Obiskati documento 14 je za osebo, ki se navdihuje nad Eyckovimi upodobitvami ženskih draperij ter ure in ure zre v Botticellijeve slike mojstrskih profilov, lahko zelo težko in naporno. Tako osebo po navadi popadejo hudi vročinski glavoboli, bolečine v križu, nespečnost, zvečer pa bruhanje v tuj umivalnik nekega Wohngemeinschafta , kjer prav na vsakem lončku hrane in kozmetike piše: BIO&Vegan&Natürliche. Če lahko takšne stranske učinke štirinajste documente pripišemo obiskovalcu samemu, češ, ah, ostani potem raje v svojih estetskih kriterijih 18. stoletja in pojdi v firenško palačo Uffizi, pa vseeno na plan privre kar nekaj očitkov, ki se ne tičejo zgolj osebnih estetskih preferenc in občutljivega želodca takšnega obiskovalca.

Torej. Documenta je umetniški dogodek, ki ga je prvi otvoril kurator Arnold Bode leta 1955 v Kasslu, da bi povojni nemški publiki prikazal dokumentacijo umetniškega modernizma, ki v Nemčiji pod silo nacizma ni uspel najti prostora za svoj izraz. Od takrat naprej se documenta zgodi vsakih pet let, vsakič znova pod taktirko drugega kuratorja, načeloma pa je vedno postavljena v nemški Kassel. A to leto se je obisk documente izkazal za večji finančni zalogaj, saj je umetniški sladokusec, ki je želel videti celotni vtis razstave, moral obiskati tako tradicionalno prizorišče kot tudi Atene.

Kurator Adam Szymczyk je namreč letošnjo documento poimenoval Learning from Athens. In zakaj ravno Atene? Ja, prav zato, ker je to evropski hram demokracije in kulture, ki pa žal dandanes propada pod težo ekonomske in begunske krize. Letošnja documenta je hotela pokazati obe strani istega evropskega kovanca. Hotela se je vračati k izvorom, še več, hotela jih je priklicati nazaj in ustvariti prostor za kritiko neoliberalizma, fašizma, kapitalizma in vseh ostalih slabih -izmov, ki krojijo naš odtujeni svet.

Kuratorsko skupino Adama Szymcyka je torej gnala želja po decentralizaciji umetnosti. Ne le, da je celotno documento razdvojil, tudi umetniška dela so bila v Kasslu razpršena po celotnem mestu, med drugimi tudi v zapuščeni tovarni tofuja, v okolici begunskih in socialnih centrov, ter v zapuščenih prostorih podzemne železnice. Gesta documente je v celoti hotela biti gesta politične kritike in se je poleg evropocentrizma dotikala skoraj vseh problemov sodobne družbe. In kako je to izgledalo? Glede na to, da je bila količina razstavljenih del neizmerno velika, bomo v oddaji obravnavali nekaj najvidnejših razstavnih objektov, ki so se znašli v nemškem Kasslu.

Reprezentativno umetniško delo, ki je sredi kasselskega parka Karlsraue neposredno kritiziralo prav kapitalistično produkcijo, je delo mehiškega umetnika Antonia Vege Macotela z naslovom The Mill of Blood. Kot lahko zaslutimo že v naslovu, gre za predstavitev mlina, ki ga poganja človek z lastnimi rokami in je bil v Latinski Ameriki vrsto let edini način za proizvajanje energije. Prav s pomočjo takšnega mlina so namreč v preteklosti v Boliviji proizvajali srebrne kovance oziroma je, če uporabimo bolj metaforični izraz, prav ta mlin pretvarjal človeško kri v srebro.

Obiskovalec documente se je lahko prostovoljno povzpel na veliko skulpturo in se preizkusil v poganjanju lesenega krmila, s tem pa proizvajal fiktivni denar. Vege Macotela je namreč po končani documenti po nekem neznanem postopku izračunal, koliko denarja naj bi doprinesla energija obiskovalcev in je tako ustvarjeni denar spravil v fiktivni sef. Žal obiskovalec documente to ozadje zelo težko opazi, saj so bili opisi razstavljenega mlina dokaj skopi. Je pa umetnik uspel v občinstvu, ki se je odločilo poganjati kolo, sprožiti občutek duhomornosti fizičnega dela in s proizvodnjo fiktivnega denarja pred gledalcI skušal razpreti način delovanja sodobne kapitalistične produkcije.

Drugo delo, ki je bilo na očeh vsem mimoidočim, je bila velika skulptura iz lesenih valjev z naslovom When We Were Exhaling Images umetnika Hiwe K., ki prihaja iz iraškega Kurdistana. Leseni tulci velikih dimenzij so spominjali na splav, v njihovi notranjosti pa so bila razporejena nekakšna bivališča z odejami, klopcami, mizicami, torej z vsem, kar človek potrebuje za vsakodnevno domače življenje. Delo je arhitekturno dejansko sledilo klasičnim kriterijem lepega in je izpadlo kot nekakšno minimalistično bivališče za palčke, a je prav zaradi utesnjenosti prostora hitro apeliralo na razmere v begunskih taboriščih, splav pa je sprožil vrsto asociacij na trupla, ki so bila hkrati z upanjem na boljše življenje potopljena pod gromozanskimi valovi Sredozemskega morja. Delo je hitro porajalo manjše občutke evropejske krivde, ki pa so se prav tako hitro razvodeneli ob mnoštvu ostalih del in predvsem ob množici ljudi.

Če smo ravno pri skulpturah, ki so se znašle zunaj galerijskih sten, je bil velik del documente osredotočen na monumentalni Partenon argentinske umetnice Marte Minujin, ki mimogrede izgleda kot postarana Lady Gaga. Kakorkoli že, ta ogromna zgradba je bila sestavljena iz knjig iz celega sveta, ki so bile kdajkoli v zgodovini na kakršnem koli mestu prepovedane. Njeno delo, ki je bilo sicer prvič postavljeno leta 1983, je utelešenje skoraj vseh elementov, ki jih je Adam Szymcyk v svojih predavanjih o documenti ves čas poudarjal: hvalnica demokraciji, opozarjanje na grozote totalitarizma, učenje od Starih Grkov, zbiranje kolektivnega spomina, v vse skupaj pa še zmleto dejstvo, da je to delo neevropske umetnice. Če izključimo to navlako dobro znanih besed, v katerih zeva čista praznina, pa ne moremo zanikati, da je Partenon v že od daleč prelivajočih se barvah pisanih knjig dejansko deloval zelo lepo.

Sprehajalca po parkih čistega in nabasanega Kassla je v okviru documente nagovorilo še umetniško delo Bena Pettersona , ki mu lahko pravzaprav kar prisluhnemo.

Posnetek

Tako v Kasslu kakor v Atenah so parke obdajale zvočne instalacije z naslovom When Elephants Fight, It Is the Frogs That Suffer lansko leto preminulega glasbenega umetnika Bena Pettersona. Glasbenik je bil znan predvsem po tem, da je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja eden od soustanoviteljev gibanja Fluxus, ki je bilo znano po performansih, instalacijah in happeningih.

Sam avtor je delo označil kot »zvočni grafit«, saj vsebuje politične konotacije, kar razberemo že iz naslova. Zvoki žab so predvajani skozi šestnajst zvočnih kanalov, pri čemer so zvočniki skriti pod vejami dreves, ali pa plovejo na majhni reki, ki teče skozi park. Zvoki žab se spreminjajo od bolj mirnega nerganja do močnih izpadov regljanja, petja in kričanja. S to instalacijo je Petterson verjetno želel v dokaj stereotipni maniri opozoriti na nižji sloj prebivalstva, ki trpi zaradi političnih konfliktov tistih na vrhu. Ja, majhne žabice komajda zaslišimo, kadar topotajo veliki sloni! In še dobro, da smo naleteli na Pettersona, ki jih je naredil slišne.

Po ogledu teh nekaj temeljnih del, ki so v majhnem Kasslu zasedla kar velik del prostora in tako prišla do izraza, pa se je za notranjosti galerij in razstavnih prostorov izkazalo ravno nasprotno. Razstavljena dela so skoraj v vseh prostorih segala druga čez drugo, tako da je bilo ugotavljanje, kaj spada pod kateri naslov in katerega avtorja, prava uganka. Poleg tega je skoraj polovica umetnin segala vse tja v šestdeseta leta, zato je bilo tudi zelo težko razločiti, kaj spada pod aktualno umetniško postavitev in kaj je le odmev preteklosti. Ne le, da se je klasični estet v nabito polnih sobanah počutil popolnoma izmučenega, tudi vsak Japonec s fotoaparatom in vsaka Nemka s kopico pudra na obrazu sta se počutila kot ribi v konzervi. Najbolj pa je bilo problematično prav to, da umetniška dela niso uspela zadihati vsak na svoj način, med seboj se niti niso povezovala in so tako posledično obtičala med stenami in tlemi kot kako blago na policah nabasanih supermarketov.

Velik del premisleka je bil namenjen kritiki urbanizacije oziroma iztrebljanju živali, manjših primitivnih družb, plemen in seveda kritiki ekoloških katastrof, ki jih s svojim brutalnim posegom v mater Zemljo povzroča zloba s strani vrste homo sapiens. V tem polju je bilo najbolj izrazito delo mlade norveške umetnice Máret Ánne Sara, Razstavljala je namreč zaveso in obleko, sestavljeno iz lobanj v glavo ustreljenih jelenov. Ti so bili pobiti po diktatu norveške države, ki je popolnoma pozabila na to, da so prav ti jeleni temeljni vir hrane in življenja manjših skupnosti na območju Norveške, natančneje plemen Sámi. Zavese, imenovane Pile of Bones, so delovale rahlo zastrašujoče, a so hkrati ugajale estetiki v čisto klasičnem pomenu besede, četudi se gledalec ni spustil v ozadje nastajanja dela.

Še več ekokritike smo lahko užili predvsem v kasselskem naravoslovnem muzeju, kjer so bila razstavljena dela umetnikov, ki so predstavljali tradicijo lastne kulture in njeno izginjanje pod vplivom globalizacije. Prostore so zapolnjevala platna z videi, ki so prikazovali življenje raznih plemen, velike slike s tradicionalnimi vzorci ali fotografije iz narave. Z velikimi barvnimi ploskvami je pozornost vzbudilo delo Vivian Suter, argentinske umetnice, ki je svoj stekleni paviljon na eni izmed kasselskih ulic okrasila z velikimi belimi rjuhami. Te so bile seveda obarvane, a ne zgolj z oljnimi barvami, temveč tudi z zemljo, rastlinami, raznimi mikroorganizmi, lesom in celo z vulkanskimi kamni. Torej tako, kot bi njena umetniška dela dopolnjevala narava sama. Avtorica je izhajala iz lastnih izkušenj obdelovanja polj in podeželskega življenja, v katerem je odraščala, prostor s pisanimi rjuhami pa je spominjal na orientalsko prodajalno preprog in je navsezadnje deloval celo prijetno.

Poleg tega je nekaj korakov stran v enem od paviljonov razstavljala tudi libanonska umetnica Mounira Al Solh. Avtorica je dobesedno razstavila kuhinjo, natančneje Nassibovo pekarno, v kateri je delala, ko je bila mlada, in ki je bila kasneje bombardirana. Obiskovalec si je lahko ogledal lepe vzorce na ploščicah in posodah, ki so gradile razstavljeno kuhinjo, ter si zapisal kak mamljiv libanonski recept, tako da je delo zagotovo ugodilo tudi željam gurmanom orientalske hrane. V istem paviljonu je avtorica v spodnjih nadstropjih, kot se seveda spodobi, opozarjala še na migrantsko krizo. Pod imenom I Strongly Believe in Our Right to Be Frivolous je razstavila množico portretov, narisanih s svinčnikom na porumenel črtasti papir. Portreti, ki so delovali kot v šolski zvezek narisani obrazi neke dijakinje ali dijaka, so nastali na potovanju od Aten do Kassla s sodelovanjem vseh migrantov, ki so v tej smeri ubrali pot do boljše prihodnosti.

Veliko igre z materialom smo lahko videli tudi ob razstavljeni rdeči neobdelani volni Cecilie Vicuñe in ob vrečah železnih kamnov, ki so jih gledalci lahko srečevali v skoraj vsakem razstavnem prostoru. Šlo je za delo Iron ingot ali Železna palica Dana Petermana, ki je železo razumel kot materialno osnovo družbe, hkrati pa poudaril kritiko čaščenja materije v sodobnem času. Ob fotografijah skrotovičenih in pohabljenih ljudi, ki so bili žrtve raznih vojn in ob petdeset minut dolgih videih o slabostih, ki jih je povzročila globalizacija, je na vest trkal še sledeč šepet.

Posnetek

Slišali ste zvočno instalacijo Popa L..Različne osebe so po ulicah Kassla hodile z zvočniki okoli vratu in opozarjale na to, da je Ignoranz eine Tugend , torej, da je dandanes ignoranca postala vrlina. Instalacija, imenovana Whispering Campaign, je bila tako pika na i vsemu moralizatorskemu duhu, ki je tako neposredno preveval ustroj letošnje documente.

Glede na to, da je bilo na štirinajsti documenti razstavljenih več kot 250 del, je nemogoče zaobjeti vsak posamični duh ustvarjanja. Še posebej je to težko zato, ker so bila dela nametana skorajda po celotnem Kasslu, poleg tega pa je bil vsak, ki je vsaj malo finančno omejen glede obiskovanja tujih držav ali razstav, primoran izpustiti en del te velike celote. In po končnih izračunih se je izkazalo, da so bile to večinoma prav Atene. Kljub prisrčni politični gesti Adama Szymcyka, ki je ves čas zatrjeval, da umetnost spreminja svet, naj bi predvsem dogodki v Atenah delovali kot umetniški juriš bogatih Berlinčanov, oziroma kot se je izrazil Yanis Varufakis, krizni turizem. Na ogled je bilo postavljeno trpljenje ubogih revnih Grkov in ob kozarcih vina se je komentiralo nečloveške obraze neoliberalizma, evropocentrizma in globalizacije.

Atene so tako izpadle kot nekakšen prikupen dodatek, od katerega se sicer moramo kaj naučiti, po drugi strani pa je documenta vseeno ostala zvesta izvirnemu Kasslu. Navsezadnje se ta razstava že vseskozi financira prav od nemških davkoplačevalcev, Kasselski župan je navsezadnje zahteval nekaj v zameno.

Končni rezultat velikega podviga umetniškega vodje Adama Szymczyka se je ob koncu documente prav zaradi Aten izkazal za prevelik finančni zalogaj, saj je documenta to leto ustvarila 7 milijonov evrov dolga, čeprav ji je bilo namenjenih 37 milijonov evrov. Dolg se pripisuje dražji logistiki, nuji po klimatiziranih prostorih v Atenah in ostalim težavam, ki jih povzroča dva tisoč petsto kilometrov ločen razstavni prostor. Če se odločimo, da je moraliziranje glede slabe finančne strukture na tej točki odvečno, ker predstavlja ponovitev documentinega moralizatorskega podtona, se bomo raje osredotočili na vlogo kuratorja, ki jo je to leto prevzel Adam Szymczyk.

Adam Szymczyk ali politična korektnost na dveh nogah ne spada v okvir srednje in zahodnoevropskih kuratorjev, ki so organizirali večino preteklih document. Evropski okvir je uspela zares preseči le enajsta documenta pod taktirko nigerijskega kuratorja Okwuija Enwezorja, je pa Adam Szymczyk ubral zelo podoben način razstavljanja kot njegov predhodnik. S to razliko seveda, da je bil letošnji veliko manj sistematičen.

Kot smo že slišali, so skoraj vsi razstavljajoči sodobni umetniki izhajali iz neevropskih območij sveta in so bila skoraj vsa dela vezana na kritiko današnje politike oziroma sodobne družbe. Ta kritika pa kot prvo ni izhaja iz ust zelo znanih in slavnih umetnikov, niti ne s strani evropskega kulturnega prostora. Na ta način je Szymcyk pustil subalternom govoriti, a za bolj problematično se je izkazalo vprašanje, kdo je umetnikom prisluhnil.

Vsekakor je očitek documenti večkrat letel na to, da je preveč hermetično zaprta in nedostopna za množico. Po galerijah se je tako sprehajal višji srednji sloj Nemcev, ki je bil sestavljen predvsem iz starejših parov ali družin. Po drugi strani je velik del obiskovalcev prihajal iz Japonske, mlajše generacije pa so le redko vstopile v razstavne prostore. Umetnost seveda na tej točki ostaja rezervirana za elito in za umetnostni turizem, čeprav je bil Adam Szymcyk ob otvoritvi prepričan, da prisotnost obiskovalcev v prostoru predstavlja potencial za revolucionarne spremembe. In prav takšne kontradikcije documente so najbolj bodle v oči.

Kot prvo je razporeditev manj znanih ustvarjalcev na documenti 14 pomenila predvsem omogočanje še ne uveljavljenim umetnikom, da zvišajo status svojih del. Szymcyk je na novinarski konferenci jasno izrazil željo, da bi letošnja documenta imela kaj skupnega s švicarskim sejmom umetnin Art Basel. Razstavljanje na documenti je tako odskočna deska za nadaljnje mreženje in ustvarjanje kulturne proizvodnje, ki prehaja v tržno dejavnost, s tem pa ogroža lastno avtonomijo. Dandanes je namreč nujno, da kurator ni zgolj dober poznavalec zgodovine estetike, filozofije in umetnostne zgodovine na sploh, temveč mora misliti predvsem na tržno sfero umetniške dejavnosti. In čeprav je Szymcyk na documenti želel dati glas manj znanim umetnikom, so se na nasprotnem bregu oglašali prav mnogi manj znani grški ustvarjalci, na katere je poljski kurator žal pozabil. Alternativa Atenske umetniške produkcije naj tako ne bi prišla do izraza, razen kot protest proti documenti sami.

Kontradiktorne elemente documente je namreč opazila atenska LGBTQ & Refugee Rights skupina, ki je ukradla kamen umetnika Rogerja Bernata, o čemer smo junija na Radiu Študent poročali v Kulturnih novicah. (5. 6. 2017, Hajzler). Šlo je za nek tradicionalni kamen, ki naj bi s pomočjo ljudi potoval od Aten do Kassla po migrantski poti. LGBTQ&Refugee Rights skupina se je uprla tej ideji in jo označila za fetišizacijo beguncev, zato so ob začetku Bernatovega performansa kamen ukradli, tako da nikoli ni zares priromal v kasselske galerijske prostore.

Adam Szymcyk je kljub kritikam takšnih ali drugačnih skupin v ospredje postavil mnogokrat prežvečena politična vprašanja. Že ob otvoritvi documente in hkrati umetniškega projekta Parliament of Bodies je poudaril, da je skupnost, ki jo omogoča prostor documente, potencial, ki ponuja možnost, da na novo premislimo že vzpostavljene odnose med ljudmi in uveljavljene vrednote. Še več, projekt Parliament of Bodies je v svoji ideji skušal ustvariti skupnost umetnikov, aktivistov, teoretikov, pa tudi delavcev in migrantov, kar se v praksi seveda ni zgodilo. Obiskovalec se je tako vprašal, ali ne gre morda za ironijo, parodijo, vendar žal ni bilo tako. Zdelo se je, kot da Adam Szymcyk resnično verjame v možnost, da je documenta kraj za ustvarjanje družbenega protesta in novih vrednostnih dimenzij. Vendarle pa je bil sense of one’s place vsekakor preveč močan, da bi se kuratorjeva želja dejansko uresničila. In to smo seveda tudi pričakovali.

Čeprav bi bili ob političnem poudarku mnenja, da se bodo razstavljena dela ukinila kot element estetskega ugodja in bodo vso svojo prezenco namenila izključno sferi politične kritike, so vseeno v sebi ohranjala neko dvojnost. Staromodni estet je dejansko lahko prišel na svoj račun s tem, ko se je posvetil materialu in neposrednemu delovanju razstavljenih objektov na čute. Veliko razstavljenih del se je namreč igralo z obliko, barvami in prostorom, za mnoga niti ni bilo nujno, da bi gledalec poznal njihovo ozadje nastajanja. V tej lastni zaprtosti potisnjenosti samega vase, so dela na nek način nosila moment avtonomnosti, a se je tej zaprtosti ves čas vsiljevala beseda politike ali direktna intervencija zunanje realnosti.

Na ta način so dela vase sprejela realne politične probleme, s tem pa znova zapadla v protislovje, saj so iz čiste ločenosti od sveta ne-umetnosti iskale temelje prav v njem. V svoji dvojnosti se je documenta seveda popolnoma paralizirala v družbeni akciji, saj svoje kritike ni uspela niti reflektirati. Dejansko bi bila parodija še kako na mestu, saj je čista resnost njenega etičnega pristopa izpadla kot streljanje puščic iz slonokoščenega stolpa. A po drugi strani se je mogoče tudi vprašati, kakšne možnosti so na voljo, da bi documento lahko zastavili kako drugače, kot so jo? Documenta že v prvi vrsti vsebuje zgodovinsko vzpostavljeno strukturo delovanja, ki zagotovo ni protestna, temveč tržno naravnana. A tokrat je Adam Szymcyk zatrjeval nasprotno, obljube na uvodnih predstavitvah documente iz njegovih ust pa so bile slišati izjemno utopične, če ne celo pretirano smešne.

Poleg tega so si skoraj vsi umetniki za vsebino kritike izbrali najbolj klasične primere in medije, skozi katere so predstavljali svoj gnev do sodobne družbe. Tako je documenta nase prevzela zelo površinske refleksije o današnjem svetu, ki so izpadle podobno kot kak moralistični levičarski časopis, hkrati pa ni problematizirala lastne ujetosti v sistem, znotraj katerega deluje. Še bolj problematično kot moraliziranje in stereotipnost pa je delovala njena neposredna hvalnica demokraciji in svobodi.

Sicer je documenta prvotno res nastala kot odziv in opozorilo na totalitarne režime, ki so svobodo umetnosti zatirali, a bi se bilo v tem času treba veliko bolj resno vprašati, kakšen status ima pojem svobode dandanes. Postavljati ji spomenike in jo skorajda častiti, izpade marsikdaj zelo naivno. Zato je svoboda na documenti izzvenela kot prazen pojem in je zaradi nepreizprašane definicije obvisela v čisti abstrakciji ter se ni niti enkrat dotikala dejanskosti. Štirinajsta documenta je bila to leto eklektična mešanica starega in novega, nekakšen bolšji sejem umetnin in idej, ki med seboj niso našle nič drugega kot zgolj resignacijo, da je moraliziranje edino, kar nam v umetnosti še preostane.

In ja, tisti esteti, ki se navdihujejo nad lepim in sublimnim, so na documenti sicer našli kak lep umetniški objekt, na katerem si je oko lahko odpočilo svoj pogled, a je zaradi prostorske prenatrpanosti, prevelike količine informacij in okupacije čutov duh vsekakor trpel. Zato le malo bolj subtilno osebo popadejo hudi vročinski glavoboli, bolečine v križu in nespečnost. Drugi pa so iz documente odkorakali pokončno in ponosno, saj so še enkrat spoznali, kako brezbrižen, krut in nemoralen je današnji svet. Ja, mogoče ga bodo jutri spremenili. Brez šale, seveda.