A: Premer poznanega vesolja je okrog 16 milijard svetlobnih let in še se širi. A hitrost svetlobe je le 300 000 kilometrov na sekundo, kar je polžja hitrost. To pomeni, da svetloba nikoli ne more prečkati celotnega vesolja. In ker se nič ne more premikati hitreje od svetlobe, to pomeni, da nobena informacija ali motiv ne moreta prečkati celotnega vesolja. Če bi bilo vesolje oseba, potem njeni živčni signali ne bi mogli pokriti njenega telesa; njeni možgani ne bi vedel za obstoj njenih udov in njeni udi ne bi vedeli za njene možgane. Ali ni to paraplegija? Podoba v moji glavi je še hujša: vesolje je le truplo, ki zateka in se napihuje.

Pristov: Oba stvora, žuželka in stroj, sta letela drug proti drugemu in se brez napovedi, brez opozorilnih znakov, brez okolišenja in brez otipavanja spopadla v obojestransko frontalnem napadu. S tal je bilo razbrati glavno orožje kovinskega letalca, njegov vrteči se izrastek, ki ga je poleg letenja lahko uporabljal tudi kot orožje za sekanje, sesekljavanje in mrcvarjenje. In enako je bilo razbrati glavno orodje členkaste živali, želo, zabadajoče se v ranljive dele spopadajočega, v oči, v vznožje naprave za letenje in v zadek, zabadajoče se in na nepopravljivi način uničujoče. Obe bitji kot dva ostudna, ogromna, v spoprijemu združena, na pol kovinska, na pol mesena mehanizma, v podivjanem natančna in v preračunanem blazna, sta se spopadali v neznosnem, zrak in ušesa parajočem rohnenju, medtem ko so iz bojujočih se v zraku odpadali deli teles, odsekani členki in kaplje sluzi, padali s treskom, žareče in sikajoče in na tleh kot da umirali, v sikanju in cvrčanju, z ožgano travo naokoli.

C: Smartova hipoteza transcendiranja trdi, da univerzalni proces evolucijskega razvoja vse zadostno razvite civilizacije pelje v čedalje bolj notranji prostor, v območje najinfinitezimalnejših redov velikosti prostora, časa, energije in snovi vse do Planckove dožine, torej 1.61622837 × 10-35 m, kar naj bi se v primeru t. i. zemeljske civilizacije zgodilo že čez 250-600 let in kar naj bi bi bila reorganizacija teh civilizacij v snov, skoraj tako gosto ali tako gosto, kot je črna luknja. Če bi še verjeli v spekulativne potenciale filozofije, bi lahko rekli, da Descartesov cogito ergo sum vodi do cogito ergosphaera, torej od egosfere do ergosfere, tega preddverja črne luknje.

Artwork: Kladnik & Neon