Krašovec: Drugačna oblika anoreksije je ne toliko obsedenost z lastno debelostjo ali nedebelostjo, temveč poskus skrčiti se, narediti nevidnega, hikikomori oblika anoreksije, ki ni virtue signalling, ampak neka oblika full exita iz socialnega življenja in življenja as such, mehki samomor. Depresivni disengagement tako od sebe, skrbi zase, kot od kakršnih koli socialnih investicij, priznanj, pozornosti. Znanka je tako, s srhljivo poudarjeno medenico, značilno za podhranjene, cele noči sprehajala psa (da ne bi srečala nikogar), podnevi pa je ležala v postelji in čakala, da razpade v prah. Predstavljam si, da je bil v podobnem moudu tudi Kafka v svoji samski sobici, priklopljen na vso elektriko zgodnjega 20. stoletja, a prezirajoč sebe kot osebo in vse osebe kot take.

Kostanjevec: Anoreksiji lahko pripišemo nekakšno karizmo v pomenu, kot ga za določene živalske vrste uporabljajo okoljevarstveniki. Karizma vrst je odvisna od njihovih predobstoječih kulturnih in estetskih značilnosti, ki so nadalje odvisne od vsakokratne človeške populacije. Mednje običajno spadajo najvišji plenilci, ki med drugim vplivajo na regularnost celotne prehranjevalne verige pod njimi, kar pomeni, da so lahko tudi dober indikator stanja ekosistemov, ker imajo najbolj posredovano, tj. onesnaženo prehrano.

Bauer: Sam spektakel, kot čudovito izpostavi Kafkova zgodba, ima rok trajanja, saj prvotni impresarij gladovalcu nikoli ne dovoli posta, daljšega od 40 dni. V tem času je namreč prek oglaševanja mogoče stopnjevati zanimanje mesta, v katerem se cirkus ustavi, po njega preteku pa radovednost zamre. Naposled usahne še zanimanje za samo umetnost gladovanja, razvedrilo požene nove vektorje. Stradanje nastrada.

Artwork: Kladnik & Neon