Štoparski vodnik po pluriverzumu
Nekdo je nekoč pripomnil, da si je danes lažje zamisliti konec sveta kot pa konec kapitalizma. Zdi se, da nam je na vsakem vogalu neoliberalne postpolitične eksistence ponujena naslednja trajnostna, inkluzivna, nizkoogljična in pametna prihodnost. Jah, takle imamo - družbeni, ekološki, politični in ekonomski izzivi časa od hegemonskega razvojnega modela pač terjajo neke kao sistemske rešitve. Kako pa te rešitve razumejo in naslavljajo imaginariji onstran konca zgodovine?
Poročilo Rimskega kluba Meje rasti leta 1972 je bilo pomemben nastavek za razvoj radikalnega družbeno-ekološkega imaginarija. Pojem odrast je uvedel André Gorz na javni razpravi v Parizu, organizirani istega leta. Koncept je tedaj črpal navdih iz bioekonomskih vidikov entropije Nicholasa Georgescu-Roegena ter del porazvojnih in antiutilitarnih teoretikov, vključno z deli Serga Latouchea in Ivana Illicha. Osrednja zahteva, izhajajoča iz argumenta odrasti: demokratično in redistributivno zmanjšanje biofizične razsežnosti globalne ekonomije.
Pri nas koncept ni splošno znan, še najbolj se uveljavlja recimo v, khm, akademiji. Prevodoma Preživeti razvoj: od dekolonizacije ekonomskega imaginarija do oblikovanja alternativne družbe Serga Latouchea in Projekt od-rasti: manifest za brezpogojno podporo za neodvisnost Vincenta Liegeyja sta se nedavno pridružili posebna številka Časopisa za kritiko znanosti, krajše ČKZ, posvečena odrasti in stanovanjski politiki, ter prevod seminalne knjige Odrast: besednjak za novo dobo, izdana nedavno pri Studii Humanitatis.
Pred poglobitvijo v odrastne prakse, kritike, imaginarije in špekulacije tokratni Odprti termin za kulturo začenjamo z Ajdo Pistotnik, raziskovalko na področju javnega dolga, sourednico posebne številke ČKZ ter avtorico spremne besede slovenskega prevoda besednjaka za novo dobo. Vprašali smo jo, zakaj je ravno odrast tista prava ubeseditev, in ne denimo “ne-rast” ali “post-rast”, kot se tudi pojavlja drugje:
Federico Demaria je ustanovni član mednarodne raziskovalne mreže Research & Degrowth, sourednik knjig Pluriverse: A post-development dictionary ter angleškega originala besednjaka Degrowth: A vocabulary for a new era. Prosili smo ga za en kratek uvodič v nivoje in oblike manifestacij odrasti v mednarodnem prostoru:
Ob izrečenem se postavlja vprašanje, kako bi pravzaprav karakterizirali pojavnosti tega tako imenovanega trajnostnega razvoja, zelene rasti, ekološke modernizacije, razogličenja, tranzicije v zeleno gospodarstvo, ki jih koncept odrasti spreobrača? S svojo analizo nam je na pomoč priskočil ekološki ekonomist Clive Spash:
To ideološko trajnostno špuro pa v besedah Spasha ne najdemo le pri velikih korporacijah in/ali v sferah real-politike. Nosilci zelene rasti so postali tudi ekologi in okoljske nevladne organizacije, ki so v imenu novega okoljskega pragmatizma zavrgle pozicijo ter z njo potencialnosti radikalno transformativnega diskurza:
Hja, kako zdaj odkolonizirati okoljski diskurz? S katerim micelijem epistemologij se lahko zoperstavimo tej pervazivni in neusmiljeni ekonomizaciji vsega kar leze in gre, temu liberalnemu naravoslovnemu družboslovju? Začnimo z enim ključnih konceptov za bolj ali manj dorasli epistem: pluriverzum. Predstavila nam ga je Barbara Muraca, politična ekologinja in družbenoekološka filozofinja:
Barbaro Muraca smo prosili da nam natančneje pojasni svoje vídenje povezave med odrastjo in odkolonizacijo oziroma odkolonialnim:
Kateri pa je zdaj tisti sveženj teorij transformacij ki nam bo razjasnil pot do odraščenega, odkoloniziranega duha? Katere so tiste hevristike, teoretsko-metodološke orientacije ki jih mora nek “Mi” proizvesti; katera so tista orodja disrupcije in intervencije med svetovi, za preživetje čim širšega spektra možnih svetov, spektra možnih prihodnosti; možnih modalitet biti in postajati-skupaj? Katera orodja potrebujemo da se shekamo iz matrike neoliberalizma, Neo?! No, nimamo pri roki Nea, smo pa zato vprašali Barbaro Muraca in Federica Demario:
Federico Demaria k vprašanju teorij in strategij transformacij pristopi skozi diagnozo in prognozo:
A kako radikalne verzije in vizije alternativnih modelov ekonomije sploh dati v službo temu na novo osmišljenemu “Mi”, temu imaginariju, ki bi odpiral prostor za radikalne prakse in institucionalizacijo? Z besedama: spekulativna fikcija.
Odrast kot slogan, gibanje, raziskovalna paradigma in še marsikaj si prizadeva razgraditi mitos zelene rasti. Skoznjo se hkrati prepletajo različne prakse; prefigurativne, spekulativne ali “zdajtopične”, najsi v imenu ali ne. V samem imenovanju odrasti prepoznamo določeno mero subverzivne intence. Že res, da diskurz zelene rasti vsaj v imenu odrasti ne more enostavno požreti in izbljuniti v naslednji tehno-ozelenjeni inačici. Ob tem pa so potencialnosti odrasti kot možne poti in strategije transformacije podvržene polni artileriji nišizacije, marginalizacije in banalizacije, ki jo hegemonija premore.
Štopal je vajenec Rok.
Dodaj komentar
Komentiraj