Pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, esejist in publicist Miklavž Komelj je izdal prozni prvenec, tri kratke zgodbe s skupnim naslovom Larvæ, v katerem lahko bralka/bralec med drugim prebere tudi naslednje: »Bili smo vse, bodimo nič!« Če npr. iz glave naštejemo le Komeljeve obsežne, zelo poglobljene spremne besede – ali še bolje – avtorje, katerih objave del so spremljale v zadnjem času: Djuna Barnes, Srečko Kosovel, Jure Detela, Alejandra Pizarnik, Jaša Zlobec ... Ob vsej Komeljevi produktivnosti človek seveda niti pomisli ne, da gre pri njegovi prozi oziroma prvem zaresnem poskusu le te za prvič in zadnjič; kdaj bo do tega prišlo, je bilo le še vprašanje časa, se pa človek zato vpraša – ali ne bo ob širitvi tudi na drugi pol leposlovja le še težje doseči nič?

Dotični citat sem vzel iz konteksta ... in zdaj ga na neki meta ravni polagam v Komeljeva usta, četudi ga v drugi zgodbi Larv izreče njena protagonistka; natančneje: v zgodbi z naslovom Speča deklica, ki se začenja z Djuno Barnes oziroma njenim verzom: »Z glavo naprej skozi krvava vrata« Čelno v doors-e, torej! Prav ta, pa ji recimo čelinka, ki štriha duri s karseda življenjskimi odtenki rdeče, je razlog mojega jemanja iz konteksta – v njej ali celo bolje z njo sta namreč »nič in vse najbližje«, vse strani Komeljeve proze se stišajo v verze, le zato, da bi ti istočasno kriknili z odmevom njegove teorije, katere opombe pod črto so obenem npr. tudi njegovi facebook posti – ki pa so žal seveda le za »prijatelje«. Nič in vse najbližje – kot obliž, ki je v.d. operacijske mizice pogrni se, sizifovsko šivanje rane, ki jo na stežaj odpre vsako novo ime – vselej neizbežno – pa če nam gre ob vsem tem vsem skupaj še tako za anonimnost!

»djuno prevaja oni strejt sin strejt očeta in tako skorajda vsi tatinski debili, s katerimi imam sedaj opravka in imajo moj denar, imajo poleg strejt in zaposlitvene in horoskopske in strankarske še dedno osnovo, vsi so takšni ali drugačni sinovi ali hčere in prav vsi vlečejo iz incesta profit, in naj mi samo še kdo govori o emancipaciji«, je zapisala v pesniški zbirki Preveč vljudna Nataša Velikonja. Tako npr. Komeljev prevod izbrane poezije Djune Barnes Ni spola v očesu fosila štrbunkne v nek določen kontekst. Sorodstvene vezi. Vroča kri. Profit. Intelektualno lastninjenje. Spolna usmerjenost. Monopolizem. Za vsakega od nas velja naslednje: ime ti je Imetje Konteksta; Komeljeva zbirka treh kratkih zgodb pa poleg vsega drugega odgovarja na vprašanje, kako se »osvoboditi kokona vpletenosti v neštete kontekste in variante«. S pantov hoče vreči vrata, ob katera smo zahvaljujoč želji prisiljeni butati s svojimi bučkami ... Mi, ki smo ob tem »zamenjali toliko imen« ...

Tri zgodbe treh glasov in ravno toliko točk prostora-časa ... »Pustim stvari, da postanejo iz drugega časa, in jih gledam. Rečem besedo in gledam, kako postane beseda izpred stotih let.« Tri pike, tropičje; tri razlage naslova oziroma besede larva. Prvič: podoba duha pokojnega, največkrat okostnjak; drugič: krinka, ličilo, maska; ter nenazadnje Linnéjeva ličinka, se pravi žival na razvojni stopnji MED jajčecem in bubo ali MED jajčecem ter razvito živaljo; se pravi stopnja v razvoju tistih organizmov, pri katerih kasneje nastopi preobrazba. Stopnje; stop zaradi nje; Imena imen, ko ima besedo Petrarca. Tema prve zgodbe je namreč naslovna Laura de Sade, njegova muza, prednica sadista Markiza, ki jo je pokosila kuga. Skratka: rajska strupenjača, prepovedan sad ter Adam in Eva, ki postajata ateista, obenem – umrljiva punčica mojega očesa kot odgovor na to, zakaj se ženem. Žene in možje ... vmes pa hkrati odprta in zaprta pika ločila tropičje, ki kot urobor odpika prvič in zadnjič slehernega zakona; Primož Zadnikar, katerega priimek prevzame njegova Pol-ona, ko dahne usodni da. Dan in noč drug drugemu v pomoč, ko sta vsa v skrbeh sklonjena nad inkubator, kamor so položili veznik IN ...

IN naslednja, osrednja ter upoštevajoč že omenjeni krvavi otvoritveni citat Djuno Barnes, taglavna zgodba? Ta ima naslov »Speča deklica«, ki je na neki točki izenačena z narvalom. Narval, enorog ali enorožec je tista arktična vrsta kita, ki izgleda, kot bi, hmm, se ob mečarici nekoč horny Willy počutil majčkeno preveč na free. Narval, ki pomeni truplo, naj bi se tako imenoval zaradi sive barve svojega mesa – živa crkovina; njegov rog pa je v bistvu zob ... Časa dogajanja te zgodbe Komelj ne razkrije tako neposredno kot v Laurini s konkretno letnico in datumi – thouch down orientacijske točke pa je vmeščen tja med španske borce in odraščanje z nemim filmom ... V imenu revolucije dobimo krila z Yeatsom: »ime prebode metulja kot igla. Ilegala«. Branje Komeljeve proze postaja »vaja zenovskega meniha«, ob tem pa kot pribito drži: »gliha sk'p' štriha« - lavreatove Larvæ ne veljajo čisto nič brez osredotočenosti ... ki pa so je po mojem sposobni le njegovi najbolj strahospoštljivi fanboyi ... IN to oziroma v tem je – bila in gotovo še bo – največja škoda!

Ampak v tretje, pravijo, gre rado – gre pa za zgodbo nacista z naslovom »Več kakor smrt«, na katero je ta obsojen zaradi vojnih zločinov. Na ednino lahko ob klicaju, ki dokrajči zadnje poglavje, kar pozabite. Navpično črto nad piko, ki je tako na close s krikom, bi morali po mojem v tem primeru enačiti z vsemi možnimi načrti gibanja na razdalji od prve do zadnje zgodbe – od de Sadove do pogreznjene v spanec – nacejati se z vsemi morji in oceani, po katerih čofota narval! Takole pravi Komelj a propos njegovi sablji: »Tukaj, kjer ga nihče ne pričakuje, tukaj, kjer zanj ni prostora, kjer zanj ni prihodnosti. [...] Tudi če ne more živeti, mu iz glave poganja orožje. [...]? Kako mu najti prostor? Narval živi na Severnem tečaju. Na jok mi gre, skoraj mi gre na jok. Kaj storiti? Kaj storiti za tega narvala? Kako mu pomagati? Kako ga vzdržati? Kako mu najti prostor? Kaj vi hočete od mene? Kaj vi hočete od mene? Ampak – ali se ne zdi tudi narvalom na Severnem tečaju vsaka pot nemogoča, dokler ne poči led?« ICE ICE BABY! Naj mi ne zamerita, medtem ko Nataša Velikonja opozarja na spolzkost terena, omejenost drsališča in to, kako nagravžno prljava je igra, na vse strani nakonektani Komelj hara od hat tricka do hat tricka. Ma vsaka slovenska trafika bi morala imeti na policah njune prevode Djune Barnes vis a vis v skupni knjigi – in zapovrh še napol đabe! Naivno, ja, a zahtevajmo to od države! Ave, Pavček Saša, Marko in Tone! Prešernova svinjsko dobra himna naj razgali svoja vimena in izda ukaz: Obleci me v poljub!

Obupno sem se počutil ob pisanju te recenzije – vse prevečkrat! Kako kogarkoli že od tistih, ki Komelja ne poznajo do obisti, dovolj zrajcat, da se bo spravil to brat in potem pri tem še vztrajal? Pušijona, fiks! Knjiga je naporna, vsaj meni je bila! Ampak, draga poslušalka ... poslušalec, zajebimo Okorna, tega Komeljevega hard corea je ena sama strast, pri kateri to, ali nas zanima literatura, nima nobene veze; je za stavo zeksan liter sredi žura; cankarjanski downhill, ki ga odfuraš s pomožnimi koleščki v glavi; jura, kamor ti tako sede poslati dinozavra. Laura, speča deklica, več kakor smrt. Obrtnik, ki živi za mecenstvo; kamnosek, ki v kosu marmorja začuti lepo žensko in je že na poti do kiparja. Jantarna zarja. Ustvarjanje, ki mu je negativna kritika v vzpodbudo. Minus, ki se poljublja s plusom.

So mi že očitali, češ, kje so bajoneti, krogle, čreva, kri – boj? Še tako hudega zasenči »od glave do peta« krvava larva: Arvajevi proizvodnji konkurenčno klobasanje ... sanje bodisi sladke bodisi moraste, ki ne pridejo do besede, ker jih tlači, kakor skala, kamen, kost in hkrati duh, trden spanec – ne celota ne delci, ampak tisto vmes, med enim in drugim, v placenti in hkrati trugi, počitek in tek na vso moč oziroma tekma med njima, še ne mati – zato pa babica ... ki ne bi preživela brez svojega poklica ...  Speča deklica ne pomeni drugega kot spati tako trdno, da mami pa ati niti pomisliti ne moreta na to, da bi jo spočela; debela laž, da »ni spola v očesu fosila«, ki hujša tja nekam proti resnici in dobi krila v trenutku, ko začne misel postajati-ličinka ... Sem in tja od Zvezdice zaspanke do utrinka ... ko bi se le že uresničila ta naša želja ...

Zakrinkana v prazen list papirja, obenem bojna in varovalna barva; larva, ki ni nič drugega kot absolutno rajclih make up – always like I just made this up! Apno, ki lazarju cedi sline; moment, ko ne more priti ne do sanjske sladkobe ne do nočne more, ker je spanec tako ... Ne globok, temveč površinski, globoke misli in high almighty, ki ju ima v malem prstu Nižinski, ko se scela predaja vrtoglavi neskočni pirueti IN ... NI vse svetlobni meč, kar se sveti! Tako prvi, kot tudi drugi in tretji piki tropičja mestoma uspe postati afna – vse tri skupaj pa kar najmočneje željne našega guncanja @@@

Larva: necrkljivo: z malimi sivimi celicami skozi Ahilovo tetivo – z enim superstar športnim copatom že v grobu, z drugim pa še tik pred tem, da shodi. Pozabljen po zadnji modi, najnovejši hit, ki pa je že za časom; hitrost počasnega posnetka. Tkanina Vidkove srajčice, ki jo sleče Nana, mala opica, preden začne tolči trojčka s svojima enojajčnima sestrama ... Literarni incest in Pengovovih cest toliko, kot je keramičnih kahlic v vseh javnih sekretih skupaj; »tihe so njive, izpraznjene kašče« – neodločen ekshebicionist, ki pomerja plašče ... walking closet, z električnim skirojem pa od okostnjaka do okostnjaka ... Serjem ga – in to zanalašč! Literarna kritika kot bežanje od kostuma do kostuma bi morala biti po mojem posebej pozorna predvsem na vsako novo kost uma ...

Govorim o tako ali drugače okosteneli misli, ki temelji na predpostavkah, katerih paradni poni je ta, da vsi vemo, kaj sploh je mišljenje ... Predpostavka: štrajk mozga pred in po ... Kar te, moj dragi kartezijanski subjekt, zjebe, je poceni trik predpostavke, da kao veš, kaj pomeni misliti - vse prej pa si s tem v zvezi podoben ličinki; namenoma sem rekel podoben ... za še dodaten zajeb – saj je nenazadnje tudi to le podoba misli – za začetek bo, ampak konec žalostnih koncev spet le imidž! Cilj je mišljenje brez podobe, čista misel – ličinka je samo primer nekega približka ... ki pa bi morala biti po Komelju deležna kar največ naše pozornosti!

Zakaj ličinka, ki se preobraža, larva oziroma razvojna stopnja embria? Ne bo šlo brez Deleuza: »Spretnost in usoda embrija je živeti neživljivo kot tako ...« Vzeti ta citat kot orientacijsko točko, na podlagi katere naj bi znašli v mišljenju, pa je točno to, za kar gre karseda krvavo zares pri Komeljevi pisavi. Kot ta nekje pravi, gre za »nekaj, kar je treba vzdržati, kar je treba pisati, pa čeprav v zavesti o nevzdržnosti, pa čeprav na meji življenja, pa čeprav na robu solz, pa čeprav na robu berljivosti« ... Embrio, zarodek, ki veselo gode krivo vero, hkrati pa mu je ob tem povsem ravno. Sredinci namenjeni etiki, zaradi katerih od nagrobnikov in spomenikov ostane le še kamenje: kamen – onkraj starosti – je nekaj absolutno sodobnega. Temeljni, ki postaja meja, ta pa kamen spotike, ki spotoma seže do srca ...

Pisava, »ki se sooča z grozo v čisti obliki«, v kateri »so koordinate človeškega smisla tako potujene, da so celo tožbe lahko izrekane s smehom«. Kurc perspektivizma gleda vse skupaj: »ne samo vsaka vulva, vsaka usta,« smile od ušesa do ušesa, »vsa notranjost je zunaj«. Naduvani božji pogled zviška na misel, ki se sama sebi zdi tako hudičevo globoka, v rokah otroka, ki se s kamenčki igra ... Sviloprejka – prej – že vselej kasna – potem – pa še prezgodnja; himen Skeletorja, plastik fantastik akcijske figurice, potem ko ji je nek liberalen mulec spremenil spol. Gibanje, ki idiote preobraža v genije in vice versa; od verza do kratke zgodbe in te odlomka, ki ga nekdo polajka, nekdo drug pa mu naslednji dan očita, da je bilo to preračunljivo ...

S Spinozo, ki je vedel, da »razumevanje ni nič drugega drugega kot strast«, se sprašujemo: »KAJ ZMORE TELO«? Z glavo skozi ŽE krvava vrata – pa naj je ta pofarbal Baruch ali pač drugi. Kugi radirati negativni predznak, enako neuspeh revolucije, nacije pa bodriti, da svoje ponavljajo čimbolj naglas: »En sam las razdre zasnovo glave.« Handke je po prejemu Nobelove poosebljenje tega, o čemer govorijo Larve ... Strah in trepet, ki ga imamo lahko vsi ves čas pred očmi, ko nosi breme, ki ga npr. nizozemski unproforjevci ne bodo nikoli prenehali prelagati na druge ... Ada or Ardor Nabokova ... Besedica »hkrati«, ki iz narodov, spolov, ras, vojnih zločincev in herojev ter celo ličink dela ljudi. Od Kurdov do izkrcanja v Normandiji. Človeka postaviti na laž – žal ne zadošča več. Catch 22! #metoo in tatu iz Auschwitza; nevtralna Švica in revež, ki žica v eni sosednjih držav. Kakav s smetano, posuto s smartiesi in »beyond belief« zadeti Cassidy, ki sam sebi pije kri: »skrajno precizno raziskovanje mej med svetovi« ...

Čemu afne guncati med skrajno naporno kreacijo pojma larva? Referenca, ki napoteva na Preacherja, pokojna, in njej na kožo pisana posmrtna maska izpod peresa Miklavža Komelja. Bralec se praska po glavi, od kod vsa ta strast kaplje črnila čez rob? Grobo rečeno, če je na eni strani del, ki nosijo Komeljev pečat, na knjižnih policah kot gob po dežju, je na drugi strani tistih, ki istega poklica ne morejo opravljati, kljub temu, da si ga na smrt želijo, obupno preveč ... Kar hočem reči, je naslednje: ob branju Komeljeve zbirke kratkih zgodb smo soočeni s strastjo, ki je po mojem zahtevala tako rekoč idealne pogoje za ustvarjanje ... Ne le materialnih, čeprav seveda ti še zdaleč niso zanemarljivi, temveč predvsem navdih, ki ga je očitno kot ata na mamo porajalo intertekstualno ...

Od objave do objave – pa naj je šlo za poezijo, Komeljevo lastno ali prevode, spremne besede ali urednikovanje – so teh zadnje pike ali pač ostala zaključna ločila počasi postajala tropičje, ki povzema njegove tri ličinkaste zgodbe ... Strast je neločljiva od tega ločila, ki hkrati zapira in odpira; krvava vrata, skozi katera nenehno silimo z glavo ... Trenutek, ko je v stilu Adamsovega Štoparskega vodnika in vprašanja po smislu življenja, vesolja in sploh vsega, odgovor na to, Kako misliti partizansko umetnost?, naslov ene od Komeljevih pesniških zbirk, 11. Trenutek, v katerem te ne mine biti naiven: tete iz ozadja v prvem planu in »blind man Steven«, poguglajte Cannibal Ox; ne vi meni vime; moment, ki nikakor ne drži mleka ... Iz ječmena in rži skuhan večji zajeb, kot je prekratka deka!

Intertekstualno: »od tu ni drugega izhoda kot sam vstop«: predpotopno pa hkrati kar najbolj hip; narval, ki ga jezdi filetov najdražjih rib nažrt mops. Želja znebiti se imena, obenem pa odlomek, ki te spominja na nekaj tako osebnega, da tega ne boš nikoli delil z drugimi pa pika ... pa še ena ... pa še ena ... Cilj, ki si ga je Komelj via Djuna Barnes zadal, je »v človeško govorico prinesti nekaj, kar ne pripada človeškemu redu znakov«, za to pa po mojem ne bi mogel ponuditi pretresljivejšega primera: »krog, ki ga zariše zlomljena perut ptice«. Krut, kot bi imel na koncu jezika poleg noža še kolut ... Življenje kot vice prvak, ki je zmago namerno prepustilo smrti le zato, da ji bo z nižje stopničke lahko kukal pod kiklo; hkrati pa po lastni volji kiklop. Z vso samoniklo močjo na ploh med čofotajoče narvale: Bye Bye Aye Aye, Captain Ahab, onkraj vseh idej, ki bi ga farbale ... Brez ene same etikete, nenazadnje tudi etike, grozljivo gibanje sem in tja »nekega življenja«, afirmacija tako belega goloba, kot je črnega za nohti. Humor, ki ni nič drugega kot »umetnost površin«. Most, ki ne spusti notrine od zunanjosti. Vse, kar držim v sebi, mi na nosu piše; kleti in male terase za še manjše bogove – nič nikoli višje od drugega; zaradi kuge zna humor prekipevati od zdravja; žgečkljiva pavja peresa skupaj s šilčki in radirkami v peresnicah, slab zadah pa na polici med parfumi ...

V Komeljevi prozi seveda ne gre tako na prvo žogo! S »krogom, ki ga v prah zariše zlomljena perut« v mislih, piše o nacistih, ki jih ne spreobrne niti že izvršena smrtna kazen, partizankah, ki vejo, da se je »najtežje prebuditi iz nespečnosti«, in tem, kako si Petrarca v srce zabada muzine kosti. Postavi se v kožo tistih, ki so bolj ali manj že utihnili za zmeraj, da bi jih kot kakšen ventrilokvist prisilil v še ne ... Kako grozljivo je, ko začne vojne zločine ponovno opravičevati nekdo, ki je bil zanje že kaznovan s smrtjo: »Ko se dogajanje zavrti nazaj, se šele zares pokaže nepovratnost«. In ravno v tem je poanta mišljenja-ličinke – okostje, ki postaja meso; okostnjak z meseno masko; smrt, ki vskoči v vlogo, v kateri je po navadi zasedeno življenje ... In ko starka s koso končno dobi ta part, da s Komeljevo pomočjo vse od sebe! Postaja »smrt kot skrajna preciznost«, ki pa ne pomeni nič drugega, kot »besede, ki si sledijo«; bistveno je predvsem to, »da ena utihne, da se oglasi druga ...«

»Kot nekdo, ki je vse življenje gradil svojo grobnico, potem pa je izginil v viharju, v morju, sem živa.« Matilda, za katero velja: »Stvari so stare samo do neke točke,« potem pa »niso več stare.« Le za mišje spolovilo je manjkalo, da te recenzije ne bi bilo več kot par stavkov ... Potem pa sem trčil ob predpostavko, da naj bi vsi vedeli, kaj pomeni misliti, in dojel, da je lahko mišljenje vselej le tisto vmes,  ter tako podobno ličinki, ki bi ne mogla biti bolj onkraj »človeškega, prečloveškega«.

Ličinka, ki ne »liči« na nič, istočasno pa na vse, alarmantno vmesno stanje med vselej že ter še nikoli, v katerem »je prvič prečrtano in zamenjano z zadnjič in je zadnjič prečrtano in zamenjano s prvič« ... Nanašanje ličila, krinka, kri in kamen, na katerega ta kaplja ... In če še zadnjič citiram Komelja: »kdo bi si mislil, da imajo časi v sebi toliko krvi«! Pa mi, ko prelistavam Larve, v nekem trenutku kapne naslednje ... Komelja bi morali imeti vsi čas in potrpljenje brat, hkrati pa imeti možnost opravljati vsak svoj poklic z enako mero strasti kot on ... Poskušajmo razumeti, da imamo zahvaljujoč ontološki razliki vsi neizbežno opraviti z družbenimi mehurčki, ki jih namesto da bi nežno silili v eno, druži harakiri leta proti skrajno ostri bodeči žici, zameštrani med dobrim in slabim, o katerih odloča shizofrenija sodnika, delujoča po principu, kakor ga špika, zapletenega v politično korektno tehnično oviro.

Poskušajmo se namesto tega raje zamisliti naproti larvi ... Kot na beatu Augusta Fanona pravi Mach-Hommy, na katerega sem kot na nekakšno street verzijo precej bolj čitalniškega Komelja tolikokrat pomislil ob branju Larv oziroma njegovega preostalega opusa: »It aint' rocket science ...« Ha, konec koncev pa - četudi bi bila!