Prespiva v šotoru. Potem naprej na štop. Takoj naju nek plačanec pobere, prefura in vrže nekaj kilometrov stran od končne destinacije: La Linea, plaža Atunara. Tu se ustavimo. Pravi, da tja pa on ne gre, naj greva peš. In - greva. Med hojo vidim sumljivo zatrpane hiše, vsaka z rešetkami na oknih in vratih. Ulice izgledajo sumljivo izmaličene, tako kot face okrog naju: vse je na pravem mestu, a vseeno je videti, kot da ni. Od avtoštopa nič. Lokalci zgleda zelo dobro zaznavajo vse najine kretnje, samo ne ustavijo se. Nek čuden bordertown.

Slišim asfalt, kako se topi pod mano. Vroče je. Uleževa se na pločnik: glava dol, noge gor. Na glavo obrnjena perspektiva razkriva neke družinske povorke: fensi oblečen folk. Limuzine. Pomislim nekaj, sonce mi pa takoj popeče misel. Zaspiva v zenitu vročine. Ne vem, koliko časa je minilo, ko me trzne glasna muzika. Pred mano se ustavi terenc in nek tip z zelo markantnim nasmehom in sončnimi očali mi zgestikulira, naj stopim do njega. Mam občutek, da ni pametno reči ne, zato grem, da vidim, kaj hoče ... malo pa tudi, ker hočem jaz njega izkoristit. Pogumno. In skoraj mi ga uspe vprašat za štop, ko mi z okna zagrabi roko in me potegne proti sebi. Ne morem niti pomislit, ko me tip spusti in odpelje, jaz pa ostanem sredi ceste s polno dlanjo hašiša in vrečko koke.

Muzičarju rečem, da je verjetno čas, da greva dalje. Noga pred nogo, prideva končno do te plaže. Takoj naju zahakla neka angleško govoreča bejba, ki nama ponudi za prespat v hiši zraven. Samo če jo počakava par ur nekje v bližini. Okej. Se odpraviva par metrov stran od cerkve in takoj naju preseka nekih 20 lokalcev. Nekaj nama govorijo v fris in to v vseh jezikih, največ v španščini. Gremo v kafič za hišo. Namesto vode naročiva prvo pivo. Ostale nama častijo. Notri se spotaknem ob mizo; za njo šest sedemdesetletnih ali sedem šestdesetletnih možakarjev igra karte. Igrajo v tišini. Zgledajo, kot da so tu od vedno, kot da čas ali svet teče mimo njih. Večni igralci kart v kotu. Obrnem se nazaj. Ne morem točno ocenit, kaj pomeni odnos gusarjev do mojega prijatelja. Za razliko od tišine notri je tam zunaj kar glasno.

Britanka pride kar hitro. Pravi, da bi ona zdaj nekaj zvila in pokadila, pa če ji delamo družbo. Ah, britansko gostoprimstvo, okej. Od piva h kajenju. Med dimčki se trudim aktivno opazovat: tale zraven mene brez ene noge. Ta levo od njega brez dveh prstov. Nekaj jih zgleda, kakor da tudi oni ocenjujejo naju. Nekaj njih gleda v daljavo. V daljavo pogledam še jaz. Nekaj se mi dogaja, pa ne vem točno kaj. Oblaki na nebu postajajo bolj in bolj beli. Belina pogoltne horizont. Pogoltne tudi modro morje. In tudi plažo, cesto pred plažo in pločnik, na kateremu stojim. Trudim se stat pokonci. Moj prijatelj pade na tla. Hitro ga poberejo in nesejo v hišo. Slišim besede, a nič ne vidim. A jebiga, zadrogirali so naju. Na srečo imam opravljen trening za slepe, znam sledit zvoku in vsaj izgleda, kot da vem kam grem. Njega odpeljejo, jaz se lih potrudim pridet do torb, da jih rešim, ko me enonogi in britanka primeta za roko in vljudno pospremita do drugega dela hiše.

------------------------------

La Linea je mesto s 35% brezposelnostjo. La Atunara ima 80% brezposelnost in približno 30 mafijaških klanov – 600 družin z nekje okrog 3000 zaposlenimi, ki operirajo 30km od Maroka, švercajo torej, s čimer obrnejo okrog 380 milijonov evrov letno. Iz hiše, v kateri spiva vsako noč, ponoči preko ceste in plaže približno 40 moških opravi footloose koreografijo do motornega čolna. Gledam jih čez balkon. Naložijo okrog 30 torbic s plastičnimi pakungi, od katerih vsak vsebuje 30kg hašiša, skupaj okrog 2, 3 tone. Cena hašiša je 1640€ za kilogram, na mesec pa se ga prifura okrog 280.000 ton.

Hitro, kot so prišli, gredo tudi nazaj. Čoln izgine v noči. Natančneje izgine 20 takih čolnov na noč. Hiša, v kateri sem, je eno od sidrišč in lokalni hangar za tako za hašiš kot kokain. Gusarji, ki so nas zabavali ob prihodu, so varovalci cest. Pozicionirani so strateško, pametno imajo nepametne telefone ter si zapisujejo registrske tablice sumljivih avtov. Zaslužijo okrog 1000€ na dan. Ja, lahko ti častijo pivo. 40 moških, ki grejo raztovorit čoln, zasluži od 2 do 3 tisoč evrov na dan, medtem ko pilot čolna izpilotira 30.000 na dostavo. Lastnik in lastnica hiše, v kateri sem, prejmeta 15.000 za vsak dan skrivanja robe. Lokalci jih ščitijo, ker jih hašiš zaposluje. Zakaj bi delali po minimum 8 ur na dan za maksimum 800€, če lahko drugače. Ko jih vprašaš, ali je današnji kruh jutranja lakota, se ti sladko nasmejejo. Te južne vode so bile vedno piratske. In oni so gusarji današnjih časov. Za razliko od ostale Španije, kjer so ob morju vile, so v La Linei socialna stanovanja. In lokalni stanovalci – socialci bodo vedno ščitili mafijo. Ponosno mi pravijo, da je policijo, ko je ta zadnjič poskušala preprečiti dostavo, obkolilo 100 civilov. Napadli so jih s kamni.

Ulice v mestu zgledajo izmaličene, ker jih je dosti divje zgrajenih in fejk – za prividnim vhodom v hišo se skriva ulica, ki skriva več hangarjev in pomožnih objektov, radarjev, dronov in solarnih panelov. Da lažje prehitijo policijo. Na zadnjo noč pa so nam policisti vseeno uleteli v spodnji štuk hiše. Racija. Bežanje. Eni na Yamaha motorčke, drugi v gumijaste čolne. Enonogi ostane z mano, muzičarjem in Britanko; naslednji dan naju odpelje do pumpe, da greva lahko štopat naprej. Policija je še malo streljala v noč oz. v morje in odšla. Nismo Medellin, da bi se preveč sekirali, pravijo. Ipak smo na piratskem ozemlju. Ipak je švercanje del naše zgodovine. Po vojni penicilin, potem viski, tobak, zdaj pa hašiš, ki ipak gre dalje v razne Francije, Nizozemske in Slovenije. Ipak je prava mejna linija – La Linea.