.

Ob tem ne moremo mimo pesmi Skiti Aleksandra Bloka iz leta 1918, ki jo je Ljubomir Micić objavil že v 3. številki revije Zenit na prvi strani. V tej pesmi Blok predstavi novega barbara, ki je Skit oziroma Slovan, in prinaša novo kulturo z Vzhoda. Blok se tu poistoveti z »barbarsko liro« iz azijskih dežel onkraj Rusije, ki tradicionalno predstavlja grožnjo »lepi Evropi«. Rusija ne bo več ščit pred azijskimi »Hordami«, cona med Tartari in Evropo. Podobno želijo tudi zenitisti opozoriti na to, da ne bodo več ščit Habsburžanom pred osmanskimi vpadi. Vzhodna drugačnost, ki jo sovražna Zahodu, postane sila emancipacije. Blok piše: »Da, mi smo Skiti!«, »Da, mi smo Azijci, / s poševnimi in pohlepnimi očmi!«.

[Aleksandr Blok: Skify]

Če pustimo sedaj ob strani avantgardistične manifeste in preidemo na poezijo Ljubomirja Micića, bomo videli, da lahko tudi tu srečamo jasno izražene antievropske tendence. V svoji »antievropski poemi« Aeroplan brez motorja iz leta 1925 Micić tipografsko poudari napis »Evropa ali smrt napihnjene žabe« in vprašanje »Ali je še mesto za balkanskega človeka?«. Ta knjiga je bila še istega leta uradno prepovedana, ker naj bi žalila javno moralo. Tožbe zaradi svojega prevratnega dela je Micić brez sramu objavljal v Zenitu, ob njih pa je tiskal tudi svoje zapise, v katerih se je branil, da je njegova knjiga »visoko etična in humana«. Micić piše: »Moja poema je boleč krik svobodnega in čistega BALKANSKEGA ČLOVEKA, ki je globoko in iskreno ogorčen nad vso nemoralnostjo in izmečki, ki nas davijo pod imenom Evropa in evropska kultura. […] Ta môra [Evropa] je zajahala moj prekrasni Balkan, za čigar kulturno emancipacijo sem prvi dvignil svoj pesniški in človeški protest, s svojim hudournikom močnih besed v našem burnem, še ne vstalem jeziku. […] Ali je RESNICA lahko nemoralna? Ne! Nobena resnica ni nemoralna. […] Resnica ne more biti nemoralna tako kot umetnost. Resnica je zunaj morale in nemorale.«

Največja manifestacija balkanske barbarogenialnosti pa se pri Miciću zgodi v njegovem proznem delu Barbarogenij Decivilizator, v katerem se vse te ideje realizirajo v junaku Barbarogeniju. Sam roman je prepleten z avtobiografskimi referencami pisatelja: okvir romana pripoveduje avtor, ki v času študijskega potovanja po Balkanu išče literarno delo, ki bi prikazovalo slovanski duh Srbije, »imenovane Jugoslavija«, ter bi zapolnil manko srbskega romana v Franciji. Avtor, neznani srbski pisatelj, za katerega izvemo, da je umrl herojske smrti za svojo državo, najde takšen roman v arhivih Dubrovnika med starimi rokopisi.

[Radijska igra Barbarogenije Decivilizator, Radio Beograd]

Barbarogenija spremljamo od njegovega rojstva – na presenečanje vseh se rodi kot odrasel človek in kmalu po rojstvu z vzklikom »Eureka!« iznajde zenitizem. Roman je osnovan na temah sprevračanja oblasti stroja oziroma mehanizacije in oblasti denarja. Zato je akt uničevanja stroja predstavljen kot boj proti kapitalu. Pod kritiko avtorja se znajde tudi trgovanje, ki je postalo gibalo sveta, namesto da bi to gonilo predstavljal zenitizem. Kapital, mehanizacija, trgovina so označevalci, ki so za avtorja izraz zahodnega sveta, Evrope, kjer je vse »fasada« ali polakirana zunanjost, pod katero ni ničesar.

Micić je imenoval zenitizem kot popolno revolucijo duha. V romanu Barbarogenij Decivilizator bo zato Barbarogenij jasno zavrnil tudi vsako družbeno revolucijo z naslednjimi besedami: »Kako decivilizirati svet, ki od nastanka Evrope ne počne nič drugega, kot da sam sebe denaturalizira, se je nekaj mesecev pozneje v Parizu vprašal Barbarogenij. O, moj bog! Da bi se svet vrnil v svoje naravno stanje, humane razmere ali na raven kultiviranih bitij, ni dovolj ena revolucija, temveč več revolucij. Kar pa se mene tiče, se zgrozim nad tako imenovanimi družbenimi revolucijami, ki so narejene zgolj za krožnik juhe več ali za dva namesto enega kosa kruha

[Radijska igra Barbarogenije Decivilizator, Radio Beograd]

Barbarstvo oziroma »barbarska epoha ljudske kulture« ni »vrnitev k divjaštvu, pa tudi ne vračanje na začetek«, nova doba namreč ni ne divja ne civilizirana. Ne gre po horizontali, ampak samo po vertikali, ki je »zenitistična pot«. Ta pot pa je v tem Micićev delu Barbarogenij Decivilizator, napisanem v francoskem izgnanstvu, kjer je doživel podobno razočaranje in nesprejetost kot v Zagrebu in Beogradu, zelo očitno ukoreninjena v srbstvo in srbsko kulturo. Micić v tem romanu poleg Evrope in kapitalizma kritizira tudi jugoslovanstvo in še posebej Hrvate, katerim je očital, da imitirajo Evropo. V Barbarogeniju piše o »jugoslovanski brezličnosti«: »Čeprav sem bil politično na jugoslovanskih tleh – in nacionalno na srbskih! – po vsem, kar sem videl na ladji 'Dubrovnik', sem imel občutek, da plujem na ladji, ki ni imela niti lastne nacionalne fizionomije. Rekel bom celo, da gre tukaj za državo brez profila, brezosebno in brezizrazno. In vse to mi je ustvarilo naslednjo sliko: sliko razbitih jajc, s katerimi nihče še nima pojma, kako narediti umešana jajca – srbska umešana jajca, seveda.«

Očitno je, da Micić zagovarja večvrednost zgodovine srbskega naroda in upravičenost Srbije do lastne, samostojne države in nacionalnosti. V Barbarogeniju beremo: »In potem, degenerirati veliki srbski narod, ga zvesti na pleme, na vejo neobstoječe narodnosti – srbski narod ni veja, ampak pravo drevo, ena celota – izenačiti srbski narod z več slovanskimi plemeni, brez preteklosti in zgodovine, katoliškimi ali muslimanskimi v nekdanji Avstro-Ogrski, je hujše od največje napake, predstavlja neoprostljivo žalitev.«

Ljubomir Micić je bil kritik inferiornega položaja Kraljevine SHS, ki ga je ta zavzela do Evrope, čemur se je najprej uprl s povzdigovanjem nadnacionalne balkanske, nato pa nacionalne srbske kulture. Če smo bolj natančni, lahko rečemo, da je avtor kritiziral pravzaprav vse, kar je bilo v kulturi inferiornega in podjarmljenega ter se je zaradi svojega manjšega dosega in »nižje vrednosti« moralo zgledovati po »večvrednem« gospodarju oziroma oblastniku – Evropi. Poleg internacionalizacije je pri Miciću torej vidna tudi strategija vzpostavljanja tako balkanskega kot pozneje tudi srbskega kulturnega sveta kot večvrednega od evropskega. Vse to so strategije osvobajanja Balkana od Evrope kot celovite kulturne entitete s svojo ustvarjalno močjo.

Proti vsesplošno sprejeti strategiji evropeizacije Balkana, ki poteka še danes, se postavlja obratna strategija balkanizacije Evrope. Ta obrat od manjvrednega k večvrednemu je lahko predstavljen kot anti-kolonialna taktika, ki je podobno kot kozmopolitskost in internacionalnost avantgardistov ena od možnosti za izgradnjo novega sveta. Zato nas ne bo presenetilo, da se načelna usmeritev v »kozmično« in promoviranje popolnega anti-tradicionalizma avantgardistov dopolnjuje z mitom o skupnosti, ki prek svojih tradicionalnih vzorcev ohranja kolektivno identiteto.

[Borghesia: Evropa umira]

Podoba barbarogenija, balkanskega človeka, ki je na prepihu med Vzhodom in Zahodom, je še kako prisotna tudi danes. Ima posebno mesto v socialnem imaginariju, ki določa kulturo in družbeno ureditev. Dubravka Ugrešić je na primer Balkan izenačila z ogledalom, v katerem se je Evropa ves čas ogledovala in na ta način gradila svoj narcizem. Podobno je trdila tudi Marija Todorova: »Tako kot Zahod je bil tudi Balkan primeren in še vedno je za odlaganje negativnih karakteristik, nasproti katerih smo postavili pozitiven in samozadovoljen odraz v ogledalu 'evropskega' in 'Zahoda'«.

Konstruiranje Balkana kot neciviliziranega in nasilnega Drugega v odnosu do Evrope se je po prvi svetovni vojni samo še okrepilo, ko je pojem »balkanizacija« postal tudi geopolitični termin, ki označuje »razpad velikih in uspešnih političnih enot«, hkrati pa je pomenil tudi »sinonim za vrnitev na plemensko, zaostalo, primitivno, barbarsko«. Ta oznaka je bila utemeljena na preprostem dejstvu, da je bil Balkan manj razvit od Evrope oziroma bolj točno – da je bil Balkan manj »gospodarsko« razvit od Evrope.

Barbarogenij pri Miciću postane skupek vseh klišejev balkanske zaostalosti in agresivnosti. Barbarogenij = Balkan. Je figura, ki bo vnesla ustvarjalni genij in svežino, s katero bo pomladila utrujeno evropsko kulturo. Ob tem pa gre tudi za poskus, da bi se premagal hegemonski zahodnoevropski diskurz. Bistvo tega Micićevega poskusa je v opozarjanju na žrtev, ki jo igra Balkan, torej v kazanju njegove lastne podobe. V tem pogledu gre za avtostereotipizacijo, ki jo je Micić vršil izredno radikalno, da bi spodkopal manjvrednost in podredljivost Vzhoda oziroma Balkana. Micić ne ustvarja novega imaginarija, ampak uničuje obstoječega. Ta jugoslovanski avantgardist zelo jasno izreče, da je Evropa tista, ki ima problem in ne Balkan.

Vendar pa lahko celo v spremni besedi romana Barbarogenij Decivilizator preberemo, da je to delo »projekcija primitivne balkanske kulture v evropski prostor«, čemur lahko vsekakor oporekamo. Pri Ljubomirju Miciću gre namreč bolj za to, da je Evropa tovrstno kulturo že dolgo sama projicirala na Balkan, avtor pa v svojih delih to sprevrača z namenom, da bi ustvaril novo vrsto kulture oziroma da bi povzdignil Balkan na raven, ki si jo je prisvojila Evropa.

V delu Micića lahko najdemo provokacije in parodije tako lastnega, srbskega naroda, kot Hrvatov, monarhije, marksizma in fašizma. Micić izenači vse družbene in kulturne konstrukte. Njegova reinterpretacija stvarnosti je polifona in vseobsežna, kar izpostavi tudi največja poznavalka zenitizma in dela Ljubomirja Micića Irina Subotić, ki zapiše, da je zenitizem »zaznamovan s (postmodernističnim!) pluralizmom ali (bahtinovskim) večglasjem«.

In če smo že pri Bahtinu, lahko nadaljujemo z njegovim konceptom karnevalizacije, ki se kaže kot poseben princip življenja, ki je posledica univerzalnega rušenja norm, preobračanja hierarhije in kršenja prepovedi. Vse to je na delu tudi pri Ljubomirju Miciću. Pri njemu ne gre za to, da uniči stereotipe ali prepreči njihovo konstruiranje, ampak za to, da mit poveča do skrajnosti in ga v romanu celo realizira v Barbarogeniju, kar deluje razdiralno in posmehovalno, ironično. Avtorjeva strategija postane vse, kar ni v skladu s hegemonsko idejo resnice, objektivnosti, učinkovitosti in racionalnosti. Zelo zgovorna je definicija resnice, ki jo izreče Barbarogenij v romanu: »Resnica je zametek nenehnega upora proti provokacijam uniformne misli, proti strojnemu delovanju, ki mu pravimo civilizacija.«

Teoretik Miško Šuvaković govori pri Miciću o nomadskih ali anarhističnih strategijah ter radikalnem menjanju perspektiv in ideologij. Podobno je tudi Irina Subotić mnenja, da je Micić zagovornik anarhoindividualizma. Metaforična figura barbarogenija, ki predstavlja balkanizacijo Evrope, je kontrastna slika mainstream procesa evropeizacije Balkana, ki poteka še danes. Politolog Žiga Vodovnik v svojem članku »Balkanizovati Evropu!« omenja ravno zenitizem kot primer iskanja evropske prihodnosti na ozemlju Balkana. Namesto »evropske poti« Vodovnik predlaga ravno nasprotno, paradoksno poti, ki gre prek Micićeve »balkanizacije Evrope«.

Micić se zavzema za stanje nenehnega prerajanja, ki ga dosega s stalnim sprevračanjem pozicije moči – to je njegova strategija osvobajanja in proizvajanja resnice. V času monarhistične oblasti je bil Micić obtožen za marksizem, kasneje, v času socialistične skupne države, pa propagira srbstvo in monarhiji zameri propagiranje jugoslovenstva. Zato bomo sklenili, da ne glede na vse marksistične in nacionalistične sodbe, ki jih je bil deležen, Micić zavzema stališče anarhizma. Ta pa ne pomeni nihilizma ali destrukcije, ampak kritiko in sprevračanje obstoječih podob.

 

*Oddaja je nastala v okviru raziskovalnega projekta Z6-1882 z naslovom Jugoslovanske avantgarde in metropolitanska dada (1916–1927): Večsmerna in transnacionalna genealogija v letu 2020. Sredstva za izvajanje je zagotovila Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness