Filmski festival v Motovunu

Filmski festival v Motovunu

Mnenje, kolumna ali komentar
8. 8. 2012 - 13.00

Čeprav se bomo v tokratnem pismu iz tujine ukvarjali z Motovunskim filmskim Festivalom, se bom pisec z vsemi močmi trudil, da čim manjkrat omenim film in filmske izdelke vobče. Zakaj, se morebiti pobarate v mislih, zakaj bi gospod akreditirani novinar, ki se je ravno vrnil s festivala, zamolčal občinstvu kopico nagrajenih filmov, posebnih obiskov in dobrih projekcij? Zakaj, torej? No, za začetek mogoče zato, ker smo o stvari v zadnjem tednu že večkrat govoril, pa vendar je, če dobro razmislimo, ta razlog povsem nepomemben; lahko bi, skorajda brez problema, še večkrat govorili o že mnogokrat izpričanem odličnem izboru, dobrih šalah in na splošno pozitivnem vajbu festivala, pa ne bomo, ker si lahko to preberete drugje. Pa tudi to, kar boste poslušali sedaj, si lahko v bistvu preberete tudi drugje, le da bomo o dani temi poskusili povedati nekaj drugačnega, morebiti celo novega.

Kot nekakšna fama se okrog festivala širi njegova prostorska binarnost, paradoksalna dvojnost, v katero naj bi bil le-ta ujet. Spodaj se nahaja eko-kamp, po prvih pogledih zbirališče necivilizirane svojati, študentov brez študijskih obveznosti, poceni iskalk ljubezni in iskalcev njihovih zlatih jam, zgoraj pa temu nekaj povsem nasprotnega: iz hotela s prelepimi toaletami, ki se postavljajo z vonjem po toskanski sivki – za razliko od zelenih plastičnih škatel spodaj –, prihajajo snažni filmski ustvarjalci s črnimi brezrokavniki in dSquared dioptrijskimi očali, manjka jim le še podnožni škrlat in podoba bo popolna. Dve plati festivala sta očitni, tu je zametek nasprotovanja med žametno elito in otroci proletarcev, je začetek razrednega antagonizma, ena izmed obeh slik deluje kot heglovski Aufhebung, kot antiteza, ki se pojavi tudi v končni sintezi in ...

No, stvar je preveč očitna, preveč prvožogaška, da bi se z njo strinjali. O tem se govori, da, zadeva je že po dolgem in počez prežvečena, a pisec tega sestavka meni, da gre za dve povsem enakovredni sferi in liniji gibanja; pravzaprav gre za ogromen teritorij z različnimi elementi ekspresije. Malo je podobna dvema platema istega kovanca, ki kljub temu, da nikdar ne more uzreti svoje zadnje plati, še vedno ostaja isti kovanec; ali pa je stvar podobna tistemu, kar Deleuze imenuje virtualno in aktualno, izpričano in neizpričano; a k temu se bomo vrnili še pozneje.

Množice se valijo proti vrhu in se vsakih dvajset korakov ustavijo, da vase zlijejo še malo več alkohola, da stopnice postanejo manj strme in bolj prehodne. Zgoraj pa režiserji na splavu meduze okrog pohajkujejo s steklenimi očmi in tisti, ki odhajajo na izlet, sprašujejo, če so okrog kakšne hude pičke, če se dá kej dobit. In ko se zvečer ob gledanju filma ali ob spotikanju na drsečih istrskih kamnih oboji združijo, ne gre za dvoje različnih entitet, ki bi jih lahko razbrali iz heterogene sluzí, temveč za jasno enoto; in kar je tukaj zanimivega, ni nič drugega kot prostor in teritorij, ki iz njega vznikne. Ne gre torej za Lorenzovo idejo, da medvrstna ali zunajvrstna agresija povzroča nastanek teritorija; da sta potrebna strah in nevarnost, ki ustvarita agresijo, ta pa meje; ne, gre za ekspresijo, ki ob vzpostavljanju arbitrarnih mejá predstavlja tudi najosnovnejše zametke umetnosti. Okupiranje prostora pred ljubljansko borzo je prineslo – vsaj zaenkrat – novo ploščad za plesanje salse in razširitev Cezar Bara na prostor, ki je bil pred »ekspresivnimi« protesti povsem prazen in neizkoriščen. In motovunski teritorij je nastal kot koncept združevanja volonterskega dela in režiserskega dodatka, a se je uresničil v večji meri, kot so si ga organizatorji najbrž zamislili, z vedno večjo udeležbo mladostnikov in kamperjev, obenem pa tudi z vse večjo navlako svetovljanskih in komzpolitskih novinarjev in režiserjev. A tega problema tokrat ne bomo odpirali.

Beckett je v romanu Murphy zapisal naslednje: Nič ni bilo, ni in ne bo zunaj sveta (tega) uma, ampak je bilo vedno navzoče kot virtualno ali aktualno ali virtualno vstopajoče v aktualno ali aktualno izstopajoče v virtualno znotraj njega. Kot tudi ni ničesar zunaj teles ljudi zgoraj, kar bi ne imeli tisti spodaj. Ni v pogledu ljudi spodaj tistega, kar ne bo nekoč tisto, kar imajo tisti zgoraj. In obratno. Kolega pisca tega sestavka je tedaj docela patetično zaklical, da med njimi in tistimi zgoraj ni veliko razlike, le da so oni zgoraj že pokazali svoj potencial, tisti spodaj pa ga morajo še izkoristiti. Zaplesati paritveni ples. Ali izreči stvari zupanovsko: Važno je priti na grič. In če zaključimo s sarkazmom z vseh smeri neba: škoda, da ni več ministrstva za kulturo, ki bi nam omogočil, da bi - namesto težavne hoje po tisočerih stopnicah - lahko najeli taksi in se pripeljali na vrh kot gospodje v črnih brezrokavnikih. A naj zaključimo v še bolj bleščečem krešendu patetike: kaj je bolj ekspresivnega kot prešvicano telo na vrhu klanca, ki bi moral biti po Jelinčičevi meji od mejnega prehoda s Slovenijo oddaljen zgolj nekaj metrov?

Pisec je bil Andrej Tomažin
 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness