Ljubezen, pijača in drugi odnosi

Ljubezen, pijača in drugi odnosi

Mnenje, kolumna ali komentar
5. 3. 2015 - 14.00

V Kinodvoru smo v ponedeljek zvečer lahko videli štiri sorazmerno nove kratke filme, ki so jih prav pod tem imenom tudi oglaševali. Temu v resnici ni bilo ravno tako. Dva od njih smo lahko videli že v selekciji kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma v Portorožu lani septembra. Prvo kinematografsko predvajanje, ki je za kratke filme za predvajanje na RTVju obvezna, sta torej doživela le Zora in Mario je gledal morje z zaljubljenimi očmi.

Filme je poleg dolžine povezovalo še eno, v oko bodeče dejstvo pomoči RTV Slovenije pri produkcijskih oziroma koprodukcijskih storitvah pri vseh štirih filmih. Povrh vsega so imeli filmi še kar nekaj drugih paralel podobnosti, za katere ne moremo trditi, da iz nabora lanskoletnih kratkih filmov v Sloveniji kakorkoli izstopajo. Prav nasprotno; želeli bi si videti vsaj kakšen presežek, ki smo ga zaman čakali. V nasprotju s kratkimi filmi neodvisne produkcije so bili ponedeljkovi filmi glede na scenarij izbrani na natečaju, zaradi česar jim je bil dodeljen precejšen denarni vložek. Drugoomenjeni se ponavadi ponašajo z vložkom skoraj ničtih evrov na film.

Poglejmo si vsak posamezni film še malo podrobneje. Zahtevam most, pripada mi je kratka drama, ki se poigrava z notranjim razkolom dveh starih zakoncev, katerih prepad med življenji ni samo simbolen, ampak ga lahko vidimo tudi v mostu nad reko, ki ju povezuje s civilizacijo. Odlična igra Silve Čušin in rahlo pretirana klovnovska igra Janeza Škofa sta nas popeljala v skoraj brezbesedni film, v katerem se potrjuje, da ne rečemo upravičuje, marsikateri stereotip. Nacionalne lovke, ki so poskrbele za končno izvedbo, bi lahko vplivale tudi na to, da se prostor in denar nameni filmom, ki poskušajo stereotipe preseči in ne benjaminovsko prevzemati in odsevati iz družbe, zato da jih lahko ponovno plasirajo vanjo.

Trije od štirih kratkih filmov iz nabora Naši kratki 6 se govorjene besede skoraj popolnoma ne poslužujejo. S tem so ustvarili nekakšen odmik od realnega, ki se je razblinil nekje v sanjarijah notranjega sveta glavnih igralcev. Pri tem je pozitivno izstopal film Zora Nine Blažin. Film je sicer bolj konvencionalne komercialne forme in predstavlja zgodbo tasta iz Srbije in zeta iz Slovenije, ki sta z resnično življenjsko igro poskušala sestaviti zibko za prihajajočega otroka, ki se rodi prav takrat, ko v sosednjem stanovanju umre starec Dare Valič, katerega zgodbo spremljamo vzporedno. Razen nekakšnega levjekraljevskega sporočila življenjskega kroga pa žal tudi ta film uporablja mnoge (pre)dolge kadre zrenja in prikritih čustev, ki film brez pravega razloga ali ustvarjanja vzdušja podaljšajo. Po ogledu zgolj nabora teh štirih filmov, bi zmotno lahko mislili, da je slovenski kratki film vstopil šele v obdobje viharništva.

Zanimivi so bili predvsem odgovori gostujočih režiserjev, ki so na vprašanja Jureta Longyke o tem, kaj je kratki film, odgovarjali malo zaskrbljujoče. Spomnimo, da se lahko kratke filme vidi po Sloveniji večkrat mesečno. V Slovenski kinoteki enkrat na dva meseca prirejajo večere kratkih filmov v organizaciji društva Kraken, ki je lani poleti priredil tudi slovensko verzijo festivala kratkega filma K3. Luksuz produkcija v Krškem prireja večdnevni festival kratkega filma. Decembra smo bili priča prvi najdaljši noči najkrajšega filma, pri kateri so prav tako pomagali RTV Slovenija, kar jim gre zagotovo šteti v plus. V jeseni je potekal festival 6x600, kjer so morali prijavljeni v treh dneh narediti kratki film. Včeraj so se v Kinoteki vrteli novi filmi in animacije študentov Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici. V torek bo v klubu Tiffany predvajan kratki film skupine za eksperimentalno reinterpretacijo literature Fahrenheit 451 in tako naprej in tako naprej, če omenimo le nekaj dogodkov.

Vrnimo se torej h dojemanju filmov na podlagi ponedeljkovih projekcij. Jani Virk, urednik kulturnih in umetniških programov na RTV Slovenija, je kratki film že v uvodnem nagovoru problematično umestil kot tisti film, ki je ponavadi pred dolgimi filmi. Čeprav je po drugi strani rekel tudi, da RTV Slovenija naredi en kratki film na leto, kar je zelo malo in čemur prikimavamo tudi mi. Priznavanju, če parafraziramo Virka, komaj napol samostojne forme potemtakem pritiče vsaj kakšen izdelek na leto več.

Boštjan Jerše, režiser filma Zahtevam most, pripada mi, celovečerca še ni snemal, so pa zanj upognili pravila razpisa. Le-ta se je prijavil s scenarijem, ki naj bi bil dolg do 15 minut, končalo pa se je s skoraj polurnim izdelkom. Po njegovih lastnih besedah je: „Težko določiti dolžino glede na scenarij.“ Njegov odgovor na vprašanje Jureta Longyke, kratek film – vprašaj, se je glasil: „Za razliko od dokumentarca ga je lažje posneti“.

Da je kratki film še vedno mnogokje razumljen kot študentski film, je pokazala tudi izjava režiserke Svetlane Dramlić. Kratek film razume kot učni proces in pri tem poetično dodaja, da to ni mali film, ampak velika pesem. Mario je gledal morje z zaljubljenimi očmi je nadaljeval trend upočasnjenih posnetkov, notranjih bojev, konca odprte interpretacije in poudarjenih hladnih barv. Dario Šarotar je v filmu, za katerega je napisal predlogo kratke zgodbe in scenarij, tudi zaigral glavno vlogo. Tako imenovan klepetav scenarij se je izhajajoč iz prostora spremenil v še en zasanjani brezbesedni nekajminutni utrip nekega nedoločljivega trenutka v zgodovini. Slednje pravim zato, ker se kostumi v filmu še najbolj skladajo z nekim preteklim obdobjem, morda obdobjem zlatih časov televizijskega kostumskega fundusa.

Še najbolj premišljen odgovor o tem, kako si predstavlja kratki film, je podala Nina Blažin, režiserka Zore, ki je dejala, da je: „Naloga kratkega filma, da vstopiš v izkustvo.“ Konec citata. Presenetljivemu koncu - praznovanju nekega konca s padajočimi konfeti - je sledil film, ki na videz še bolj pade v kvazi-estetiko televizijskih devetdesetih. Šampanjski twist, katerega režiser je kratek film primerjal celo z jajcem, izstopa vsaj po izboru glasbe. Zanj so delala nam znana imena, kot so Chris Eckman, Harry Rag, August Adrian Braatz, Litošt in Dežurni krivci. Vendar to ni moglo rešiti slabih posnetkov ognjemeta pred green screenom ali repetitivnih kratkih kadrov, vključujoč kratek nastop bivše Playboyeve zajčice.

Večer je pustil precej medel priokus brez kakršnihkoli vrhuncev. Monotona pripoved in vtis delnega podcenjevanja kratkega filma kot ne popolnoma samostojne forme sta pustila slab spomin in mračno napoved prihodnosti. Ali je kriv izbor scenarijev na natečaju oziroma nehvaležne podobnosti filmov izbora v Kinodvoru, ne bomo nikoli vedeli. Vsekakor si v prihodnje želimo več raznolikosti in eksperimentiranja na še ne videne načine, tako v narativi kot formi. Če se naj spremembe začnejo na začetku, lahko samo še upamo, da bo komisija naslednje leto na natečaju izbrala kakšne morda manj poznane režiserje, ki v komercialno bitko še niso resnično inkorporirani in si ne le upajo več in bolj raznoliko poizkusiti, temveč tudi pokazati.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.