Urbanost kot način življenja je pojav, ki ga konstituira troje: heterogenost, gostota in velikost. Vsi trije elementi morajo biti enakomerno zastopani in uravnani, da vzpostavljajo situacijo, družbo in še posebej mesto urbanosti. Heterogenost igra posebno vlogo in pomeni raznovrstnost ljudi na osnovi njihovih interesov, divergentnosti dejavnosti (npr. tujci so neizogibni obvezni element sodobnega ali historičnega urbanega mesta, če ni tujcev v mestu, mesto stagnira, je nepomembno). Velikost mesta je tisto, kar je v slovenskih razmerah na meji minimalno potrebnega. Gostota je tipična značilnost mestnega središča, zato ima center mesta zelo pomembno življenjsko vlogo, ker mesto definira, ga opredeli in poskrbi za njegov duh. Center je znak mesta, čeprav s spremenjeno vlogo na začetku 21. stoletja.



Prebivalci in uporabniki mesta (npr. študenti, ki pridejo v večje mesto študirat) sta dve skupini, prisotni v sodobnem mestu. Zato prebivalci ne morejo imeti dominantnega položaja in odločati o vseh ključnih zadevah. Življenje v mestu, še posebej v njegovem središču, namreč zahteva specifičen življenjski slog in prilagajanje okoliščinam. Ne moreš imeti hiše ali idiličnega stanovanja, obkroženega z nedotaknjeno naravo in izoliranega od vsakršnega hrupa, ter hkrati živeti v centru mesta. Če živiš v mestu, moraš sprejeti njegove dobre in slabe strani.



»Pasti urbanističnih rešitev« je naslov okrogle mize, ki je bila na RŠ-u 18. 3. 2004, v okviru oddaje Cerumen ulixis. Vodil jo je Roman Paškulin. V ospredju pogovora so bili aktualni problemi s Klubom K4 (hrup) in Trnfestom v KUD-u France Prešeren (tudi hrup), Svetovalnica Fužine Centra za socialno delo Moste-Polje, omenili pa so tudi problematiko ljubljanskega štadiona.



Gostje okrogle mize so bili Mija Lorbek, vodja K4, Andreja Bolčina, koordinatorka Trnfesta, Vera Grebenc s Fakultete za socialno delo in Marjan Hočevar s FDV-ja. Povabljeni so bili tudi: županja Danica Simšič, predstavnica stanovalcev Kersnikove ter predstavnik policijske postaje Prešernova.



Ko govorimo o urbanosti nekega mesta, se že na samem začetku neizogibno srečamo s problematiko preživljanja prostega časa v mestu. Kvaliteta preživljanja prostega časa, ki nam jo neko mesto ponuja, je merilo urbanosti. Mesto so namreč vsi javni objekti, infrastuktura, dostop do kulturnih in drugih storitev. V mestu živimo tudi zato, da lahko gremo zvečer dogajat. 



»Glavno vprašanje je uporaba prostora in prostorskega razvoja, ki bi hkrati sledil potrebam lokalnih skupnosti, sodobnim evropskim okoljskim načelom sonaravnosti, da pa pri tem ne bi bili okrnjeni vedno bolj diferencirani in na novo porajajoči se življenski slogi (bivanjski, delovni, prostočasovni ipd.) posameznikov.« Navedba iz medijskega obvestila K4 definira izhodišča tega radijskega omizja. Pogoji za dobre urbanistične in pravne rešitve so: dialog, odprtost, pripravljenost na kompromise. To seveda velja za vse strani, vpletene v konkretno problematiko. Kronično pa primanjkuje razumevanja za potrebe mladih in pripravljenost za spremembe na tem področju. Pravzaprav se močno čuti konzervativnost starejše generacije na pomembnih položajih. Primanjkuje modernega, svetovljanskega in tudi evropskega duha.



K4 se od same ustanovitve dalje srečuje s poskusi ukinitve kluba s strani MOL-a oz. okoliških stanovalcev. Sedaj pripravljajo akcijo v obliki instalacije na Prešernovem trgu: stojnica + kontejner, simbol bodočega predvidenega protihrupnega koridorja, ki bo preštel ljudi, ki se bodo skozi njega sprehodili v podporo urbani kulturi. Trnfest, uveljavljen festival, ki vdihne življenje poletni Ljubljani je večkrat imel podobne probleme s sosedi, ki so se pritoževali zaradi hrupu, posebej leta 2001.



Slišati je bilo mnenje Marjana Hočevarja, da Ljubljana šele zdaj postaja mesto, torej s povečevanjem heterogenosti. Osemdeseta so bila svetel primer moderne urbanosti v preteklosti. Diverzifikacija sama po sebi pomeni več odprtih možnosti razvoja urbanosti. Zato jo je treba podpirati na vse načine.





Kako je lijep kada je mrtav ovaj grad

No, dodajmo še kanček Maribora. Pekarne ne zapirajo sosedi, zapira se sama (vase). Tam so le občasni dogodki neprofiliranega značaja. Z MKC-jem je podobno; njegovi programi niti ne vključujejo klubske kulture kot obvezne točke urbanega življenja mladih ... Jazz kluba ne moremo šteti ne med diskoteke ne med klube odprtega tipa itn. Zakaj samo Lent enkrat na leto poživi mesto, je deplasirano vprašanje. V mestu ni nočnega (ali dnevnega) kluba za mlado populacijo, ki bi imel kakovosten kulturni in urbano profiliran glasbeni program za vsak dan v tednu. To je katastrofalno stanje, ki vpliva na vsakodnevno življenje mladih, ki so že tako marginaliziran in stigmatiziran del prebivalstva. Je situacija morda posledica zaprtosti kot stanja duha, nevoščljivosti zaradi inventivnosti in svežih idej, pomanjkanja vizije? Najbrž v ozadju niso le finančni primanjkljaji na področju kulture. 



V prihodnje mora o(b)stati možnost zastaviti vprašanje "Kaj dogaja?", ne glede na to ali se bodo množice preselile na podeželje ali periferije.