Pozdravljeni, drage poslušalke, dragi poslušalci. Svoji 25. obletnici ravnokar obhajata dva domača mednarodna festivala: Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, krajše Mesto žensk, in Mednarodni festival računalniške umetnosti, krajše MFRU. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Marino Gržinić, filozofinjo, umetnico, teoretičarko, raziskovalko in profesorico ter večkrat sodelujočo na obeh festivalih. Beseda je tekla o skupnih točkah obeh festivalov, o začetkih MFRU-ja, o devetdesetih letih kot času internacionalizacije lokalne umetniške scene, o vlogi feminističnih vsebin znotraj MFRU-ja, o emancipatornih potencialih digitalnih tehnologij in še več. Vabljeni, da prisluhnete.

Na festivalu Mesto žensk je Gržinić prvič sodelovala na tretji ediciji, leta 1997, pri MFRU-ju pa je bila ena izmed ključnih oseb za samo formacijo festivala. Leta 1995 je namreč skupaj z Aleksandro Kostić in Jožetom Slačkom selekcionirala prvo festivalsko edicijo, posvečeno predstavitvi slovenskih ustvarjalcev računalniških umetnosti. 

Gospa Marina Gržinić, kakšni so bili začetki obeh festivalov - še posebej Mednarodnega festivala računalniške umetnosti? Kakšna je bila takrat vaša vloga? Kje lahko najdemo skupne točke obeh festivalov, kje lahko iščemo njuno skupno zgodovino?

Izjava 1

Devetdeseta leta so bila v Sloveniji čas internacionalizacije lokalne umetniške scene in informacijske tehnologije so odigrale pomembno vlogo v teh procesih. Pomembni pa so bili tudi novi viri financiranja - denimo Soros - ki so podpirali te nove, tehnološko orientirane umetnosti in platforme. Kako se spominjate vloge MFRU-ja kot mednarodnega festivala v teh procesih razvoja? In nadalje, kakšna je bila takrat vloga ženskih oz. feminističnih tem?

Izjava 2

Kot ste omenili so bile ženske pomembne programske kreatorke. Zanimivo je, da so bile skozi zgodovino MFRU-ja ženske procentualno veliko bolje zastopane med selektorji kot med sodelujočimi umetniki. Kako bi opredelili vključenost umetnic v umetniško sceno devetdesetih let? Kakšna je bila situacija v intermedijskih umetnostih, tako v domačem kot v mednarodnem prostoru, in kakšna v lokalni sodobni umetnosti nasploh?

Izjava 3

Omenili ste, da so se določene ideje, strategije in vprašanja prenesli iz osemdesetih let v devetdeseta. Kaj pa političen naboj? Osemdeseta so nekako splošno dojemana kot revolucionarno desetletje, kot čas odpiranja prostorov in podobno. Kaj pa devetdeseta? V knjigi Spektralizacija tehnologije: od drugod do kiberfeminizma in nazaj iz leta 1999 ste se zavzeli za repolitizacijo kibersveta, feminizma in tehnologij. Slednje implicira, da so bili - vsaj v drugi polovici devetdesetih - feminizem in tehnologije torej depolitizirani. 

Izjava 4

Digitalne tehnologije lahko po eni strani razumemo kot orodja demokratizacije. Kot ste omenili, je video ženskam omogočil, da so se lahko bolj intenzivno vpele v umetniško produkcijo. S te strani so digitalne tehnologije lahko razumljene kot osvobajajoče, a po drugi strani so bile bistvene tudi za razvoj globalnega kapitalizma. 

Izjava 5

V Spektralizaciji tehnologij ste naredili tudi razloček med “konstantnimi procesi fragmentacije in partikularizacije” identitetnih politik in “resnični politizaciji”, ki je zvezana z “vrnitvijo k radikalni politiki”, kar pomeni “zahtevati univerzalno politike”. Ali menite, da je slednje relevantno tudi danes?

Izjava 6

Omenili ste biotehnološko restrukturiranost teles. Kako lahko biotehnologija vnese nek šum v biologijo, kako lahko pokaže naravo kot nekaj, kar ni dano, ni le nek nespremenljiv temelj, nekaj normativnega? Danes obstaja veliko oblik tehnološko orientiranih feminizmov. Od kiberfeminizma do ksenofeminizma, transhackfeminizma itd. Kaj je takega pri tehnologiji, znanosti, virtualnih prostorih, kar ponuja emancipatorne potenciale? 

Izjava 7

Brala je Pia, tehniciral je Lukas. Glasbeno opremo je izbrala Marina Gržinić. Z njo sta se pogovarjali pogovarjali Tjaša Pogačar in Živa Brglez. 

Glasbena podlaga:

Krudas Cubensi. »Mi cuerpo es mio. Official Video. Odaymara/ Olivia/ La Real. Aiwey Tv.«