Včasih nimam potnih dlani. Najpogosteje pozno popoldne, zvečer in ponoči. Splača se počakati, da vegetativno živčevje zaspi, ko sem njegov lastnik še buden. Potem pomeljem eno dlan ob drugo, božam asfalt in trem grobo sol – najmanj masten človek na svetu, eleganten maderfaker.

Joe Cocker oblečen v sivo srajco, suh kot poper, leta 2011 nastopa v Budimpešti.

You're so beautiful, no need for help,

My heart unchained, up where I belong,

The road is long.

Real slow, take off your shoes, baby,

Take off your dress,

Raise your arms up in the air,

You're so beautiful, to me.

Budimpešta je suha dlan in suha pazduha, prezračena avenija med trupom in nadlahtjo, hrapav in močan stisk roke; metropola nelepljivih materialov, kjer čas in promet in vandalizem ustvarjajo okruške namesto stopljene plastike in razmočenih ogorkov. Povprečna temperatura zraka v zadnjem tednu je bila najneverjetneje svežih 30°C.

V Budimpešti, v Pešti, na desnem bregu Donave, zraven madžarskega para sedi španski par. Oba para sta prezračena in mlada. Na neperverzen način dajeta občutek, da bi lahko lepo dišala. Moška sta si brado očitno skrbno oblikovala. Najverjetneje z brivnikom Panasonic ER-GB40-S, ki je trenutno najbolje oglaševan aparat za precizno oblikovanje brade v madžarski prestolnici. Ženski nosita lahke poletne čevlje živahnih barv. Obe sta ogrnjeni z jeans srajco, ki je bodisi modno prevelika, bodisi sta si jo sposodili od nekoga, ki je višji in širši. Moška sta naročila sendvič s slanino in jabolki; s slanino, ker sta moška, z jabolki, ker si oblikujeta brado. Ženski sta naročili umešana jajca v tortilji; umešana, ker jajca na oko niso več v modi, v tortilji, ker si brado striže tudi šef restavracije. Vsi pobriti ljudje s tatuji – tudi s tistimi, ki vsem dajo vedeti, da so njihovi lastniki nevarni - so tu udomačeni. Nekaj jih smejé teče v parku. Mesto je preveč zračno, da bi se v njem pretepal. Zdi se, da si vsi oblikujejo brade.

Zaplet v potencialno nevaren karambol z ramo ali agresivna izmenjava pogledov bi zahteval nor angažma. Za vsa večja evropska mesta sicer res velja, da so jim mestna uprava, sistem policije in redarstva jedra spremenili v varne cone, vendar le redka tudi na območju končnih postaj javnega prevoza nimajo nekaj sumljivih podvozov z družbicami, katerih člani si zaradi dovolj alkohola, podočnjakov in dovolj žalostnega otroštva upajo zmerjati mimoidoče slabiče.

V zadnjih šestih urah hoje po mestu nisem videl kebaba. Prva prodajalna, ki je v izložbo postavila ikonično žarnico iz nečesa podobnega mesu, je poleg kebaba prodajala tudi mlečni riž z gozdnimi sadeži. V večini živilskih trgovin poleg krompirja prodajajo tudi japonske slive. Prodajalke uspešno ignorirajo mojo velikodušno prijaznost in z amfetaminsko hitrostjo in urejenimi nohti namesto mene, na blagajni, tehtajo sadje in zelenjavo. V večini kavarn pripravo kave jemljejo mnogo preresno.

Tistim, ki nimamo pojma, kako vzdržljivo je človeško telo, se zdijo kirurgi, ki neusmiljeno dletajo po nosnem hrustancu ali z bormašino vrtajo v koleno, neverjetno grobi. Enako brutalne se nam zdijo babice, ki premetavajo dojenčke, ali optiki, ki krivijo očala. Budimpešta daje občutek, da jo je dizajniral in jo upravlja sistem ravno te vrste, ki ne ve, koliko in kaj ljudje lahko prenesemo. Ko se tramvaj ustavi, nekaj potnikov tiho odpeketa ven, da odpre prostor za tiste, ki stojijo globlje in si želijo izstopiti, ter nato hitro odpeketa nazaj, preden bi se jim zaprla vrata in bi ostali na napačni postaji. Neko privlačno dekle v ozadju komentira, da se ji to zdi pogumno.

Vse reči o britju brade in o manku ljudi s podočnjaki in mesnih žarnicah in japonskih slivah pa so sumljive. Včasih iz izzivalne trapastosti in polzaigrane konservativnosti rečem: »Vljudnost bo rešila svet,« in temu celo verjamem. Tu, kjer je mesto do mene tako vljudno, pa kljub njegovi zračnosti čutim neko perverzno mastnost. Razmeroma dober diss vljudnosti, ki mi ga je nekoč podelil nek moralen človek, ko sem težil s svojo »vljudnost bo rešila svet«, je bil, da je vljudnost itak vedno zgolj krinka za razne mastne izprijenosti in zlobne načrte. In ker so vljudni tudi aristokratski zlobneži iz filmov in knjig, ki so pač pogosto precej britanski, prefinjeni in previdni, ji morda dajem prav. Vraga, verjetno mi je to teženje celo zato tako kul.

Budimpešta je najbolj sproščeno in najvljudnejše veliko mesto, v katerem sem bival. Morda je ravno zdaj na mestu tudi opozorilo, da se kljub vsem nežnostim tega mesta splača ostati dovolj liberalno tečen, da se nekajkrat namrgodim ob misli na Orbana in politično zadušljivost in ostale implicitne mastnosti Madžarske.

Na drogu, kjer je nekoč bingljala zastava Evropske unije, danes binglja zastava Ogrske, kar je nadležno in nevarno. Nadležno in nevarno je tudi to, da policija od leta 2013 lahko vse tiste, ki spijo na javnih mestih, hudo oglobi. Budimpešti v resnici ne primankuje ljudi s podočnjaki in alkoholom in slabimi otroštvi – v resnici je tistih, ki so pogosto prisiljeni spati na prostem glede na statistiko evropskih mest zelo veliko – le opazi se jih ne. Morda tudi zato, ker v večini kavarn pripravo kave jemljejo mnogo preresno.