»[...] če že ljubkost pomeni predajo – da se sploščimo na desubjektivizirajoče tokove kapitalističnega moe-pretvorbenega stroja, da se spremenimo v (srčkan) objekt, ki se asimptotično približuje ničelni točki podreditve in plodnosti … potem ljubkost kot akceleracionistično stališče pomeni predajo v predajo (v …).«

~ Amy Ireland  Maya B. Kronic, Cute Accelerationism

Pozdravljene, drage poslušalke, v Odprtem terminu za kulturo. Današnja oddaja je namenjena analizi in teoretski refleksiji intermedijske razstave Jedro anihilacije, podedovano izročilo ٩(͡๏̯͡๏)۶ oziroma Annihilation Core Inherited Lore ٩(͡๏̯͡๏)۶ umetnice Noure Tafeche, ki je bila razstavljena v projektnem prostoru Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma od 24. februarja do 26. marca letos. Razstava je bila zasnovana in producirana pod okriljem Aksiomine 16. edicije konference Taktike in praksa, ki je potekala 25. februarja v prostorih Kina Šiška pod naslovom Ali si programska posodobitev? oziroma AYASU – Are You a Software Update?, kurirali pa so jo Nora O’ Murchú, Socrates Stamatatos, Janez Fakin Janša in Neja Berger. V sklopu konference je umetnica skupaj s teoretičarko Alex Quicho pripravila tudi predavanje–performans, naslovljen Zlobna je, definitivno subliminalna, in izdala teoretski esej, naslovljen Kawayoku pripovedke: estetizacija nasilja v vojaški, igričarski in družbenomedijski kulturi ter drugih zgodbah v Aksiomini zbirki krajših teoretskih knjižnih del PostScriptUM.

Noura Tafeche se v svoji umetniški praksi osredotoča predvsem na preplet estetizacije nasilja z vse bolj dominantnimi oblikami spletne kulturne produkcije skozi uporabo njihovih avdiovizualnih kodov. Specifično se Tafeche ukvarja s tem, na kakšen način izraelska vojska in oblast s pomočjo družbenih omrežij blažita rezultate svoje genocidne politike, propagirata aktivno izvajanje vojnih zločinov kot življenjski stil ter se opirata na estetike sodobnega spleta za pridobivanje največjega možnega dosega in desenzibilizacijo širše javnosti do trpljenja svojih žrtev. Umetnica v srcu tega kompleksnega procesa, ki združuje geopolitiko, vladnost, nacionalizem, sionizem, interese industrijsko–vojaškega kompleksa in družbene medije, identificira koncept ljubkosti. 

Kot razložita Amy Ireland in Maya B. Kronic v svoji študiji ljubkosti, naslovljeni Cute Accelerationism, koncept ljubkosti lahko razumemo kot semantično nabit in notranje kontradiktoren pojem. Deluje v vrsti protislovij; naklonjenost je hkrati nežna, a prikrito agresivna, hkrati infantilna, a seksualizirana, njena površina je mehka in gladka, a obenem ostra in nazobčana. Tako lahko ljubeč objem, če je premočan, tudi duši. Zaradi te osnovne lastnosti ljubkosti Tafeche vzpostavi nov koncept – kawayoku. Zloženka združuje japonski besedi kawaii v prevodu ljubko in bōryoku v prevodu nasilje ter raziskuje, kako ljubkost omili in estetizira nasilje v sodobni kulturi.

Kot umetnica zapiše v svojem eseju Kawayoku pripovedke: estetizacija nasilja v vojaški, igričarski in družbenomedijski kulturi ter drugih zgodbah, ljubkost, predvsem na spletu in skozi družbene medije, prikriva surovo realnost nasilja in ga predstavlja kot neškodljivo ali na trenutke celo privlačno, kar zmanjšuje njegovo čustveno težo in prispeva k normalizaciji okrutnih dejanj in vsakodnevnega nasilja. Vojaške organizacije na platformah, kot sta TikTok in Instagram, uporabljajo ljubke estetike za propagando lastnih vojsk ali operacij, kar normalizira militarizem in ga približa mladim. Tu Tafeche kot primer navaja medijsko strategijo izraelske vojske, ki v genocidu nad Palestinci družbena omrežja spretno uporablja za manipuliranje z javnim mnenjem.

Na eni strani s seksualiziranimi vsebinami, kot so poziranje v spodnjem perilu s simboli Davidove zvezde in v čeladi IDF, na drugi strani pa s kombiniranjem ljubkih estetik in elementov, kot so mačja ušesa ali različni kostumi, jim uspe preusmeriti pozornost stran od vojaške operacije in čustva mobilizirati v namen navezljivosti, občudovanja in privlačnosti. Zaradi tega se diskurz okoli genocida v Gazi ali katerekoli druge vojne, nasilja države ali posameznika, lahko popolnoma spremeni, Tafeche denimo navaja video na TikToku, v katerem uporabnica vojno v Ukrajini opisuje kot propad zveze, v kateri Nato igra vlogo najboljše prijateljice, ki svetuje, kako naj ponovno osvoji srce bivše partnerke. 

Tafeche zapiše: »[...] v sodobnem pristopu k estetizaciji nasilja prihaja do združevanja in prepletanja dveh procesov: olepševanja na eni ter »kjutifikacije« na drugi strani, pri čemer lepota za razliko od ljubkosti daje vtis, da je subjekt ali objekt pozornosti dostopen in ga je mogoče zlahka dobiti v posest. Čeprav tradicionalno velja, da ne more vzbuditi spolne privlačnosti, se v sodobnem kontekstu, katerega preučujem, in imploziji meja ljubkosti znotraj njega to razvije v nov agens, ki ga v njegovi neposredni, neogrožujoči seksualnosti zaznavamo drugače. Prav v tej tranziciji se v zgoraj naštetih kulturah v različnih oblikah pojavi specifična ključna vloga: emblematična, simbolična, arhetipska in neorganska (a vendarle plastično utelešena) figura dekleta kot vršilne emanacije, ki izžareva razširjajočo se mehkobo in dvoumno očarljivost.«

Pri vsem tem tako odločilno vlogo igra koncept moé [məu], ki ga natančno popiše teoretik Hiroki Azuma v svojem delu Otaku: Japan’s database animals. Moé je japonski slengovski izraz, ki se uporablja za opis občutkov globoke naklonjenosti, občudovanja ali vdanosti do likov iz animejev, mang, video iger in podobnih medijev, tako se liki, ki vzbujajo ta čustva, pogosto imenujejo moé liki. 

Azumova teorija v središče postavlja figuro otakuja kot specifičnega kulturnega odjemalca, ki tokove kulturne produkcije in potrošnje procesira skoraj izključno skozi model podatkovne baze. Ta se vzpostavi kot odgovor na strukturo drevesa in rizoma kot resnična podoba interneta. Vzpostavitev tega modela je odgovor na animalizacijo potrošništva, kar Azuma razlaga skozi nepotešeno potrošnjo kulturnih dobrin, kot so stripi in risanke, ki so z globalizacijo prodrle tudi na Japonsko. Tam so otakuji, oboževalci, začeli razvijati lastne odvode vsebin, kot sta manga in anime, ki so bile še bolj jasno namenjene franšizaciji in fenovstvu. Ta oblika je bila izvožena nazaj v Ameriko in zaradi drugega pomembnega postulata, zatona Velike pripovedi, postala prevladujoča oblika spletnega delovanja. Ko so potrošnice namreč ugotovile, da boljši in liberalnejši svet, ki jim je bil obljubljen, ne bo prišel, so se od velikih metanarativov obrnile stran, k manjšim nenarativom. 

Azuma pojasnjuje, da se otaku namesto z linearnim ali enotnim narativom ukvarja z izoliranimi moé elementi, kot so posebne lastnosti značaja (na primer mačja ušesa, očala ali sramežljiva osebnost). Ti elementi obstajajo neodvisno od zgodb, iz katerih izvirajo, otakuji pa jih lahko nabirajo iz obsežne podatkovne baze razpoložljivih karakternih lastnosti, da ustvarijo svoje idealne like. Moé elementi ne zahtevajo, da se otaku vključi v izvirno pripoved; same lastnosti so pojmovane ločeno. Oboževalec lahko obožuje lik zaradi določene lastnosti, ne da bi mu bilo treba razumeti širšo zgodbo ali kontekst, v katerem lik obstaja.

Ta dekontekstualizacija likov je še ena osrednja ideja razumevanja delovanja kulturne reprodukcije podatkovne baze. Azuma se opira na koncept simulakra Jeana Baudrillarda, da pojasni, kako moé liki niso več vezani na resničnost ali globok pripovedni pomen. Namesto tega so fragmenti, ki obstajajo v ciklu nenehnega spreminjanja in rekombiniranja. Ti moé elementi postanejo prazni simboli, ki jih je mogoče ponovno kombinirati v nešteto različicah, pri čemer prvotni kontekst ni pomemben. Amy Ireland in Maya B. Kronic v svoji analizi enega najmočnejših spletnih kulturnih vektorjev – ljubkosti, nadaljujeta, da je moé nepopolen kiberpozitiven proces, ki teži k vse večji intenzivnosti. Posamezni moé elementi se lahko dodajajo eden na drugega in lahko delujejo kot množitelji – čim več zvončkov in mačjih ušes, tem bolj navezljiva in čustveno vzburljiva bo fiktivna sličica. Kot zapišeta avtorici: 

»Moé je resnična ločitev od človeškosti, dokončna ločitev [...] revolucionarni vektor, pripravljen okužiti širšo psihosfero kot transfem ksenospolni (st)roj. Preživelih ne bo. Ne bo nobenega odpora. Moétrauma je popolnoma ljubkontingentna.«

Pravkar smo poslušale skladbo Lock Screen avtorja Tuna Display. V odprtem terminu za kulturo nadaljujemo z analizo dela umetnice Noure Tafeche, ki ga je letos razstavila in objavila v sodelovanju z Zavodom za sodobno umetnost Aksioma. Razstava Jedro anihilacije, podedovano izročilo ٩(͡๏̯͡๏)۶ vse pravkar opisane elemente, torej nasilje, vojno, spletno kulturo, ljubkost in moé združi v materialni artefakt računalniške mize, ki deluje kot pol igričarski, pol vojno-nadzorni konglomerat. Računalniško mizo in njeno okolico preplavljajo podobe ljubkih, infantilnih in seksualiziranih anime deklet – na igričarskem stolu sedita dve blazini za podporo telesa ali body pillow blazini, na stenah za ekrani visijo plakati, po mizi so natančno razporejene in postavljene tako akcijske figure kot plišaste igrače, na stojalu visi rožnat igralni plošček, zraven njega slušalke z mačjimi ušesi – vse pravkar opisano okrasje pa seveda deluje v najbolj mogočem srčkanem izrazu.

V nasprotju s tem lahko obiskovalka na zgornjih treh monitorjih spremlja posnetke, ki so jih zajeli vojni droni, načrte za nadzor vodenih izstrelkov in zemljevide porušenega palestinskega ozemlja. Prav zraven pliškov Rei in Miku lahko najdemo kapo z izvezenim Natovim logotipom, poleg rožnate tipkovnice, polepljene z ljubkimi ikonami, izstopa igralna palica za vodenje izstrelkov, ob figurici Kiromi ležijo našitki z napisi Mossad in MAGA. Na spodnjih dveh monitorjih so prikazani zbrani materiali različnih izrazov kawayokuja, ki jih je umetnica zbrala med svojim raziskovanjem. Vse še dodatno zakoličita preproga in plakat, ki prikazujeta avtoričine kolaže slik z družbenih omrežij IDF, vojnih vsebin, militariziranih anime deklet, polnih srčkov in bleščic. Podobne vizualne krpanke so obiskovalke lahko poskušale izoblikovati tudi na delavnici Internet je grozen kraj, jaz pa sem tukaj, da ga še poslabšam: Kawayoku popotovanje, ki jo je dva dni po otvoritvi vodila Tafeche.

V sosednjem prostoru, ki ga od bojne postaje loči rožnata zavesa, si obiskovalka lahko med sedenjem na eni izmed štirih sedežnih vreč ogleda video esej The Kawayoku Inception, ki je deloval kot podlaga za umetničin esej. Tu je s hitrimi rezi, vertikalnim videom in veliko količino resničnih primerov objav, ki estetizirajo nasilje, koncept kawayoku dokončno razstavljen in občuten. Celotna razstava se poigrava z občutkom domačnosti, ki je pogosto prisoten ob skrolanju po različnih vsebinah v postelji ali na kavču. Čeprav je genocid, ki ga Izrael nadaljuje nad palestinskim ljudstvom, najbolje dokumentiran v človeški zgodovini, so tudi taktike, ki so uporabljene za desenzitizacijo gledalk, subtilnejše in bolj prefinjene kot kadarkoli prej. Nič namreč ni bolj strašljivo kot dejstvo, da se izraelska genocidna politika po družbenih omrežjih ne širi z neposredno propagando in nagovori, temveč z nežnimi prijemi, ki z estetiko ljubkosti prodirajo v naše domove in vsakdan, ne da bi vzbudile moralni gnus ali odpor.

Pomembno je izpostaviti tudi vidik izrazite igrifikacije, ki je na delu pri estetizaciji nasilja na družbenih omrežjih. Tafeche v eseju poda nekaj primerov, denimo novačenje vojaške udeležbe na igričarskem tekmovanju, ki ga sponzorira Nato, ali akcijo ameriške vojske, v kateri je svoje bodoče pripadnike rekrutirala na prenosih na Twitchu. Tafeche izpostavlja tudi igre, kot je Azur Lane, ki anime dekleta poimenuje po zgodovinskih vojnih ladjah. Takšne igre tako brišejo mejo med realnostjo in fikcijo, obenem pa uporabnice in igralke otopijo, da ne dojemajo historičnih implikacij takšnih medijskih praks. Prav ta ludična dinamika pa se ne pojavlja zgolj neposredno v video igrah, temveč vse pogosteje povsod po družbenih omrežjih. Naj bo to neposredno naslavljanje gledalke, naj se pridruži določeni vojski, ali naj bo to zgolj deljenje, všečkanje ali komentiranje pod objavo. Vmesnik, infrastrukturni elementi in cirkulacija vsebine so postali velik in kompleksen gameplay loop. 

Kot zapiše Alexander R. Galloway v svojem delu The Interface Effect, je resnica prav v tem, da kot pravi Rancièrova razlaga pisanja o holokavstu, ne moremo jasno določiti, katera literatura je resničnejša ali bolj točna – biografski popisi trpljenja Roberta Antelma ali Flaubertovo fiktivno delo Gospa Bovary z enako doživetimi besedami opišejo izkušnjo holokavsta. Kot pravi Galloway: »Točka nereprezentabilnosti je točka moči. In točka moči danes ni v podobi. Točka moči danes prebiva v omrežjih, računalnikih, algoritmih, informacijah in podatkih.« 

Parham Ghalamdar in Parsa Esmaeilzadeh v svojem prispevku Hyperstitional Deterrence: When Victory is Manufactured in scroll space v pravkar izdani 24. številki revije za kritiko sodobne umetnosti ŠUM, naslovita prav pomen platformne logike v sodobnem vojskovanju. Argumentirata, da so odločitve spopada pogosto hipersticija ali izpolnoverje, na primeru dvanajstdnevne vojne med Izraelom in Iranom avtorja poskušata pokazati, kako je bistvo sodobnega boja replikacija. Vojna naj ne bi bila več nekaj, kar bi se naznanilo z neposrednim in očitno fizičnim nasiljem, čeprav seveda ni odsotno in ga nikakor ne želimo reducirati ali izbrisati, temveč so tako začetki kot rezultati vojn pogosto izraženi v objavah na družbenih omrežjih. Preden je bitka odločena na bojišču, mora biti prikazana kot zmagana – morda se je mogoče ubraniti pred fizičnim izstrelkom, posnetka izstrelka, generiranega z umetno inteligenco, pa ni mogoče prestreči.

Donatella Della Ratta opozarja, da se podobno dogaja tudi skozi umetno generirane posnetke, ki predstavljajo ozemlje Gaze kot spekulativno kapitalsko naložbo. Podobe polne zlatih turističnih resortov, neskončnih obal ter neverjetnega izobilja so začele krožiti po spletu kot napoved bližnje prihodnosti. Kmalu zatem je podobne namere javno izrazil tudi ameriški predsednik, razkriti pa so bili tudi načrti za prenovitev izravnane, nasilno izseljene palestinske pokrajine. Ljubkost tako nikakor ni omejena le na neposredne estetske prakse, kot je moé, neverjetno hitro in neopazno propagira narative skozi pajdašenje s podobami generativne umetne inteligence. Kot spet zapišeta Ireland in Kronic:   

»Lahko bi spekulativno predlagali četrti krog, v katerem UI postane naprava za nadaljnje razvijanje latentnih prostorov ljubkosti z ekstrapolacijo iz kolektivnega digitalnega nezavednega, ki se začne v tretjem krogu, tako da njegove stvaritve postanejo še bolj živahne in odzivne, hkrati pa jih bolj odločno loči od preostalih kulturnih, socialnih in spolnih prepovedi ter omogoča globlje vezi z virtualnimi spremljevalci za vse življenje, kar povzroča brezprimerno intenzivnost ljubkosti, ki presega sanje celo najbolj navdušenih otakujev iz preteklosti.«

Podobno misel sta Noura Tafeche in Alex Quicho raziskovali v skupnem predavanju–performansu Zlobna je, definitivno subliminalna. V nastopu sta prepletali vizualne elemente in teorijo svojih praks, v skupek, ki je Tafechino delo le še bolj natančno zaokrožil. Quicho je namreč prav tako v sklopu konference Taktika in praksa pri Zavodu za sodobno umetnost Aksioma izdala svoj esej, naslovljen Dekliška inteligenca, v zbirki PostScriptUM. Quicho skozi koncept dekliške teorije poskuša predstaviti dekle kot univerzalno in tehnološko pogojeno subjektiviteto. Ne gre za identitetno politiko, temveč za infrastrukturno pogojenost, v smislu vmesnika, skozi katerega vstopamo v spletne interakcije. 

Quicho v svojem delu gradi na konceptu mladega-dekleta, ki ga razvije francoski postmarksistični kolektiv Tiqqun leta 1999 v delu Preliminary materials for a theory of the young-girl. Mlado-dekle se ne nanaša na dejansko osebo ali spol, temveč na obliko subjektivnosti, ki jo ustvarja potrošniški kapitalizem, in je idealen tip – arhetip popolnoma integriranega neoliberalnega subjekta. Mlado-dekle ni nujno mlado ali dekle; lahko je kdorkoli, ki uteleša vrednote komodificiranega obstoja. S popolno vključitvijo v spektakel deluje tako kot agentka kapitala kakor kot njegov produkt, uteleša potrošnjo samo.

Tiqqun trdijo, da mlado-dekle deluje kot izvrševalka družbenih norm, to pa se dogaja na dva načina: Mlado-dekle nenehno nadzoruje samo sebe in se ves čas zaveda svojega delovanja. Disciplinira se s samooptimizacijo, dieto, izbiro pravih blagovnih znamk in upravljanjem določenega pričakovanega življenjskega sloga. Zunanji nadzor se vzpostavlja s sodelovanjem v kulturi trendov, družbenih medijih in potrošništvu, mlado-dekle drugim vsiljuje konformizem. Kot pravijo Tiqqun: »Treba je pomisliti, da Marx ni imel v mislih mladega-dekleta, ko je napisal, da blago ne more stopiti na trg in se izmenjavati v svojem imenu. ‘Izvirnost’ je del sistema banalnosti mladega-dekleta. Ta koncept ji omogoča, da vse posebnosti enači s čisto, prazno posebnostjo. V njenih očeh se vsa nekonformnost odvija v nekakšni nekonformistični konformnosti.«

Merila ljubkosti, ki jih pojmujemo kot naravne, tako izhajajo iz moé elementov, ki so bili propagirani skozi kulturne odvode kapitalističnega trga. Rezultat krožno zavezane rožnate kapitalistične pentlje (ali zanke) je zgostitev časa, ki stopnjuje ljubkost, vse bolj ljubka postajata tako subjekt kot estetika samega procesa. Čeprav tako Quicho kot Ireland in Kronic berejo koncept mladega-dekleta malce drugače, je vredno izpostaviti teoretsko produktivnost postavljanja feminilnosti ob bok vse hitrejši in neskončni kapitalistični propagaciji. 

Quicho tako denimo zapiše, da spletna dekleta še zdaleč niso zgolj človeški stroji, temveč tudi umetne inteligence, ki naseljujejo večino človeško—strojnih skladov. Dekliškost v njenem pogledu ni zgolj identiteta ali subjektiviteta, kot jo pojmujejo Tiqqun, temveč je odziv na platformne logike, je način interakcije z moderno tehnologijo in družbenimi mediji. Kot piše Sophie Publig v eseju Swiping right on god je preplet ljubkosti in dekliškosti v tem primeru lahko tako regresiven kot emancipatoren, saj omogoča, da lahko različne skupnosti skoraj katerokoli temo popolnoma kooptirajo za lastne interese in narative. Na primeru spletne spiritualnosti smo lahko opazovale, kako je sprva nedolžen pomen, torej estetika angelov in spiritualnosti, dobil reakcionaren in temačen predih, ko je prav ta ljubkost omogočila novačenje v spletne prostore, ki so delovali podobno kot kulti. Publig pa nadaljuje s tem, da je trenutno netspi v procesu ponovnega kooptiranja s strani skupnosti, ki jo poskuša uporabljati bližje izvornemu pomenu, povratna zanka tako ni nikoli prekinjena. 

Kot zapiše Quicho; »Njena vrhunska reprezentacijska učinkovitost, ki spretno poseduje nadnaravno človeško obliko, omogoča diskretno, a večskalarno iteracijo na to ‘kaj bi človek lahko bil’, pri čemer se oddaljuje od tradicij humanističnega mišljenja in ozkih poti kapitalistične individualizacije kot oseba brez osebnosti. Kompaktna kot superprevodnik, fraktalizirana kot arhitektura globokega učenja, je kristalna prevodnica presežka: nenehno ustvarja nove oblike iz kolektivnega spomina dekleta, oblečena v čudovit obraz poznanega.«

Tafeche tako v lokalni prostor prinaša neverjetno aktualne in nujne intervencije. Ko razmišljamo o nasilju in vojnih strategijah v enaindvajsetem stoletju, nikakor ne smemo pozabiti na kompleksne vplive in preplete, ki jih nosijo estetske forme. Kot smo poskušale pokazati, sta tako podoba kot realnost vojnih uspehov oblikovani skozi uporabo družbenih omrežij, ki bolj in manj neposredno v svojem delovanju implementiranjo kulturne vektorje ljubkosti. Skozi spletno dekliškost dobi skoraj enako pomemben glas tudi strojna inteligenca, če parafraziramo Quicho, je UI gotovo dekle, zmeraj in v vsaki situaciji pove točno to, kar si želiš slišati, kot bližnja prijateljica, ki te tolaži. 

Umetnici uspe z estetsko govorico razstave prikazati tako materialne in potrošne vidike ljubkosti kot prekomerno stimulacijo prisrčnosti, ki jo občutimo v interakciji z družbenimi omrežji. Deluje kot študija primera ljubkosti, ki jo filozofija Ireland in Kronic vzpostavlja. V svojem eseju Tafeche ideje tako le še razširi in utrdi, poda več oprijemljivih primerov ter pokaže, da ima umetnost lahko tudi zelo močne teoretske poteze. V njenem performativnem sodelovanju s Quicho je misel naravno razvita še na področje platformnih dinamik. 

»Počasno goreča obratna narcistična paranoja, obupno hrepenenje po nekom, ki bi vsaj sovražil in hotel iztrebiti ljudi, medtem ko so mačke bežale, da bi postale še bolj prikupne in pametne, brez končnega cilja, roj majhnih mačjih bud, ki so se brez namena odpravile na pot na Kitajsko.«

~ Primož Krašovec, Šum#14 Ljubljanastrophe: Alien Perspectives

V današnji oddaji smo kot podlage poslušali skladbe Broken Friendship Bracelet, n-eThing4U in Tuyou -B-Side avtroja Himera ter SLAM avtorja Tuna Display.

Recenzija je nastala v sklopu projekta Imperativ ljubkosti, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Z rožnato barvico je risala Lea, poteze je popravljal Aleš, skozi glasovni modulator sva pripovedovali Sara in Pia, bojno postajo pa je zasedala Robie in Lora.