TROOPIČJE 1. del

TROOPIČJE 1. del

Oddaja
26. 10. 2020 - 23.00

Vrat, koleno in le malo več kot minuto, da bi bilo teh deset. Zdaj, ko se je vse skupaj že malce poleglo, in lahko, ironično, z vso shizo-resnico, ki nam sicer še naprej mirno laže direkt v ksiht, lažje zadihamo; generali – po bitki, kot nojeva jajca veliki toči kot tudi bučnem zvonenju. Ko je do neke mere fertik s tistim »pustmo stat« ter je na dohvatu ruke prepotrebna distanca ... Iz kakšnega testa je ta pravičniški flancat, cvrtnjak, ki so ga vselej tako polna usta človeštva? se vprašamo ... dan potem ... ko se glave ohladijo ... ter Potemkinovo vas, Iisus Khristos, končno prepoznamo kot kuliso. Ko nas je bilo namreč spomladi vse preveč na čakanju v svojih brlogih, kjer smo imeli opraviti predvsem s covidom, se je zdela edina tema, ki je bila zmožna premakniti naše riti še globlje v cono neudobja, to gotovo gibanje #BlackLivesMatter, »Življenja temnopoltih štejejo«. Bil je pravi čas za soočenje s hard core teorijo, konkretno: malo manj kot tristo strani Kritike črnskega uma Achilleja Mbembeja, ki bi jih lahko povzeli z le tremi besedami in vezajem: postajanje-črnec sveta ...

Zakaj ne bi zadeva v tem trenutku postala malce osebna? Vselej, ko je v igri oziroma delu pojem postajanja, se mi namreč zazdi, da so ravno naši mali osebni detajli tisti, ki v končni fazi najbolj razburkajo njegovo kreacijo ali jo vsaj dodobra spravijo v tek. Kot da gre za markacije, ki nam pomagajo znajti se v mišljenju, postajanje pa ni nič drugega kot kažipot do različnih anekdot, dotikajočih se naključne točke, ki TVOJ TRENUTEK nenehno deli na preteklo in prihodnje. V momentu, ko sem v roke vzel Mbembejevo knjigo, malo polistal po njej in potem, ko mi je nekaj pritegnilo oko, prebral odstavek ali dva, je črnec sveta začel postajati razmeroma skrit, a zato nič manj legendaren grafit, ki ga je bilo mogoče brati v devetdesetih, v neposredni okolici ljubljanjske Drame: »PONOSEN SEM NA TO, DA SEM BANTU ČRNC!«; pa štorija DJ Zedsa, kako mu je Slavoj Žižek iz Amerike nosil hip hop vinile, začinjena z velikim mitom o še večjem črnem kemblju; postajal je odlomek iz pouka nemščine, ki ga zna prijatelj Tine na pamet še danes: »Gerald Asamoah sind mit dem bananen bombardiert weil er für Cottbus spielen hat ...«; pa Klemen Klemen, ki reče novinarki: »Jaz bi bil črnc, majkemi!«; nenazadnje tudi vprašanje, ki si ga skupina KMD zastavi na plati Bl_ck B_st_rds iz leta 1993, uradno izdani šele 2001:

»What A Niggy Know?«

Odgovor je postajanje-črnec sveta, ki gre vselej v najmanj dve smeri hkrati; hvala Katji Zakrajšek, ki je na novinarski konferenci ob njegovem izidu opozorila na nekakšnega literarnega dvojčka Mbebejeve Kritike oz. njune vzporednice: roman Emmanuela Dongale Puška v roki, pesem v žepu; hvala pa tudi Petri Meterc, da mi je priporočila še romaneskno piko na i vsej tej teoriji, dobitnika nagrade booker leta 2016: satiro The Sellout Paula Beattya. Ma kaj piko na i ... ne gre niti za piko kot ločilo, temveč prej za humor neologizma troOpičje @@@, ki zajema vse od Utøye, tistega srhljivega 22. julija, pa do Davea Chappella, rojenega ob osmi in šestinštirideset minut zjutraj. Komika oziroma njegovo uro rojstva omenjam zato, ker jo je ta uporabil za naslov svojega nastopa – sam ga je označil za »nerafiniranega«, se pravi neprečiščenega, surovega – katerega tema je bila smrt Georga Floyda ter množični protesti in nemiri, ki jih je ta sprva sprožila le v Ameriki, kmalu zatem pa tudi drugod po svetu. In zato Utøya. Ni ga namreč otočka na tej zemlji, da ga ne bi v teh časih usodno določala recimo Anders Behring Breivik, v trenutku, ko ta kosi med mladimi norveškimi laburisti, hkrati pa Dave kot celebrity lik, ki si ves paf prižge čik, ter se pol ure sprašuje, kako lahko javni uslužbenec človeku na vratu kleči celih osem minut und šestinštirideset sekund - kar je tako rekoč petina šolske ure. To je pouk, pri katerem gre le za to, kot v spremni besedi k Mbembejevi Kritiki lepo opozori Lev Kreft, kako uspešno se znamo ob priliki vsi skupaj »narediti Francoza«, oziroma za besede, ki so po njegovem še posebej specifične za nas, Slovence: »Ta problematika se nas pa ja ne tiče!« Češ, si brihten, »za antisemitizem potrebuješ Žide, za rasne napetosti črnce ... no, vsaj zadosti njih«, se še popraviš, pa te že grobo prekine zelo zgovorni rilec svinjske glave, oddaljen precej manj kot le streljaj od edine džamije v vsej državi. Pisati se na ić, ne zaboravi, dragi Janez, ni nič drugega kot etapa postajanja-črnec sveta. Bučanje slapa v trenutku, ko se Črtomir krsti pri Savici, obenem pa vsi mastni vici o Bošnjakih, ki jih spremlja tehno remiks skladbe Na Golici. Ciciban – Cicifuj, če za sicer povsem tuje mu človeško bitje v stiski ne migne niti toliko, kolikor je črnega za nohtom!

Prešernovi tigri in Juri Muri v Afriki, zaradi katere bi lahko Hegla upravičeno glasno izžvižgali ali ga do onemoglega obmetavali z gnilimi bananami. Bistva ni, fiksnih identitet pa tudi ne, zato je vsakršno osredotočanje na kakor skala-kamen-duh-je-kost trdne temelje le slepi naboj. Ko Zdravko Kobe, naslavljajoč začetne kategorije Heglove Znanosti logike, se pravi - bit, nič, ter postajanje - parafrazira Shakespearja, zagotovo ni brez razloga, da je njegov mušter ravno komedija: Mnogo hrupa za bit in nič. Brez postajanja sta slednja le veliki pokop. Kopica nagrobnikov, prižganih sveč, krokodiljih solz. Odgrobadogroba v Ikei. Kar se da ganljivi govori v slovo, konec koncev pa samo žalostna tekma za THE ikebano. Predavati cicibanom o resnici bolj zlagano sploh ni mogoče ... Namesto naključne točke, ki jo je eno samo gibanje, jim za vzor dajemo kamen; njegovo ovaduštvo, ki se ga gre v našem imenu na razdalji od maternice do groba. Življenjska doba, zreducirana na dva datuma, ali Heraklitov otrok na prestolu, ki se igra s kamenčki? Kamen se zdi zdaj mlinski, takoj zatem mejni, pa temeljni ... Kamen spotike. Drag kamen ... namesto srca. Misel, ki nikoli ne neha tehtati in nas ves čas pretresa ... Ali krvavi diamanti, rubini in safirji ali furanje safra v Afriki? Ja, menda jim res najbolj ustreza pomanjševalnica: kamenčki ... Povej, kje pa tebe buler z belimi šnirnicami žuli? Na tem mestu presekajmo z naslednjim - to, da si črnec, sicer pomaga, vendar pa še ne jamči za postajanje-črnec. »Postajanje pomeni iztrganje eni funkciji in prehod od nje k novi.« Ob tem pa se je seveda treba zavedati, da vse te novotarije ves čas postajajo tudi okovi, okovi KAMENTALITETE, ki pa ne morejo končati drugače kot marketinški PITCH - BLACK! Če bi npr. človek takole opletal s pojmom postajanja, bi mu na nagrobnik kaj hitro vklesali pripadnost kakšni filozofski šoli ... Povsem dovolj se je ozreti naokoli ... Pa saj postajanje ni drugega kot muhasta narava, ki izigrava identiteto za identiteto, da ob tem od osuplosti okamenimo, skupaj z našim letom neprimernima dletom in kladivom vred. Jebeš boj za enakopravnost, če vodi le v poceni delovno sivo.

Če nam je tekom zgodovine že padlo na pamet ločevati ljudi na podlagi barve kože, žaljivka oziroma zmerljivka, s katero se v takih primerih najpogosteje obklada črnce, pa je opica, se je, vsaj kar se tiče mene, črnsko postajanje intenziviralo okoli precepa med - po moje filozofsko najzanimivejšim med ločili, tropičjem, ter v slovenščini tako imenovano afno. Se pravi med znakom za virtualno par excellence, ki ga - mimogrede - Srbi imenujejo ludo a, ter grafičnim znamenjem za členitev pisanega besedila, ki slednje zaključi, hkrati pa pušča odprto, kar je ... Kot bi se nam ob obrodeli trti kratko malo odtrgalo, ker v potrtih prsih up budi, obenem pa ima več kot preveč opravka z alkoholizmom. Tri pike, katerih temeljna funkcija ni kar naenkrat nič drugega, kot da se le še afná iz ločil in ločevanja ... Vse to pa zavoljo jezika in pika ... Dve, tri – afne guncati – na en mah begunci v lastni državi in transportni avion, poln avokada, da ga bojo imela lahko združena družabna omrežja za zajtrke prvakov ... Treba je dihati na škrge, saj sapo jemljejo kodakovi trenutki vsega polnih riti ala Banksy in njegov britanski parlament, do zadnjega kotička nafilan šimpanzov. How low can you go and how high can you get, skupaj s fucking ape is my middle name vred! »Sam nared, bomo že vidl, kaj bo!« Rep med noge pa Pika. Ali vsa pozornost na nogavičkah, ki jih Ficko fura namesto duraga? Scary ure ga ...

Scary ure rap grupe Wu-Tang bi ga morale pustiti brez besed ... Govorim o Kant thouched this citatu, s katerim je resnico šlatal takole nedoletno: »Črnci nimajo po naravi nobenega občutja, ki bi presegalo abotnost [...], med stotisoči črncev, ki so jih iz njihove dežele prepeljali drugam, čeprav so številni med njimi dobili svobodo, ni bilo nikoli niti enega samega, ki bi v umetnosti, znanosti ali kakšni drugi častitljivi lastnosti pomenil kaj velikega [...]. Tako bistvena je razlika med tema dvema človeškima rodovoma, v zmožnostih občutja pa se zdi enako velika kot v barvi.« Prav vsa predavanja nemške klasične filozofije bi se lahko začela s tem odlomkom. Kategoričnirasizem.si ali dot com. Če zaradi dotičnega ni do neke mere kompromitirana veličina nemške klasične misli, hkrati pa tudi samo razsvetljenstvo, naj si Minervino sovo čimprej kakšen Bedanec za v ajmoht sklati! V igri je namreč vselej malo premaknjena Sveta Trojica postajanja-črnec sveta. Ati, Pastorek in Duh, ki troedini svetijo naokoli, so mozgova kost, za katero si upam trditi, da bi jo imel taisti trojec zataknjeno v skupnem grlu, če ne bi njihovi, do zadnjega detajla opicanjeni mami, prav prišla pri kuhi. »Jebemu mast« in predpasnik, v katerega si Mama mišljenja briše ali naše bolj ali manj verske in temu primerno kravave predpise ali pa mastne vice. To so gluhi, nemi in slepi kamenčki pod spomeniškim varstvom, ki jih lahko oplemeniti le Mati misli kot neskončno raz-udejanjanje vključujoče disjunkcije. Postajati-črnka. Bodisi rojstvo – bodisi ne ... Met kamenčka, kot da ta kaj šteje – hkrati pa ni vreden počenega groša. Vmes-med njima – v shizo-resnici postaja samo ona: Samaritanka, izigravajoča nič in zanikanje: @firm@cij@

Z@n@l@šč začenjam to emo wannabe teoremo s tem, kar po mojem manjka Mbembejevi Kritiki ... Zavoj ali dva v koncept postajati-ženska, predvsem pa ščepec humorja! Negaciji tako recimo ne pusti, da bi ta prišla do besede kot niggacija; mrliška okorelost oziroma latinsko rigor mortis mišljenja kot alternativna verzija naslova plošče 6 Feet Deep skupine Gravediggaz: Niggamortis kot kar se da glasen plus zamorca; povsem smiselno bi se bilo npr. poigrati z vprašanjem, kakšne učinke ima forca ponovne uveljavitve rasne segregacije ter suženjstva v stilu satiričnega Paula Beattya; namesto kraljevega lova na lisice Hendrixova Foxy Lady, ja, man ... MAAJKA! Misliti majmuna kot eno temeljnih filozofskih kategorij. »Cela ulica gori« – in ne le v Ameriki – vzrok za to pa rasni nemiri. Ristanc Julia Cortázarja; Nietzschejeva Jutranja zarja; »dis-tanz« by Derrida; ter Cankarjeva Francka hkrati. Torej obenem neulovljivi roman Argentinca, rojenega v Belgiji; pa knjiga, ki jo, kot je zapisal Friedrich, »še zlasti na sprehodih in potovanjih vedno znova odpiramo«; premagovanje Derridajeve razdalje, neločljivo povezane s plesom; ter nespečnost, ki je hudo mučila Ivanovo mamo enkrat ponoči, ko je bila še čisto majhna deklica s klanca ... Postajanje-črnec sveta niti nima toliko opraviti z barvo kože – vse prej s »črnimi psicami«, za te namreč Cortázarjev urednik Francisco Paco Porrúa označi besede, ki tvorijo njegov »protiroman«, in ga imenuje »črna luknja ogromega lijaka«. Cortázar je sanjal, da bi s svojim »nesmrtnim izdelkom«, naredil konec južnoameriškim literarnim tradicijam, ki naj bi »izhajale iz manjvrednostnih kompleksov« oziroma samopomilujočega: »mi smo taki reveži« ... hkrati pa velja opozoriti na velik del kritike, ki mu je očitala, da je »evropeizirajoč«. V pismu Perli Rotzait zapiše, da je roman »po svoje en sam orjaški štos,« obenem pa, da pesnica že ve, »koliko globoke ranjenosti je v njem«. »Prek humorja«, ki ga je Deleuze imenoval tudi umetnost površin, »včasih sežemo do najglobljega dna«, pravi Cortázar. Ha, kot afna, ki se gunca  

@ @

  @

Ločilo tropičje in na silo vštuljeni mu medmet o, ki  izraža občudovanje, zadovoljnost ali domislek, vrinjen med dinamiko števila tri in dokončnost pike – iz čiste igrivosti, le zato, ker lahko, kot naredimo iz kamna kocko, iz Trockega trockizem, iz zemlje pa slikarske barve: barje via Tone Lapajne. Toni! To ni nič drugega kot eno samo lapanje! Pan je prvenstveno grški bog divjine, pod svoje pomensko okrilje pa jemlje še gozd, lov, čredo ter pastirje; njegove sopotnice so nimfe, hkrati je tudi znanilec pomladi in vseskozi rodoviten; sin Penelope in Hermesa, po katerem se imenuje luksuzna znamka, s katero je zavoljo brezkompromisne umetnosti svojih mikstejpov reper Westside Gunn opicanil človeka, ki je eno z brezčasnimi nacisti. Češ, isti kurac, drugo tupacovanje! Vsa filozofija pa glupa kot Biggiejeve sanje, ki so slišati takole:

Afnanje kot nekaj nenaravnega, narejenega, izumetničenega takšna bi se seveda marsikomu zdela odločitev belca, da se posveti problematiki temnopoltih ali pa po drugi strani že omenjeno vztrajanje pri tem, da se nas ta pač ne tiče. In natanko na takem mestu bi veljalo namesto prav toliko pik postaviti tri afne – prenovljeno ločilo – troOpičje – nenaravno, narejeno, izumetničeno. Zakaj bi ga sploh povezovali s filozofijo? Adijo, pamet – pozdravljeni, butci! Je mogoče listati po Flaubertovi Enciklopediji neumnosti brez srečanja s citatom, kot je že omenjeni Kantov glede superiornega belca? Moj bog, Hitlerjev Moj boj je povsem nedolžna karikaturica v primerjavi z ugledom, ki ga v svetovnem merilu uživa sivina Immanuelovih malih celic. Nalijmo si čistega palmovega vina. Ali ni ta priviligirana točka vednosti tudi nagravžna črna pika, zaradi katere bi morala velecenjenega misleca doleteti najmanj kangla katrana in žakelj, zvrhan perja? Kar seveda še zdaleč ne pomeni izključitve preostanka njegove misli – le imeti to črno piko nenehno pred očmi. Postajanje-črnec sveta je konec koncev koncept, ki misli ne pusti, da bi se znašla drugače kot s pomočjo naključne orientacijske točke, na kateri smo vsi vselej le psi, kot pišeta v Anti-Ojdipu Deleuze in Guattari, z ogromno potrebo sprehoditi se, in opice, obsojene na nenehno guncanje. Kot se dere Frane Milčinski Ježek v vlogi Trpina v Čapovi Vesni:

»Šakali, pavijani, orangutani

Ali Alfred Jarry, ko s svojo parodirano različico potrola Fausta, ki mu za spremstvo naumi literarni lik z imenom Bosse-de-Nage, po naše Ritoličnež, katerega edina ponavljajoča se replika je »ha ha«. Ta je z ritnicama namesto lic edini pravi obraz vseh ras, ki pa mimogrede, kot pravi Ta-Nehisi Coates, niso roditelji rasizmu, temveč – ravno nasprotno – njegovi otroci! In če bi morala iz nekega razloga v enem trenutku vse knjižne junake nadomestiti ločila, bi bila ta Jarryeva pavijanu podobna kreatura lahko samo troOpičje. Od ene funkcije pa pri tej priči že k drugi; nigger kot psovka postaja precej milejši nigga, ki pa kljub temu ni dobrodošel iz ust preostalih ras, in šviga sem in tja v en dan, ko ne bo mogel biti nihče več opsovan s to besedo ... Enkrat za vselej opraviti s svetovnim redom, ki je ljudem pisan na kožo samo, če je ta prave barve, se zdi mogoče le kot pikolovsko branje več kot zgovornega postajanja-črnec sveta, ki se v bistvu nikoli ne konča, ampak cikcaka kot zdaj žival, zdaj črnka, pa profesor ter čistilka ... in tako dalje ... in tako dalje – v tri opičke materine @@@

Koncept, ki se na isti način nič manj kot črncev ne tiče tudi drugih ras, je odraz evropske misli, ki je, kot piše Dipesh Chakrabarty, hkrati »nenadomestljiva in nezadostna«, dokaj natančno pa bi jo lahko povzela parafraza: iz dežja pod kapital ... Amerika ... Ali talilni lonec jezikov in narodov ali pa nepremostljiva pregrada med tremi rasami, Belci ter »nesrečnimi« Črnci in Indijanci, ki jih, kot je sredi devetnajstega stoletja pisal Alexis de Tocqueville, »ločuje vse ali skoraj vse – izobrazba, zakon, izvor, zunanji videz« ... Po Tocquevillu naj bi rase združevalo le potencialno sovraštvo; to, da noben Črnec ni prostovoljno prišel na obale Novega sveta oziroma njihova prisotnost na tleh Združenih držav, pa naj bi bilo najnevarnejše zlo, ki v teh ogroža demokracijo, obenem pa tudi samo prihodnost: »Temu človeku, ki se je rodil v ponižanju, temu tujcu, ki ga je med nas pripeljalo suženjstvo, komajda priznavamo obče poteze človeškosti. Njegov obraz se nam zdi odbijajoč, njegov um omejen, njegova nagnjenja bedna; malo manjka, da ga ne bi imeli za vmesno stopnjo med živaljo in človekom.« Zaradi zatiranja oziroma spomina nanj so torej skoraj brez odlik človeškosti. Nekje proti koncu de Tocqueville okleva takole: »Črnci in belci se morajo ali povsem zliti ali ločiti.« Toda za piko na i dá vendarle prednost slednjemu, saj naj bi prvo enim ali drugim prineslo le uničenje. To pa je, četudi stara že skoraj dvesto let, čudovita iztočnica za nastop Deleuzove vključujoče disjunkcije, ki ima po moje, kar zadeva njegove koncepte in njihovo nadaljne ustvarjanje, največji potencial ...

Vključujoča disjunkcija ločuje ameriškega črnca od Evropejca, priseljenega v ZDA - kadarkoli že - hkrati pa ju tudi staplja, medtem ko se ob tem oba ves čas zavedata, da Evropa, ki kjub temu, kot pravi Marina Gržinić, da »ohranja in (re)producira trajno obliko kolonialnih razmerij,« ni več težišče sveta ... In naj so ob tem, kot dalje razmišlja Kreft, »afriška, azijska in latinskoameriška zgodovina še tako različne«, kot so različni tudi izsledki preiskave o njihovi kolonialni dediščini, »je danes pomembno, da so zaradi te dediščine prisiljene videti in misliti prav tisto, čemur se filozofska, družboslovna in humanistična znanost, še posebej akademsko disciplinarna, izogne ali pa (in še pogosteje) uvrsti pod specifike, ki opisujejo položaj nekoga Drugega, tako da besedil, ki pripovedujejo o sodobnem rasizmu, niti ne dojemajo kot sebi namenjena niti ne razumejo kot tekste, ki zadevajo njihovo lastno okolje in okoliščine«. Poanta Delezuove vključujoče disjunkcije je, da nase vzame prav vse, vključno z vsemi napakami in neumnostmi, ki so tako nevarne filozofiji! Ob tem seveda nikoli ne neha nihati med enim in drugim polom - kot »ha ha« ovaduha, ki ni nič drugega ... oziroma ravno je ić drugega: afna, ki se gunca na veji, zeleni od barve dolarja in zavisti. Če se le preprosto izključimo, izločimo iz enačbe »Vsi mi smo kapitalisti!« ... ter za vse naše težave obsodimo »Ta sistem!«, si s tem pač ne pomagamo kaj dosti. Mbembejevemu postajanju-črnec sveta priskoči na pomoč bratska Deleuzova vključujoča disjunkcija, izpod mojih prstov pa neoločilo troOpičje, ki nima druge naloge kot guncati afne - nekje na distanci od podplačanega koroškega policaja, ki kleči na vratovini ... do vnetih kolenskih vezi; kot je pribil prijatelj Primož in tako tudi drži: »Najjači nigerji so itak doma v Črni na Koroškem!«; od temnopoltega prebivalca slednje, ko tekom uradnega postopka v skladu z nekim povsem iks zamejstvom lokalne policaje zmerja z grenko manioko ... do njegovega »Ne morem dihati!« z do potankosti izpiljenim dramaturškim lokom. Ali vse to res vodi v popolni anti-identitetni sistem?

Ali pa le vse bolj smrdi po deleuzianstvu, reže v nosnice? »Neko življenje«, o katerem je Deleuze pisal v zadnjem objavljenem tekstu pred smrtjo, naj bi bilo narejeno zgolj iz virtualnosti, dogodkov, singularnosti. Kot primere za te ponudi nek nasmešek, neko grimaso, neko gesto, v katerih so si vsi novorojenčki podobni ... Toda koliko je taka neosebna in predindividualna gesta novorojenčka oddaljena ... oziroma še bolje, kako nevarno blizu je tisti, o kateri piše Mbembe, ki »raztaplja človeško osebo v stvari, v objektu in v blagu« – in je bila tako rekoč glavni pogoj atlantskega kolonializma, ki je »črno afriško telo spremenil v nekaj, s čimer je mogoče trgovati in je pogrešljivo«, ter tako postavila pod vprašaj temelje človeškosti nasploh. Kako bi konec koncev sámo filozofijo obranili pred ločevanjem med tistimi, ki so »mi«, od tistih, ki to niso? Kako naj mišljenje ne bi temeljilo na izključitvi? Mesto Črnca, ki je zgodovinsko gledano paradigmatično za široko paleto razlaščenih skupin, bi lahko zaigralo prav na to karto; kot nikogaršnje mesto Črnke naj bo s skritim asom postajanja v varžetu ena sama vmesnost, nenehno na-mestništvo, ki v neskončno razudejanja afno. Vedno en money-fest manj, ki pa se v istem momentu - s pomočjo kečapa tventitu umetno čiste krvi - že cepi ... tudi na več. Čevapi bi morda lahko začele postajati besede dekolonizacije, če bi vmesni čas, zwischen zeit, pa če bi bilo to še tako naporno, začeli misliti kot apriorno formo. Delam kot zamorc and I love this game like črnka ... Free Willy, ki smrdi pri glavi, ali pa omamni vonj repa, ko ga snameš s trnka ... Kafkovska gentrifikacija ena na ena v Bojsih iz soseščine. Ali postravmatski stres ali generali, ki si talajo vse višje čine? Sve više mi se čini, da smo svi zajedno samo obični majmuni! Dark side of the fool moon, ki nosi Minus z veliko začetnico taman napram municiji ... Povsod naokoli filozofski detajli, ki silijo afne guncati @@@

Misli pač niso črno-bele kot – pa še to NE povsem zares - lubje brez, ki jih je Aleš Berger ponucal za naslov svojih razmišljanj, napisanih v totalni izolaciji za časa karantene. Delo Breze ali še bolje Brez e, ki bi lahko mirno stal za empatijo, če upoštevamo, da je v njem moč najti tudi odstavek z besedama »aziatski« in »zamorci«, ki jima SSKJ pripisuje oznako slabšalno. Ali bi s pripisovanjem prevelikega pomena temu odlomku delali iz muhe slona? Natanko to je po mojem trenutek, ko se začne guncati prva afna. Kot bi se nam med potapljanjem na dah globoko pod površjem v obe ahilovi tetivi hkrati zarila narvala, naj filozofijo špikajo igle iz kupov sena v naših glavah. Ali Alica v čudežni deželi ali spomini, ki so Proustu privreli na dan ob grižljaju magdalenice? Sprašujete se, kje bom zdaj našel črnce? Tako kot se Carrollova junakinja, upoštevajoč koncept postajanja, hkrati veča in manjša, postaja Evropa Evropica, obenem pa bobnanje po prsih srebrnohrbtega goriljega samca. Raper billy woods, prava paša za ušesa, nas ob paroli, »Mi, črnuhi, držimo skupi!«, naglas, kot da smo gluhi, vpraša: »A mislite, da sem priplaval po juhi? Črno je resda lepo ... vseeno pa ni sekundno lepilo.« V enem trenutku se nigga po nigerju obeša, že v naslednjem pa postane situacija krvavo smešna. Če vzamemo v enačbo še belca, nas je ena sama krivda. Vdaja … krvi oziroma prelivanju le te.   

Zaenkrat naj bo dovolj prelitega črnila. To je bil le prvi del v samem štartu načrtovane trilogije. Se – upam, da povsem drugače, predvsem pa bolj teoretsko – nadaljuje!

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

No, tole je bilo pa čisto čez mojo glavo ... Morda je bil problem v tem, da sem besedilo poslušal, in ne bral, ampak sledil sem lahko samo posameznim prispodobam, nikakor pa ne izluščil sporočila ali vsaj tematike.

Mogoče pa je šlo v resnici za poezijo, ne pa poučen tekst?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.