Interaktivnost v medijski umetnosti in kultura vmesnika
V teh dneh mineva že en mesec od trboveljskega festivala Speculum Artium, ki je letos že jubilejno deseto leto predstavil vrhunske domače in tuje umetnike ter znanstvenike s področja novomedijske kulture. Posebna gosta letošnjega festivala sta bila priznana ustvarjalca medijske umetnosti Christa Sommerer in Laurent Mignonneau, ki se posvečata ustvarjanju interaktivnih umetniških inštalacij in vmesnikov med človekom in strojem. Umetnika s svojim delom ustvarjata interaktivna umetniška okolja oz. objekte, ki so odprti za obiskovalce. Ti pa s svojo participacijo niso samo sprejemniki umetniškega dela, ampak so ključnega pomena za nadaljevanje samega procesa umetniškega raziskovanja.
Sommerer in Mignonneau sta se v Trbovljah predstavila s tremi deli. Prvo delo nosi naslov Portrait on the Fly - instanten portret, ki ga ustvarijo leteče muhe na monitorju. Gre za delo iz leta 2015, ki ga predstavlja interaktivni monitor, na katerem roj muh izriše portret obiskovalca v trenutku, ko se ta postavi pred zaslon. Še najmanjši gib obiskovalca pa odžene muhe in posledično tudi pravkar ustvarjena podoba izgine. Inštalacija jemlje navdih v popularnem avtoportretu – selfie fotografijah in njihovem kratkem roku trajanja ter nenehni potrebi po ustvarjanju vedno novih podob samega sebe.
Pri drugem delu Fly Simulator, ki je bilo ustvarjeno posebej za festival Speculum Artium, gre za umetniško delo v virtualni resničnosti. Obiskovalec, ki si je nadel VR očala je lahko za kratek čas postal leteča muha sredi roja, s premikanjem glave pa je lahko vplival na gibanje muh.
Tretje delo, ki smo ga imeli priložnost izkusiti v Trbovljah, je kultna inštalacija, eden izmed učbeniških primerov medijske umetnosti z imenom Interactive Plant Growing iz leta 1992. Pri Interaktivnem gojenju rastlin je obiskovalec povabljen, da z dotikanjem pravih rastlin oz. prek naravnega vmesnika vpliva na rast rastlin v digitalnem svetu, ki ga opazuje na platnu. Bolj kot se dotikamo bioloških zelenih listov, bolj razbohoteno digitalno floro bomo ustvarili. Umetnica Christa Sommerer nam je to delo opisala na sledeči način:
O naravi interaktivne inštalacije Christe Sommerer in Laurenta Mignonneauja lahko beremo, a popolnoma drugače je, ko zares stopimo v stik z delom, saj je njegovo bistvo ravno v izkušenjski dimenziji, ki je ne moremo preprosto ubesediti. Delo dobi svoj smisel šele s fizičnim vstopom oz. dotikom obiskovalca.
Glede na to, da je umetniško delo v tem oziru nedokončano in se prav zares »zgodi« v odnosu do tretjega – obiskovalca oz. sprejemnika – torej mene, se porodi vprašanje, ali imata umetnika, preden postavita delo na ogled, od obiskovalca kakšna pričakovanja – ali torej lahko interaktivnost spodleti, če moja spontana interakcija z objektom ni dovolj zanimiva.
Njune računalniške interaktivne inštalacije so participativne in procesualne. Dela so vedno v nastajanju, njihov razvoj pa torej ni usmerjen, ampak odprt. Presenečanje tako ni samo na strani publike, ampak tudi samih umetnikov, ki opazujeta interakcijo med njunim delom in obiskovalci ter glede na odzive razvijata delo naprej.
Ravno v šestdesetih letih se na področju umetnosti izrazi tudi vse večja težnja k odprtosti umetniškega dela, kar leta 1962 ubesedi Umberto Eco v knjigi Odprto delo oz. Opera aperta. Umetniško delo, ki je odprto, je zaznamovano z nedefiniranostjo in nedokončanostjo. To je jasno vidno tudi v literaturi, kjer bralec postane pomembnejši od avtorja (spomnimo se Barthesovega članka »Smrt avtorja«) - bralec se vpisuje v delo z množico potencialnih branj oz. odločitev, ki jih sprejema v procesu recepcije. Ko bralec oz. obiskovalec sprejme informacijo, je to že začetna stopnja tvorbe novih možnosti informacijskega materiala, nove komunikacijske verige, nove odprtosti.
Christa Sommerer in Laurent Mignonneau nista zgolj umetnika, ampak tudi raziskovalca in predavatelja na Inštitutu za medije na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Linzu, kjer vodita program Interface culture, kar bi lahko prevedli kot kulturo vmesnika. Ne gre torej le za ustvarjanje umetnosti s pomočjo novih medijev, ampak tudi za ustvarjanje konceptov, ki bodo opisali novo kulturo, katere del smo vse bolj.
Kultura vmesnika je naziv magistrskega programa v Linzu, ki sta ga umetnika osnovala že leta 2004 in se osredotoča na različne prakse medijske umetnosti – od računalniške, nano, bio, vesoljske in zvočne umetnosti do oblikovanja interaktivnih okolij in načinov interakcije med človekom in strojem ter razvijanjem novih tehnoloških in intuitivnih vmesnikov.
Naše vsakodnevno življenje je torej vse bolj odvisno od najrazličnejših vmesnikov, resničnost pa je vse bolj posredovana. Bi se morali proti takšni kulturi boriti ali jo preprosto sprejeti?
Sta Christa Sommerer in Laurent Mignonneau v svojem delu bolj umetnika ali znanstvenika in ali je danes sploh mogoče ločevati ti dve vlogi ustvarjalca v akademskem svetu medijske umetnosti, ki ima izobrazbo na področju biologije ali računalniškega programiranja, svoje delo pa razstavlja v galerijah?
Vrnimo se nazaj na koncept interaktivnosti. Laureant Mignnonanue nam je pojasnil, kaj pravzaprav je interaktivnost in kakšno vlogo imata pri tem improvizacija in naključje.
Medijska umetnika v svojem delu vse več prostora za naključje puščata tudi na strani tehnologije. T.i. generativna umetnost predstavlja področje sodobne umetnosti, ki se razvija skozi čas s pomočjo avtonomnega sistema, računalniške kode. Načela živega se tukaj prenašajo na neživo; z naključnimi reakcijami nas lahko preseneti tudi računalniški sistem, in ne več samo biološki.
V predgovoru k zbranim esejem o umetnosti in znanosti vmesnika in interaktivnega oblikovanja, ki sta ga uredila Christa Sommerer in Laureant Mignnoneau, je umetnik in teoretik Peter Weibel zapisal, da se je »vladavina znaka« spremenila v »vladavino vmesnika«, preučevanje reprezentacije pa se je transformiralo v izvajanje interaktivnosti. Umetniška dela, kakršna so dela sogovirnice in sogovornika, pa tudi ostalih umetnikov, ki smo jih imeli priložnost videti in doživeti na letošnjem festivalu Speculum Artium, predstavljajo možnost kreativne uporabe umetnih in naravnih vmesnikov ter izzivajo naš pogled in vizijo uporabe tehnologije v prihodnosti. Gre za izredno pomembno dejavnost, ki z vse hitrejšim razvojem tehnologije postaja še pomembnejša.
Dodaj komentar
Komentiraj