„Zgodovino je težko poznati zaradi vsega ponarejenega sranja, a tudi brez vere v 'zgodovino' se zdi popolnoma razumno misliti, da vsake toliko časa energija vse generacije plane na površino v enem samem dolgem blisku, iz razlogov, ki jih v tistem času ne razume nihče – in ki za nazaj nikoli ne pojasni, kaj se je v resnici pripetilo.“

Tako mi govori Hunter S. Thompson, nekje proti Münchnu, nekje v zasneženih avstrijskih gorah. Novinar na poti, ki bere slavnega novinarja na poti. Vem, kaj si lahko mislite; da tale pretenciozni novinar bere spise diaboličnega novinarskega maniaka kot nekakšen priročnik, pri tem pa si umišlja, kako bo naslednja dva dneva preživel v deliriju drog in alkohola, potem pa napisal slavno gonzo reportažo. Ne, žal ne, tokrat ne. Novinar na poti bere slavnega novinarja na poti povsem slučajno, bere ga, ker je treba na vlaku pač nekaj brati in ker čisto naključno te dni bere slavno Thompsonovo knjigo Strah in groza v Las Vegasu, kar bi sicer moral prebrati že v prvem letniku novinarskega študija. Pa ni, kot tudi noben drug študent ne. Smo pa zato brali novinarski kodeks. No, toliko o kvaliteti novinarskega študija. Konec koncev pa - Thompson se je peljal v Las Vegas, sam pa se peljem v Strasbourg.

„Passport bitte.“ Opa, nemška kontrolna mašina, ki tu in tam nostalgično zavrti mehanizem predšengenske suverene države. In opa, glej, kdo stoji pred vrati kabine – dekle v trenerki in moški v kavbojkah. Nobenih policijskih kap, nobenih našitkov, nobenih lent za zasluge k državotvornosti. Kot da bi prišel sam Vinko Gorenak in bi ga človek moral vzeti resno. Da pa ne bi bilo pomote in da ne gre za bavarsko šalo, imata državobranitelja izkaznice, identifikacije.

„OK, izvolite pasuš,“ pravim milo. In medtem ko dekle z rutinsko gesto lista moj potni list, me tip pošteno pogleda. Vidim lahko, kako se mu kot psu, ki zavoha šunko, prebuja dobri stari sumničavi instinkt za druge in drugačne osebke. Seveda, na glavi imam - drede. „Marihuana, kokain?“ končno stisne iz ust. No, to je pa že bolj podobno staremu inšpektorju Clouseauju [Klozoju]. Bravo, stari, si mislim. „Nič,“ mu odvrnem ležerno. Pokaže na kovček. „Izvolite.“ Končno mi pregleda še denarnico, kjer mu pogled za trenutek zmrzne na novinarski izkaznici. Moramo pač vedeti, da imajo ljudje, katerih moč zavisi od določenega tipa izkaznic, do izkaznic nasploh spoštovan odnos. Prav po biblijsko, oko za oko, izkaznica za izkaznico. Zdaj sva na isti strani. Hej, morda bi lahko, preden greš ti nazaj branit evropske meje in jaz poročat iz evropskega parlamenta, v Münchnu spila eno veliko pivo?

Toda treba si bo narediti plan. Ko v Stuttgartu po desetih urah abstinence pljuča polnim s tobakom, špejam na velik mercedesov znak, ki se kaže iznad postaje, in opazujem, kako se evropski menedžerski razred vrača s polj finančnih trgov, me do Strasbourga loči še kakšna urca in pol. In v Strasbourgu bo treba prespati dve noči, hostel pa imam rezerviran le za eno noč, treba bo v evropski parlament, pa niti ne vem, kaj moram tam sploh početi. Na listu, ki ga že cel dan mečkam v žepu, sicer piše: generalni direktorat Evropskega parlamenta za komuniciranje vas vabi na seminar za novinarje na temo Nagrada Saharova za svobodo misli in na spremljanje plenarnega zasedanja evropskega parlamenta, ki bo potekal med 10. in 13. decembrom.

Kar pomeni, da so postelje tega na prvi filing dolgočasnega mesta v teh dnevih zasedene kot že dolgo ne. Na tistih bolj finih ležijo poslanci, na tistih bolj ali manj finih ležijo bolj ali manj fini novinarji, na tistih ostalih ležim jaz, ali pa obiskovalci božičnega sejma, ali pa kaj pa vem kdo, ki se je kdo ve zakaj odločil za obisk Strasbourga. „Ma, vse je polno,“ me že en teden pred odhodom po telefonu svari Jerneja, nova novinarska kolegica, ki je v mesto prispela že en dan pred mano. „Sem pa uspela dobit prenočišče pri nekih upokojencih, malo izven mesta.“

Ko sem zvečer v hostlu neuspešno preizkušal strategijo, da bo itak nekdo skenslu rezervacijo, mi je bilo že pošteno žal mojega jebivetrskega pristopa, ki se ni potrudil niti toliko, da bi si pridobil kakšen kavčsrfing. Pa vendar, večernemu „ne“ je sledil jutranji „da“.

Tako sem se lahko kot nekdo, ki ima vse pod kontrolo, odpravil na seminar o nagradi Saharova, ki je bila v sredo, 12. decembra, podeljena iranskima borcema za svobodo izražanja - odvetnici Nasrin Sotoudeh [Nasrin Sotudeh] in filmskemu režiserju Jafarju Panahi [Džafarju Panahi]. Nasrin Sotoudeh, ki kot odvetnica zastopa predvsem mladoletnike, ki jim grozi smrtna kazen, je v zaporu že dve leti, Panahi pa je zaradi filmskega delovanja proti državi trenutno obsojen na šestletno zaporno kazen, zato ne sme zapustiti države. Tudi zato sta bila stola ob razglasitvi nagrade prazna, nagrado pa sta prijela zastopnika.

In kaj še vedno precej neprepoznavna nagrada Saharova, ki jo evropski parlament podeljuje že od leta 1988, sploh predstavlja? Pravzaprav sem prišel v Strasbourg ravno zaradi tega in takšnega vprašanja. Pa tudi kakšnih petindvajset drugih novinarjev, ki so se ob uvodnih željah, da bi nagrado v prihodnosti radi z ravni parlamenta prestavili na raven Evropske unije, malce dolgočasili. Nekaj intenzitete je na seminar kot prva vnesla predstavnica Soudethove Shirin Edabi, ki je še pred podelitvijo ekskluzivno nastopila za naša ušesa, naposled pa je sceno razvedril poziv k vprašanjem.

Priznam, da sem se želel pri vpraševanju zgolj nemo priključiti h kolektivnemu novinarskemu subjektu. Vendar bolj ko sem poslušal vprašanja, bolj sem se čutil odgovornega, da vprašam kaj takšnega, kar ne bi človeka vodilo nazaj k tistemu odpiranju ust, ki mu pravimo zehanje. Pa si motam po glavi najprej fenomenološka – kaj je nagrada –, potem eksistencialna – kakšen smisel ima nagrada – in še sociološka vprašanja – kakšno družbeno funkcijo ima nagrada? Postavim si definicijo, da je nagrada dar. In po Maussu vemo, da dar pomeni družbeno vez, ki vzpostavi tudi nek oblastni odnos. Končno v imenu Radia Študent vprašam, zakaj se nagrada Saharova podeljuje le zunajevropskim aktivistom, kakor da v Evropi ne bi bilo kršitev človekov pravic in kakor da v Evropi ni borcev za svobodo misli in izražanja. Odgovarja evropska poslanka Barbara Lochbihler.

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

Ker se nagrada Saharova v večini podeli neznanim in konkretnim praktikantom svobode izražanja, ima v primerjavi s kakšno drugo nagrado, kot je to Nobelova nagrada, velik potencial. Pa vendar implicitno funkcionira kot institucionalna praksa vzpostavljanja evropske identitete kot identitete razvite demokratične družbe, s čimer se reproducirajo globalna razmerja moči. Sama nagrada je dar, ki pravi, da je Evropa hipostaziran prostor miru in demokracije, medtem ko je prostor tretjega sveta prostor nasilja in nedemokratičnih političnih režimov. Veliko težje kot novinarjem bi to pojasnili zaprtim migrantom, prekerni delovni sili, vstajam na robu Evrope.

Smo pa nagrado v obliki plačanih potnih stroškov in dnevnic tisti dan prejeli tudi predstavniki sedme sile. Kljub svežim denarcem iz blagajne evropskega parlamenta pa so pogledi na cene alkohola kmalu zatrli željo po kakšni večji transgresiji. Pa tudi Jerneja je morala zaradi tistih nekaj kilometrov izven centra že ob osmih na vlak. Kakšne prometne povezave. Si morete misliti. Tako sem kot Miran Rudan na božično noč ostal sam sredi strasbourških ulic. A bolj kot ulice so me zanimale kleti, bolj kot nadstavba me je mikala baza. Pičim hitro na net, malo prečekiram strasbourško klubsko sceno in po enournem iskanju končno pristanem v nekem klubu na nekem lokalnem funk bendu. Kakšna nesreča, da naletim ravno na funk. To namreč ni to. Na brzino loknem pivo za 5,5 evra in se odpravim v hostel. Baze nisem našel, vsaj tiste prave ne. Ali pa sem narobe iskal?

Ko sem dva dni kasneje zaradi zamude vlaka sedem ur prebedel na münchenski železniški postaji, sem kot opis tiste noči v beležko zapisal: „Pijanci, klošarji, čudaki, ki jih preganja železniška varnostna služba; alkoholizirana druščina mladostnikov, smeh, kitara; pogovor o ljubezni v srbohrvaščini; bizarna multituda, ki čaka, toda čaka na – kaj?“ In ko sem na vlaku proti Ljubljani, proti koncu Evrope, poslušal pogovor hrvaškega in bosanskega gasarbajterja, sem vedel, da je baza Evrope našla mene. In da še nekaj časa ne bo prejela nobene nagrade.

Iz Evrope v Evropo je pisal Robert Bobnič.