Azerbajdžan – vzhodni zahod ali zahodni vzhod?

Azerbajdžan – vzhodni zahod ali zahodni vzhod?

Mnenje, kolumna ali komentar
5. 9. 2013 - 13.00

»Kam greš? Azer ... kako se to sploh pravilno izgovori?« Poceni letalska karta je bila in o državi nisem vedela skoraj nič. Tudi nikogar nisem poznala, ki bi tja potoval. Glede na dolge in drage birokratske postopke za pridobitev vize je to povsem logično. V Sloveniji namreč nimamo veleposlaništva, zato se je treba za pridobitev vize v slogu Martina Krpana odpraviti na Dunaj. In ko je tvoj potni list bogatejši za azerbajdžansko štampiljko, je tvoj bančni račun revnejši za približno 100 evrov.

Vseeno se odločim potovati in tako najprej pristanem v Bakuju. Versace, Gucci, Dolce Gabanna, Mercedes, Hilton. Ogromni sprehajalni parki, steklene stolpnice, ki se utapljajo v lightshowih barv države, vesoljski kulturni center, ki ga je zasnovala kar Zaha Hadid. Pred vhodom vanj padajo slapovi in približno dvajset ljudi pri 40 stopinjah kleči in z rokami trga angleško travo. Skratka, bling bling z vseh strani. Pogledam na morje in ... vidi ga, v daljavi vidim vzrok – naftne ploščadi.

V Bakuju so leta 1848 izvrtali prvo naftno vrtino na svetu, imeli so prvi tanker na svetu in prvi naftovod. Danes imajo po nekaterih podatkih 57 naftnih polj, na katerih letno proizvedejo okoli 46 milijonov ton nafte in 18 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. In še podatek, ob katerem zaboli srce vsakega Evropejca z avtom – 1 liter dizla stane 0,45 evra in 1 liter 95-oktanskega bencina 0,55 evra.

Moto Azerbajdžana bi bil lahko: »Nek se vidi razkoš.« Zato nad mestom plapola druga največja zastava na svetu in na morju gradijo umeten otok, na katerem bo živelo do milijon ljudi. Poleg tega povsod po državi srečuješ na novo sezidane ogromne stadione in hotele z oznako olimpijskih iger, čeprav jih je Mednarodni olimpijski komite že dvakrat zavrnil kot gostitelja olimpijskih iger leta 2020, pa vseeno še vedno izjavljajo, da se ne nameravajo predati. V vasi Laza gradijo največji zimski in letni turistični kompleks na svetu, ki se bo razširjal na več kot 2000 hektarjih in za katerega bodo odšteli več kot 4 bilijone ameriških dolarjev.

Za vso to glorijo države je kriv bivši predsednik Heydar Aliyev. V vsakem mestu v državi, pa naj bo še tako majhno, je po njem imenovana ena ulica, en trg in stoji en muzej z njegovimi fotografijami. V večjem mestu lahko najdeš 2 ulici, 2 trga, 2 parka in 2 muzeja z enakimi fotografijami in tako naprej, sorazmerno z velikostjo mesta. Vse to pa je pospremljeno z neskončnim številom orjaških mozaikov, kipov in obcestnih fotografij namesto jumbo plakatov. Veličino njegovega predsedstva je nasledil njegov sin Ilhan Aliyev. Ko ljudi sprašuješ o njem ali o ureditvi države, večinoma dokaj neprepričljivo odgovarjajo, da je vse v najlepšem redu. Le redko slišiš odgovor, da ljudje niso zadovoljni, da delajo za 400 evrov na mesec, medtem ko so cene v supermarketih primerljive z našimi. Eden od problemov, pravijo, je tudi korupcija. V svoje vozniško dovoljenje ali zdravstveni karton moraš še sam priložiti kakšen dodaten list papirja večje vrednosti. Ali več njih, odvisno od tega, kako hitro bi bil rad spet zdrav. In ko Azerca vprašaš, kako to, da si je ravnokar en avto upal čez polno črto prehitevati več vozil hkrati, medtem ko je ob kraju ceste stala policijska zaseda, ti za odgovor ponudi retorično vprašanje: »Ja, katere znamke je pa bil ta avto?«

Za potovanja po ostalem delu države večinoma sekam ovinke s kultnimi ladami, iz katerih bobni narodna muzika, ne glede na starost sopotnikov. Druga možnost prevoza so mashrutke, majhni avtobusi, kjer kramljaš o evroviziji. Gre namreč za državo, kjer po mestih grmičevje še vedno izrezujejo v napis evrovizije, ki so jo gostili leta 2012, in je njihova bivša zmagovalna pesem še vedno stalnica na vseh radijskih postajah. Če znajo Slovenijo še nekako locirati na območje bivše Jugoslavije, nihče še nikoli ni opazil, da tudi mi sodelujemo na tem tekmovanju.

150 km stran od blišča glavnega mesta leži vas Xinaliq. Sem me pripelje domačin, ki tako kot večina ostalih svoje bogastvo izkazuje v številu zlatih zob in s katerim se v občem jeziku kretenj, risbic in oponašanja živali, ko pogovor nanese na to, katero meso bi rada jedla, zmenim za prenočišče. Vas je dobila elektriko šele nekaj let nazaj, glavni kurilni in gradbeni element pa je še vedno kravje govno, ki se suši na vsakem vogalu, nad njim pa plapolajo sveže oprane otroške nogavice. O kanalizaciji, asfaltirani cesti in trgovini lahko samo sanjaš. Ampak vseeno te tudi tukaj, na 2300 m nadmorske višine, 13-letni fant Samir najprej vpraša, ali imaš iphone. »Seveda nimam, delam na RŠ-u,« odgovorim, medtem ko že tretji dan žvečim krompir, zabeljen z goro ovčje masti.

Kam jih bo pripeljal njihov spor z Armenijo, lahko samo ugibamo. Fantje morajo še vedno služiti obvezni vojaški rok in vsi so dosledno s prstom prečrtavali besedo Armenija na mojem turističnem vodniku, zraven pa ponavljali: »Njet, Armenija, njet.« Mladi zagotavljajo, da bi jih lahko sesuli za malico, ker je Azercev številčno precej več, težava je po njihovih besedah v tem, da Armence ščitijo Rusi. »Azerbajdžan, Azerbajdžan! Cenjena dežela junaških sinov, pripravljeni smo dati srce in življenje zate, pripravljeni smo ti dati svojo kri!« ... Kakšna bi bila uresničitev njihove tokrat laično prevedene himne, pa upajmo, da nikoli ne izvemo.

 

Po Azerbajdžanu je naftne mogotce iskala Mateja Grahovac.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

zelo zabavno za čitat, zgleda da je blo res fajn, pa zanimiv, pa tist i-phone - pa nej na RŠ nabavjo ti službenga, da se ne brukaš v tujini, še posebi ne v Azerbajdžanu.. (dagi)

Fajn!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.