Že ob prihodu v Marakeš sem slutila, da mestu ne bom delala krivice. Ne bom hrepenela po nečem, kar naj bi v svoji percepciji razpoznavala kot tipično afriško, niti ne bom iskala Evrope. Kljub temu se spontanim primerjavam nisem mogla izogniti. Po premisleku sem se odločila, da mu vzporednice iščem z jugom Italije, ki pa je glede na prometni kaos ter letargično vzdušje kofetkarjev dejansko na slabšem. Marakeš ima vse razen dobrih vodoinštalaterjev ter … marihuane.

Zaton je oaza hašišarjev doživela s prihodom kralja Mohameda VI, ki svojo radost usmerja v umetnost. Desetletje in pol vladavine se je obrestovalo v razcvetu maroškega sodobnega arta, ki se bohoti podobno kot rokodelsko usnje v medinah.

Ker mesta hollywoodske nesojene ljubezni, Casablance, nisem obiskala, začnimo kar z Marakešem. Ta po sprehodu skozi Cyber Park in Mohamedovo alejo že ponuja odkrite glave sodobnih Maročank, pivo, pa tudi butike višjih cen in manjše galerije. Ena takšnih je Matissova: namesto del slavnega Henrija Matissa sem v roke dobila kataloge nekaterih najbolj zahodno usmerjenih maroških avtorjev.

Takšen je v Londonu živeči Hassan Hajjaj, nekakšen Andy Warhol maroškega porekla, pa Amina Benbouchta, večmedijska umetnica, ki ji ni tuje nizanje minimalistično zasnovanih inštalacij, inscenirana družbenokritična fotografija, niti kvaziinfantilno oblikovanje platna. Mohamed Lekleti pa je slikar, ki kentaversko oblikovane subjekte razteguje v prepletene poze naslade in bojev. Trojica je rojena v šestdesetih, poleg okušanja francosko govoreče tujine pa se  Benbouchta in Lekleti pogosto vračata v Marakeš, Rabat ter Casablanco. 

Prav v Casablanci se je ob koncu šestdesetih let vzpostavila prva renovacija tamkajšnje umetnosti, ki se je naravnala proti prizorom sanjavih sončnih zahodov, obveznemu obvladanju kaligrafije in veščemu obrtniškemu znanju tkanja preprog. Zgodovina pravi, da so tudi to šolo lepih umetnosti pretresali ideološki spopadi, ki pa jim ni videti konca. Generacijska razhajanja so odmevala tudi v Marakešu: leta 1969 je mlajša generacija avtorjev organizirala gverilsko razstavo sredi osrednjega trga Djemaa el-Fna, ki je kasneje obveljala kot začetek maroške sodobne umetnosti.

Sama bi tovrstno umetnost raje opredelila kot modernizem. Tako zaradi vsebine kot zaradi generacij, ki ji sledijo. Obisk marakeške galerije Noir sur blanc je pokazal na tisto bolje znano razvojno plat: odmik od kaligrafije in strah pred upodobitvijo telesnosti je tudi bolj napredne struje slikarjev popeljal v fazo ekspresivnih abstrakcij temnega kolorita, ki se dekorativnosti niso popolnoma odrekli. Peščeno podlago pogosto naseljuje tipografsko preigravanje pisave, ki pa se rada popolnoma pretopi v abstrakcijo.

Med tovrstnimi umetniki Maročani razpoznavajo trojico velikih ekspresionistov: to so Jilali Gharbaoui, Ahmed Cherkaoui in Fouad Bellamine. Ti so, šolani v Parizu, v sredini šestdesetih svoje znanje in poglede razširjali predvsem v Rabatu. Kljub temu v tem mestu danes prevladuje umetniško šolanje s področij arhitekture, oblikovanja ter multimedije.

Za razliko se slikarji in kiparji sodobnih generacij v večini izobražujejo v severnejšem Tetouanu. Dve izmed njih sta Safaa Erruas ter Jamila Lamrani, ki se posvečata predvsem inštalacijam z uporabo mehkejših materialov, kot so tkanine, niti in papir. Kuratorski teksti spletnih strani omenjajo maroško tradicijo ženske vloge tkalk, obenem pa se tako teorija kot umetnici le-tej zoperstavljata. Njihove inštalacije so hladne in melanholične ter pogosto namigujejo na razosebljenost znotraj dodeljenih vlog.

Ženskemu življenju posvečena umetnost se je v Marakešu znašla tudi v starem mestnem jedru. V Fundaciji Dar Bellarj so tokratno ekspozicijo namenili fizičnemu in mentalnemu zdravju žensk, vsebina sodobno zasnovane razstave pa je med drugim odkrito naslavljala povečano število dogovorjenih porok. Tega se je lotevala preko tiskanih plakatov, možnosti anonimnega vtkanja sporočila, pa tudi s pomočjo nekoliko razgaljenih lutk, poznanih pod imenom Barbie.

Omenjena fundacija ni novost, saj njene aktivnosti segajo v konec devetdesetih. Po vtisu sodeč pa je kulturni vložek, namenjen povezovanju sodobne umetnosti s tamkajšnjim prebivalstvom, prav soliden. V Rabatu in Casablanci, na primer, za literarne, koncertne, gledališke, restavratorske in razstavne dejavnosti v veliki meri skrbi Fundacija ONA, ki jo spodbuja Galerija Atelje 21. Posledica je razmah skulptur in inštalacij povsem sodobnega izgleda, ki so povezljive s tamkajšnjo arhitekturo, celo tisto religiozne narave.

Obenem pa je galerija Atelje 21 znana tudi kot kuratorski svetovalec morebitnim butičnim kupcem, celo takšnim, kot je kralj Mohamed VI. Ta je tudi pokrovitelj marakeškega bienala sodobne umetnosti, ki bo leta 2016 ugledal svojo šesto edicijo. Bienale se napaja iz sponzorskih sredstev in povezuje regije severne Afrike s Francijo, Španijo in Bližnjim vzhodom. Poleg fotografij prevladujejo še inštalacije, saj se te očitno lahko odenejo v svojo družbeno in religiozno manj perečo znakovno večplastnost.

Le-to je z večjo mero provokativnosti poskušal razbiti marakeški umetnostni sejem. Deloval naj bi v dobro promocije umetnikov različnega porekla, predvsem pa naj bi slednji vzbudili zanimanje tujih in domačih vlagateljev. Bleščavost prizorišča palače Es Saadi pa se je žal končala že drugo leto sejma. Uradno zaradi zamujanja s pripravami, manj uradno pa naj bi za pomanjkanje zanimanja vlagateljev leta 2011 poskrbela projekcija francosko-maroškega filmarja Nabila Ayoucha, ki je pod naslovom Minuta sonca manj postregel s tematiko homoseksualnosti. Kot je za New York Times dejal pobudnik sejma Hicham Dauodi, so omejenost ekskluzive poskušali preseči tako z iskanjem novih, bolj priljudnih lokacij kot z napredkom v vsebini. Omenjeni film si je posledično dnevno ogledalo kar do 1600 obiskovalcev, a žal o prihodnosti sejma danes ne vemo prav nič.

Prav malo sem o maroški sodobni umetnosti izvedela tudi kot turistka. Za prvo vodilo mi je služil Lonely Planet, brez njega bi namreč za vedno ostala zgolj pri ponudbi maroških natikačev. Napeljava na ogled galerij Matisse, Re in Noir sur blanc me je vodila do poglavitnih imen, četudi smo nekaj sodobnega maroškega arta skupinsko zaslutili že ob prihodu v hipsterski Cafe Clock. Da imajo v Marakešu zares vse in ne le hašiša, se je gotovo zavedal tudi znameniti Yves Saint-Laurent. V Parku Majorelle, kjer stoji kreatorjev spomenik, sem v prodajalni Muzeja berberske kulture našla še revijo Arts du Maroc, ki pa je radovednežem dosegljiva tudi on-line.

https://www.youtube.com/watch?v=EkL0b5hqJrk