Bil je tipičen berlinski poletni dan, z vonjem po sopari, prihajajočem dežju in urinu. Nad mogočno, a na videz lahko arhitekturo Miesa van der Roheja, v kateri je hranjena in deloma predstavljena nemška nacionalna zbirka moderne in sodobne umetnosti, se je začel dvigati roza dim. S strehe kocke so obešene tri živo roza pasice, na katerih je z belimi črkami nekaj napisano v cirilici. Pred Neue Nationalgalerie so se začeli zbirati ljudje – čez dobro uro, ko se bo nastop zares začel, bodo zapolnili celotno ploščad pred vhodom v stavbo. Člani in članice umetnostnega mehurčka so pač užaljeni, če nimajo dostopa do ekskluzivnega previewa, če jim njihov najboljši prijatelj, ki dela v galeriji, ni povedal vseh tehničnih podrobnosti o poteku zastavljenega performansa, še preden se je lahko zgodil. Zato se na ploščadi drenjajo, četudi se pred njimi ne dogaja nič takega. Kasneje bodo lahko povedali, da so bili prvi.

Na ploščadi pa niso samo radovedni posamezniki iz sveta umetnosti. Pogled nam na skoraj vsakem koraku zakrijejo kričeče roza balaklave, ki jih nosijo anonimna, bolj ali manj razgaljena ženska telesa, zakrita s krpicami črnine. Med seboj se pogovarjajo v ruščini, mogoče ukrajinščini, nemščini, angleščini. Njihova telesa začnejo počasi oblikovati trikotno formacijo pred vhodom v muzej. Nadya, vodja skupine Pussy Riot, jih usmerja po mikrofonu s svojim glasom in daje navodila, kako naj pozirajo. Roza dim počasi prekrije njihova telesa – klik – in fotografija je zajeta. Čeprav nas naše misli napeljujejo k zaključku, da je bilo to to, se bo performans začel šele čez več kot uro, čeprav bi se moral začeti čez 20 minut. Po fotografiranju so izginile v notranjost stavbe, kjer so počakale na primerne varnostne razmere, da so lahko s performansom začele.

Poleg pretirano zgodne publike začne na prizorišče kapljati tudi bolj predvidljiva publika Pussy Riot. Panksi, tip na kolesu, ki se dere »Fuck Russia!«, policija, osebe, ki nosijo raznobarvne balaklave in z njimi zakrivajo svoje obraze, še en ekscentričen tip, oblečen v popa. Tipa na kolesu so policisti, kakor hitro so lahko tekli, pregnali izpred galerije, ostali se jim niso zdeli preveč problematični. Po tem ko se na ploščadi zaradi preveč številčne množice nisi mogel več premikati, po tem ko je množica zapolnila tudi nadstrešek knjižnice čez cesto, so glave, prekrite z roza volno počasi spet prikorakale ven. Z nekaj usmeritvami, namenjenimi množici, naj naredijo prostor zanje, se je nastop končno lahko začel. 

Prodorno cviljenje kitare, dretje Nadye, ki niha med metalskim kruljenjem in orgazničnimi vzdihi, punk, ki presega punk, in nastop, zakrit s telesi drugih obiskovalcev. Če nisi bil ravno vrsto ali dve oddaljen od deklet v trikotni formaciji, ki je služila kot oder za celoten nastop, si ga komajda videl. Kričeča roza barva balaklav je bila edino, kar si s pogledom morda ujel. Roza, barva, ki naj bi označevala krhkost, spremenjena v moč. Izbira trikotne kompozicije in uporaba roza dima, ki je bil morda ob fotografiranju bolje viden kot med nastopom, nista bili naključni. Več kot 60 članic Pussy Riot je s svojimi telesi in drugimi elementi postavilo hommage Judy Chicago, umetnici, ki ji pripisujemo eno prvih feminističnih umetniških del The Dinner Party. Chicago v svoji praksi barvni dim uporablja kot dimne skulpture, kot motnjo, atmosferično delo, ki zmehča pokrajino, v kateri se pojavi. Kot roza dim v nastopu Pussy Riot mehča njihovo ostrino.

Nastop Pussy Riot ne gre opisati kot samo koncert. Niti ne kot performans, umetnostno postavitev ali intervencijo. Gre za kolektivno izkušnjo jeze, razočaranja, upanja, žalosti. Ujet si v množici ljudi, obdan z zvoki, ki bi bili sicer moteči, a smo se z njimi zlili. Povezujejo nas z množico, ki nas obdaja. Nekaj po deveti je začelo zahajati sonce. Še prej je začelo deževati – plohe bodo v času trajanja nastop večkrat prešle. Nebo je bilo zapolnjeno z oranžnimi barvami. Nastopa ni bilo treba gledati, provizoričnem odru si lahko pokazal tudi hrbet – tvoja prisotnost ni bila s tem nič manjša, v vzdušju si lahko enakovredno užival. Prehajajoče plohe, ujete v žarke zahajajočega sonca so nosile svoje posledice: nad množico se je izrisala mavrica. Simbol, ki je v Rusiji prepovedan, člani skupnosti pa preganjani. Statična poza deklet se je postopoma spremenila v dinamičen navidezni pretep s publiko. Premočeni od dežja so skoraj vsi v pisani publiki ostali prikovani na svoja mesta. Sporočilo na prvi pogled nasilnega nastopa je ravno nasprotno – mir. 

Na treh pasicah, ki visijo s strehe muzeja, v cirilici piše »Ljubezen je močnejša od strahu.« Pussy Riot je na samem začetku svoje poti izzval svobodo govora v Rusiji, preostanek svojega začetka pa so članice preživele v zaporu. Že nekaj let niso aktivne v Rusiji. Ob koncu nastopa je Nadya izrazila podporo Alekseju Navalnemu, Belorusiji, Gruziji, Kongu, Ukrajini. Pridružili so se ji kriki podpore drugim državam iz publike. Nekatere je ponovila, drugih ni. En nastop ne bo rešil sveta, čeprav bo nekaj tisoč ljudi, ki so se ustavili in postali del celote, gesto nosilo s seboj. Nemoč posameznega dejanja se lahko spremeni v moč, gesta v dejanje. En sam koncert se lahko zdi brezpredmeten, brez pomena, lahko pa ga postopoma pridobi, s plastenjem gest, s plastenjem dejanj.

Nastop ni bil spontana gverilska intervencija, kot Pussy Riot sicer deluje. Ni se odvil na koncertnih deskah, ni pomenil protestne intervencije v družbeno tkivo. Pussy Riot se postopoma seli v muzejski prostor. Z nastopi, s fiksnimi deli, s postavljanjem teles v formacije, ki dobro izgledajo na fotografiji. Hkrati pa ostajajo zlite z odporniškimi gibanji, s punk sceno, z umetniško sceno. So od vseh in od nikogar. Niso ruske in niso evropske, geografska ambivalentnost jim dopušča, da se izmikajo točni definiciji svojega dela. Da ohranjajo držo, za katero ni pravil. Umetnostna skupnost je Pussy Riot in njegove članice prepoznala kot dobre zaveznice v iskanju nove reprezentacije politične realnosti. Gospa v majici z logom galerije bi izgledala naravnost bizarno na koncertu Pussy Riot v Gala Hali. V muzejskem okolju pa je to pač normalno.

Po končanem nastopu množica obstoji na svojih mestih. Vprašanje nemo obvisi – kaj pa zdaj? Se je zgodilo kaj pomembnega? Nehalo je deževati. Večina zbranih se bo kmalu razpršila na različne konce mesta. Pot od muzeja do podzemne teče vzdolž gradbišča novega nemškega muzeja za moderno in sodobno umetnost. Mogoče prav tam leži prihodnost Pussy Riot in drugih aktivističnih skupin, ki jih je pograbil in za svoje posvojil konglomerat sodobne umetnosti.