Pismo je vezano na zgodovinski datum. Nedelja, 15. julij oziroma srpanj 2018, bo v hrvaško športno zgodovino zapisan s, hja, srebrnimi črkami. 2. mesto na svetovnem nogometnem prvenstvu. Najprej bronca ‘98, nato srebro ‘18. ‘38 pa bo zlato! Kao, z malimi koraki naprej. To slabo foro sem v nedeljo vsaj ene trikrat stegnil na Trgu bana Jelačića.

V Zagrebu sem rojen. Doesn’t feel like it though. Če bi me kdo vprašal, kje natančno sem rojen, niti ne bi vedel. Bolnica Svetega duha je ime ustanovi. Nahaja se nekje v lepšem delu mesta, v smeri Sljemena. Mislim da.

Odločitev, da v nedeljo gremo v Zagreb, je bila preprosta. “Kaj boš odgovoril na Di si bio ‘18? U Ljubljani?” Meh, itak, da gremo v Zagreb. Prvič v življenju sem bil na tako masovnem dogodku. To je bilo kot Planica poleti, v kockicah in na steroidih. Skratka, ludilo.

Rojen sem ‘92-ega. Ne, nisem odraščal na Hrvaškem. Aja, pa naglasi se Ántun, ne Antún, če smo že pri predstavitvenih malenkostih. Pač ta starima dvema se je zdelo kul, da se tud tretji otrok rodi v Zagrebu. Vojna gor ali dol. V Zagrebu nisem odraščal, sem pa tam preživel dovolj časa, da verjamem, da bi Zagreb ali pa vsaj Trešnjevko, kjer živi babica, prepoznal samo po vonju. Mogoče se motim. Verjetno se motim.

Norišnica se je začela že na zagrebški obvoznici. Šahovnice na haubi, stranskih ogledalih, zastavice na oknih, res cel paket. Naš mariborski Golf pa je pokal po šivih od hudih hrvaških eurodance komadov iz 90-ih. Parkirali smo avto, spodobne majice zamenjali z dresi in se pridružili dolgi rdeče-beli kači, ki se je vila proti Trgu bana Jelačiča. Še Jelačiču so nadeli rdeče-belo ogrinjalo. Totalni estetski presežek in splošno obsesivno stanje, eden tistih “you had to be there” momentov.

Zagreb mi od vedno daje občutek, da je zjeban. Vse je pač bolj v kurcu kot v Sloveniji. Tud babičino stanovanje. Mislim, da je to del čara. Pogrešam samo še UNPROFOR-jeve džipe. V to estetiko so se vklapljali odlično. Ravno tako kot kockice v nedeljo.

Po moje ne gre za nogomet ali nacionalni ponos, ampak je učinek enak kot pri vsaki kolektivni maniji. Večinoma sem bil nemočen na svojih par kvadratnih centimetrih, hlastal za svežim zrakom, ker je meter in pol nad tlemi bilo ene 40 prešvicanih stopinj od vseh silno pregretih teles. Ampak bili smo kot vroč vulkan, ki samo čaka na erupcijo.

Veš, da je stvar big deal, če je še moja mama šla posebej v Zagreb gledat tekmo. Pa ljudi, gdje još to ima na svijetu? Naslednje svetovno čez štiri leta bo decembrsko. Finale bo sedem dni pred božičem.

Deloma si bom ta srebrni dan zapomnil po tem, da me je dan prej nekaj res gadno pičilo v nogo. Prav mi je, kaj pa sem frajer in namesto v čevljih v kroksih kosim travo. Noga mi je cel dan postopoma otekala in sem postal dovolj paničen, da sem šel do prvega rešilca.

Ali obstaja takšna stvar kot zdrav nacionalizem? To mitično neksonofobno, nediskriminatorno domoljublje? Patriotizem? Pravilen odgovor se zdi, da itak, da ne. V nedeljo bi mogoče celo rekel, da obstaja. Ko cel Jelačić plac poje Moja domovina, težko ne padeš v evforijo. Tudi kak Thompsonov komad sem pripravljen spregledati.

Imam eno praznoverje: vedno imam občutek, da bom zamudil gol, ko grem stran od tekme. No, v nedeljo sem res zamudil prva dva gola. Do rešilca sem se odpravil po ene petnajstih minutah tekme. Francozi so dali gol v 18. minuti. Takoj zatem sem šel do dežurne lekarne po mazilo. Hrvati so dali gol v 28. minuti. Za ta gol niti ne obžalujem, da ga nisem videl.

Jebeš vse. HNS-e, Mamiće, Thompsone in ostale gluposti. Ja, lahko sem Hajdukovac in navijam za reprezentanco. Ja, Modrić pa Lovren sta kriminalca. Nepomembno za mojo podporo ekipi. Da pa za to isto ekipo navijajo tudi neoustaše, pa ni moj problem.

Lekarna je bila dobrih 50 metrov od ogromnega platna in tam se je, kot bi z nožem odrezal, zaključila navidez neskončna množica. Ko so Hrvati zabili izenačujoči gol, sem iz prve vrste gledal par deset tisoč ljudi, kako se jim odfukava. Bajen prizor.

Finalni obračun, ki sem ga na Trgu bana Jelačića s svojimi 175 centimetri videl bolj malo, je minil, hate to say it, pričakovano. Favl, ne favl. Penal, ne penal. Jebiga. Šta je, tu je. Tekmo sem si bolj malo zapomnil, slavje po porazu je tisto, kar je naredilo experience.

Ko sem prišepal nazaj do svojega mesta, je Griezmann ravno nameščal žogo na beli točki. Dva ena. In potem tri pa še štiri ena. Potem je Mandžukić začasno vrnil Zagreb v življenje, ko je spravil na štiri dva. Temu golu je sledilo pol ure žalosti in ogromno ur razvratnega veselja. Mi, tako zvani Slovenci, smo jih preživeli v Caffe bar Centar. Baje smo od takrat naprej tam vedno dobrodošli.

Poletje ‘98 mi je eden prvih čistejših spominov v življenju. Nisem ga preživel v Zagrebu, pač pa na morju pri taisti babici. I onda kažu da se u Jugoslaviji loše živjelo. Izpad elektrike, novica iz sosedovega avtoradia o vodstvu in kaj kmalu tudi izenačenju Francije v polfinalu svetovnega. Spremljanje tekme za tretje mesto in zmaga proti Nizozemski. Odgovor na “Di si bio ‘98-e?” sem imel. A di si bio ‘18-e? U Zagrebu.

Naslednji dan sem svoj slonovski gleženj še enkrat peljal k zdravniku. Taksist mi je rekel: “Škoda za včeraj, bi privoščil zmago Hrčkom.” Stari, ni panike. Če bi bil v Zagrebu, bi vedel, da je bilo, kot da bi zmagali.