Škribentska rajža

Mnenje, kolumna ali komentar
14. 12. 2020 - 13.30

Smrti in davkom, dvema večnima stvarema, dodajam tretjo: mašilna vprašanja. Kva dogaja, kaj ti kej – ti dve se ponavljata dosledneje kot zgodovina. Nanju odgovarjam na kratko in na pamet; nekulturno sučem pero, in to v kulturi, sučem ga in unovčujem ustvarjalni kapital, ki mi ga še ni uspelo zmleti in povleči v pljuča. Nepremično preteklo in poreklo sta dobra roba, ko zmanjka recenzentskih izvodov, drugega pa ni pri roki. Takrat z njima posiljujem papir, kot Janko Polić Kamov, hrvaški psovaški pesnik, ki Jobu ni želel lizati ran. Nič čudnega, da je zategadelj sam lizal pocestni prah.

Dolgo me že ni bilo v domačih logih in zadnja stvar, ki sem jo očetom pokazal, je peterokraka na moji radnički izkaznici. Ni glih partija, ampak vtis, da je slednja tako rekoč na dohvat ruke, mu prav tako vnema srce. Boljše kvazi-partija kot kvazi-armija. Na, evo pisunskega stuff-a, moje mesto, vzemi grinder in ga zgrajndaj, obrni rizlo na ekiča - ne bo veliko namreč - in fajn poslini, da se bo počasneje in bolj pomenljivo kadilo.

Ko so bili časi še malo manj čudni, si za pot iz Ljubljane na Jesenice potreboval kakih petinštirideset minut in zalogo sočnih psovk za divjajoče avstrijske voznike. Zdaj verjetno – kdo bi le vedel zagotovo – potrebuješ vsaj kakšno minuto manj, potrdilo o upravičenosti trans-regionalnega in trans-občinskega potovanja, mili obrazek ali globok dekolte in ščepec morale manj kot poprej. Psovke vzameš s sabo za rezervo, da jih izstreliš sebi v brk, če te modra bratovščina, oskubljenega za štiristo evrov, pošlje nazaj v kotlino. Če ti po nekem čudesnem naključju vseeno uspe priti iz kotline do doline, se bo prostor pred teboj naenkrat zožil, amplituda časa bo stopicnila in znašel se boš na maršalovi cesti, eni redkih, ki še nosijo njegovo ime. 

Šel boš naravnost, naravnost in naravnost. Tesnobnosti doline ne bo mogoče odmisliti, prav tako ne boš našel njenega središča. Vse je ob, vse je vzdolž, bore malo je pod kotom. Prešel si niz rojstnih hiš, ki so literarnozgodovinskim učbenikom navrgle vsaj ducat poglavij, da bi v mestu jekla in narcis prevozil konico krampa in stopil na zajemalni del lopate. Uf, kakšna metaforika za naplavine socializma! Neviđeno res. Linhart, Preško, Čop in Finžgar, pokleknite pred mestom rdečega prahu!

Maršalova cesta, torej, in Čufarjev trg ob njej. Naj me koklja, če ni edini tam gori, bo treba poguglat. Tudi Čufar je bil član maršalovega internacionalnega ganga, literat in idejni vodja jeseniških hostnikov, dlje po kehah kot na frontah, pa vendarle junak. Še gledališče nosi ime po njem, pa ena od osnovnih šol. Druga je Vorančeva, kino je železarjev, pa ulice talcev, prvega maja in revolucije. Pa dobro no, a je tam še kaj, česar si ni podjarmila Kučanova zalega? Hmm, ne, v bistvu ne.

Če živiš na Jesenicah, obstaja približno za met kovanca verjetnosti, da delaš ali pa si kdaj delal v Acroniju, ki, navkljub iz aviona opazni neprimerljivosti z železarno iz časa Juge, ostaja naša gospodarska dika. Na Jesenicah ima praksa primat pred teorijo, zato se v jašek težke industrije z lahkoto spustiš, ne da bi prebral odstavek Kapitala. Spustiš se in postrgaš The izkustvo vsakega količkaj resnega levičarja, ki mu kaviar ne diši. Dvanajsturne izmene, boleči hrbti, neizperljivo usrane roke in konstantno tumbanje granika nad glavo. Na, obvezno vzemi čelado, akoravno ti bo karkoli padlega vseeno razbilo čpino. Berem ti jaz skripto za izpit ob treh ponoči, pa pride moj drug Hamzo in mi reče: "E moj sine, boljše da se primeš ispita za viličara nego te berile, šta će ti to". Razklada palete, jaz pa mu nakladam, da je to za faks, da je izobrazba pomembna in še par drugih marijoterezijskih fraz. "Ha ha ha, ma nemoj, ali ti bo ta tvoj Pleton napunio friždilnik?" Smejem se in nič ne odgovorim, tip je mojster retoričnih vprašanj. Platon bi si verjetno odrezal obe roki, če bi samo pristopil k Hamzinemu rezalniku. Kakšen epski zajeb bi bil to za Zahod, fiks, da bi bil. Moralno kompromitirano obvezno čtivo bi zamenjala kratka anekdota o še enem invalidnem filozofu.

Zaradi industrijske substance mesta se zdi, da se Jeseničani s kulturo bolj kot po prsih tolčemo po jajcih. No, ni čisto res. Kulture je v zgornjegorenjski prestolnici zadosti, hokejska subkultura pa je bila in ostaja podklada jeseniškosti, čeprav se je v zadnjih letih precej obšlesala. Rohnenje južne tribune te ne zapusti kar tako. Tika - taka - tika - taka - gol - gol - gol - Jesenice - Jesenice - so - ta - bol, in buuuum, odjekne kobra že pred začetkom večnega derbija. Železar na zastavi davi žabo, vzdušje v hali pa je bolj vroče kot tekoče železo v jeklarni. Edina sprejemljiva zelena stvar ta večer je Laško. Huliganizem, boste rekli, ja, ja, ampak malo vas je, malo vas je … takih, ki to pravite. Odšlo je tudi to, se prodalo, pokradlo, privedlo na kant. Resda je ostal nek hokej, ostalo je tudi nekaj navijačev, ampak kaj ti bo patina brez patosa pod njo.

V mislih že dalj časa preigravam eno pisateljsko ekspozicijo. Toda kaj mi bo ekspozicija, če že pred začetkom nedoraslo razmišljam le o vulgarnem punchline-u. Nek xy lik se poka za odhod na služenje roka. Vse je tako, kot je bilo, le da bolj banalno, bolj parodijsko ‒ bolj beta samčevsko, če uporabim terminologijo oficirjev. Jeseniška železniška postaja. Škoda bi bilo, da bi šel še te kenotaf socializma v nič. Pakira se torej ta xy, pride na postajo in čaka. Razmišlja, kako bo drkal, če mu bodo ob prihodu v kasarno vzeli telefon. Razni Kiani, Siani in Liani so na razgovorih neukrotljivo trzali z rokami in očmi, drmali hrbtenico ko kiropraktiki, samo da bi se jih oprostilo. Evo vam domoljubja, sploščenega v iPhone, ne ponujaj časti in ponosa, ponudi gigabajte. Porka flik, pa kako je lahko naš xy pozabil dezertirati, pozabil kolaborirati, zdaj pa bo služil kmetavzom, demokracijskim škorčkom in piščkom, ki se bojijo kodrlajsastih. Slednji namreč nimajo drugega dela, kot da prežijo na hektarčke njihovih atekov, kajne. Od zdaj naprej je vse vaše nacio… naciona… nacionali… ha ha, pa ne mi cvikat no, saj je samo satira! V glavnem, če bo treba v soldate, bom svoje muke potlačil z mukami svojih prednikov. Oni so morali drkat brez porničev, na domišljijo.

Potemtakem vprašam še enkrat: kaj ti kej? Škribent sem, čečkač, praskač, renčač. Renčim na Jesenice in za njih. Boš kaj spisal? Ne, renčal bom, na zvezde in na luno, na Jernejevo pravico! Slina mi teče iz ust in blago zagrizem v rob lista. Prišlo mi je. Posiljena, iznakažena belina le še nemo strmi v prazno. Verjetno razmišlja o že zdavnaj izgubljenem junfru. Kaj me briga, brez konkretnih dokazov mi tako ali tako ne morejo nič, an. Zdaj jo moram le še pustit pri miru - naj se prepriča, da je sama kriva za vse.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.