Z vsakega pogovora o trenutnem stanju v slovenski kulturi se težko vrnemo drugače kot namrščenega obraza in jeznoritega razpoloženja. Problemi so vsakokrat drugačne, nesmiselne in z nesposobnostjo prepredene oksimoronične situacije, ki jih v slovenski kulturni sferi v veliki meri proizvajajo najrazličnejše birokratske mašinerije. Strah nas je že podajati kakšne kafkovske metafore, saj jih morebiti kdo vzame kot navodilo. Za tako lahko označimo tudi vzdušje na pogovoru o vlogi in položaju humanističnih založb ter teorije in družboslovja v slovenskem prostoru, ki je bil 20. aprila v prostorih Trubarjeve hiše literature.

Na pogovoru so sodelovali Mladen Dolar, Zdravko Kobe, Primož Krašovec, Rastko Močnik in Jože Vogrinc. Tam so bili kot predstavniki petih članic THD-ja, založbe /*cf., Društva za teoretsko psihoanalizo, Krtine, Sophie in Studie humanitatis. Slišali smo, da jih je zaskrbljenost glede pojemajoče vloge teoretske produkcije v Sloveniji in njenih slabih pogojev pripeljala do tega, da so kot skupina neprofitnih založnikov ustanovili THD, kooperativo teorije humanizma in družboslovja.

Uvodoma je Jože Vogrinc govoril o današnjih problemih izdajanja teoretskih del:

Izjava

Vogrinc je še dejal, da JAK za kooperativo sicer ni nasprotnik, saj kooperativa podpira njegove deklarirane namene. Večina ukrepov pa ima na žalost nasprotni učinek.

O vzrokih za ustanovitev kooperative THD in o razpadu nekdanjega načina teoretske produkcije v okviru medijskega okolja razlaga Rastko Močnik:

Izjava

Močnik v nadaljevanju pravi, da je v socialistični državi teorija ideološko vezivo. Kot naslednica razsvetljenskega projekta se mora neprestano utemeljevati v različnih oblikah znanstvene legitimnosti. Kapitalistična meščanska država v preteklosti pa je, da bi ohranila kapitalistično proizvodnjo, morala kulturno sfero totalizirati in jo uporabljati kot vezivo. Sedanja država je drugačna, je periferna kapitalistična država. Kapitalistična razmerja širi na področja, ki so bila v preteklosti izvzeta. Država ne potrebuje več nacionalne kulture, ki je zanjo le nepotreben strošek in jo na vsak način poskuša privatizirati. Periferni kapitalizem potrebuje drug tip lepila za družbeno kohezivnost, zato se obrača na področja, kot so religija, pravna država in represija. Tukaj tiči vzrok rezanja sredstev za teorijo, ker ta ni profitna za neoliberalne institucije, temveč je zanje celo subverzivna.

Mladen Dolar je pritrdil tezi, da je tišanje teoretske produkcije način reprodukcije spontanega tehnokratskega diskurza vladajočih. Zato so govorci ustanovili THD, ki je tudi kratica za popačenje v reprodukciji zvoka - Total Harmonic Distortion. Enako vlogo morajo sedaj prevzeti neproftine založbe, biti morajo motnja, ki moti nemoteno reprodukcijo dušeče ideologije. Na politiko se ne morejo več zanašati, saj je razlika levo-desno le stopnja toksičnosti politike. Neresnost odnosa ministrstva se kaže že v tem, da je Javna agencija za knjigo oziroma JAK že od ustanovitve izrinjena na rob. Kulturno-teoretska produkcija je tako talec birokracije, kar kaže tudi zamuda razpisa za dostop do javnih sredstev.

Zdravko Kobe je nato spregovoril o vlogi vednosti v moderni državi in njeni vpetosti v oblastna razmerja:

Izjava

Besedo je nato dobil Primož Krašovec, ki je opozoril na širjenje konkurence na področja, na katerih ni možno slediti profitom. Treba je ustvarjati bralno kulturo, vendar ne klasično meščansko, temveč tako, ki upošteva tehnološke in družbene spremembe ter se naslanja na samoniklo nizko literaturo. S tem bi humanistične založbe lahko dobile na grbo razvijanje javnega prostora. Organizacija javnih dogodkov s humanistično teoretsko produkcijo bi bil že prvi korak.

V drugi polovici pogovora se je kritika skoncentrirala na kronično impotentnost JAK-a, pomanjkanje odgovornosti in ničevost aktivne politike teoretske produkcije, ki potrebuje kaj več kot le slep razpis, če do njega sploh pride.

Za konec pa o možnostih izboljšave Zdravko Kobe:

Izjava