Bostonske impresije

Bostonske impresije

Mnenje, kolumna ali komentar
John Harvard
9. 11. 2012 - 13.00

Od prvih dni v novem bostonskem domu se počutim kot v ameriškem filmu. Po dveh mesecih še vedno gledam skozi turistična očala. Mleko v galonah, hladilnik ameriškega psiha, ljubezenska afera s kavo, ki je niti med vožnjo ne izpustiš iz roke. Avtomatiki so pač komot, kot so komot Američani. Smejim se audijem, ki so med drugimi avtomobili videti kot fičkoti, in enormnim količinam ledu, ki mi ga natresejo med mehurčke. V zadnjem primeru se kmalu neham smejati, ker mi od ledenice ven poskačejo vse plombe. In potem se spomnim, da – čeprav tu coca colo žlempajo kot vodo – mogoče ni tako pametno piti sladkih pijač, ker si moram zobarja plačati. Nič ni več samoumevno. Dobro zdravstveno zavarovanje ne krije zobarja, zastonj pa dobiš psihiatra.

Treba je namreč paziti na zdravje in zadovoljstvo pametnih in pridnih študentov. Zanje je na uspešnejših ameriških univerzah poskrbljeno do luksuznih razsežnosti: na voljo imajo vse od stadiona do savne, neskončno obštudijskih dejavnosti in druženj, knjižnice pa pokupijo vse možne knjige, pravkar denimo prebiram Klečeve Snežne krogle in zadnjo številko revije Literatura. Študentsko življenje v Cambridgeu je najbrž najbližji približek akademskemu raju. Tu živimo v nekakšnem mehurčku, ne vidimo segregacije in problemov ameriškega šolstva. Okrog tega mesteca so strnjene tri velike univerze, Harvard, MIT in Tufts, v okolici pa jih je vsaj še dvajset, kar denimo pomeni, da lahko vsak trenutek naletite na bodočega predsednika ali skočite na klepet z Noamom Chomskim in da je lahko vaš prodajalec iz bližnje trgovine z alkoholnimi pijačami doktor znanosti, ki ima pod palcem milijone. Da sploh ne omenjam blagodejne bližine Bostona z vsem, kar táko zgodovinsko mesto nudi. Seveda ni vse tako sanjsko, saj študentje ob zahtevnem študiju nimajo časa za vse našteto.

Etika dela je kulturni šok tudi za pregovorno pridnega Slovenca, ki vendarle prihaja z Balkana oziroma iz vzhodne Evrope, kot bi nas locirali tukaj. O mnogo Evropejcu nelogičnih stvareh se tu nihče ne sprašuje. Ljudje raje delajo več, da si lahko kupijo več stvari, ki jih nimajo časa koristiti, in da si lahko plačajo boljše zavarovanje, kot da bi delali manj in ob tem bolj skrbeli za lastno zdravje. Prav skrb za zdravje je ena od ameriških pretvez, ki jo dobro izriše podoba prve črnske prve dame, kako vrtička za Belo hišo. Sem spadata še fingirano recikliranje in okolju prijazno pakiranje. Hrana, ki je označena z organic, eko in bio, pa nikakor noče zgniti. Vestno opravljanje službe prerašča lenoba na vseh drugih področjih. Tej lenobi se evfemistično reče komfort. Odseva se recimo v oblačilih ali rekreativcih, ki jih na lep sončni dan zagledaš v fitnesu, kako tečejo na traku in bulijo tisočo varianto Trumanovega šova na ekranu pred seboj.

Nič nisem fovš ameriški mladini, saj je povsem podrejena industriji entertainmenta. Čeprav v Bostonu veliko ljudi pokima, ko rečeš Slovenija, je njihov okvir splošne izobrazbe odmerjen po popkulturnem polju, še posebej obvladajo filme in zadnje čase serije. Njihove tipične študentske zabave na primer izgledajo tako, da se ob soku, sladkem kot malinov sirup, grizlja hawaiian barbecue kettle style potato chips s tomatillo guacamole ricetta salso in gleda film za filmom – najraje tiste, ki se jih da opazovati skozi cheeser ali camper očala. Znano? Seveda, saj praktično ni koščka zemlje, ki ga ne bi kolonializirala ameriška kultura. O državi, kjer so pištole ok in seks ni ok, tako že marsikaj veste in nima se smisla pretvarjati, da vaša posploševanja in stereotipi niso daleč od resnice. Kljub temu, da si postajamo vedno bolj podobni, to ne more iti predaleč, saj je našo s tradicijo in večno ogroženostjo terena zaznamovano mentaliteto nemogoče privesti do te stopnje sproščenosti in nezategnjenosti. Nova Anglija je sicer največji približek Evropi v ZDA. Zdaj čakamo le še Združene države Evrope.

V zadnjem času so Brangelino in Jimmyja Fallona nekoliko zasenčile predsedniške volitve, vendar je tudi v teh kampanja, kot ste morda opazili, del entertainmenta. Potem se je nad vzhodno obalo razvihral še Sandy, ki tik pred volitvami jasno ni apolitičen, izven ZDA pa je požel precej privoščljivega muzanja. Kljub tragičnosti takšnih naravnih katastrof je treba razumeti, da je novinarstvo v deželi, ki prisega le na skrajnosti, nujno spektakularno, kar pa ne zmanjša resnosti vremenskega spektakla in kvečjemu pripomore k večji varnosti. Drugo, tuje, eksotično jih zanima, dokler nosi s seboj dobro zgodbo in potencialno korist. Enako je pri literaturi, prepričana sem, da denimo naš Strniša tu ne bi doživel gromkega aplavza – žal reakcije ne poznamo, ker ni izkoristil Fulbrightove štipendije. Občudujem pa germansko navado, da hodijo poslušat literarna branja, čeprav poslušalci vmes nemalokrat potegnejo iz žepa iPhone in nekaj brkljajo. Umetnosti se ne jemlje preresno in vse se da stlačiti pod entertainment, ko pa gre za resne stvari, je predpisana reakcija paranoja. Čudno, ampak na tej celini deluje povezovalno, oziroma kot bi rekel Žižek: »Seveda sem paranoičen, saj nisem nor! Sem pa kritičen tudi do svoje paranoje.« Ekvilibristika tu sloni na samih skrajnostih. Senzacionalizem je bržkone najbolj pristno ameriško občutje. Takoj za samozavestjo – ta je pogoj za preživetje, vendar tudi pogoj za prijaznost in odprtost. Velikim narodom je ne manjka, majhni pa smo avtomatsko pohlevni. Okrog mene zato najboljše svetovne univerze rastejo na znanju, ki se sèm steka iz vsega sveta. Slovenski študenti niso redkost – prav nasprotno.

Čez lužo vam maha Nina Beguš.
 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness