Naravnost nečimrno, kako te morje na nesramno zahrbtni način sprefuka. Spočetka se znajdeš zazrt v zgodnje sonce, ko se uspešno zasmiliš samemu sebi, da boš enkrat umrl, medtem pa se podružiš z delfini, ki te spremljajo na poti škripajočega trajekta, in v bližajočem odmevu slišiš v mozag in srce segajoče jamranje »thalassa mou« neke priletne popevke. Spet v drugem trenutku pa se preklet slovanski naivnež najdeš, kako kozlaš čez prečke stare jadrnice, ker si bil jako prepogumen z nebodigatreba samostansko retsino in si iz enačbe izključil gibanje ladje na načine, ki se izkažejo za pogubne za tvoj plitvi želodec. Tako nekako se obnaša kaos-logos, dvorezna dinamika prehajanja iz tujega v domače, ko se na enega od premnogih ortodoksnih praznikov nameniš romati na Sporadske otoke – že po imenu sodeč nenavadne in razpršene pojavnosti.

Iz podlega atenskega Metaxourghia se frenetično spravljamo v džabe medkrajevni avtobus, ob katerem bi še najbolj jugoslovansko pohabljena Pohorje Tours varianta izgledala docela nemška. Tako smo kar bliskoma na avtocesti, sicer rahlo lepši različici severnomakedonske z le občasnim bližnjim srečanjem z motečim makadamom in periodičnim zaviranjem zavoljo osla na cestišču. Čez celino se povzpenjamo severneje, do docela vukojebinske Halkide, nato pa v še bolj zahrbtni Mantoudi, kjer se v spremljavi zimske zaloge hrane za otočane, modela z zoprnim ciprskim naglasom in blagega vročinskega šoka spravimo na čoln proti otočju. Skupaj z relativno svobodnim duhom in pisarjem Aleksandrom Papadiamantisom.

Kastro na Skiatosu bdi na skalnatem rtu na skrajni severni točki otoka. Je naravno varen položaj, saj je s treh strani obdan s strmimi pečinami s pogledom na morje in bližnja otočja. Utrdba ima na morskih straneh le nizko obzidje, njene edine pomembne stene pa so na jugu, kjer je tudi njen edini vhod, ozka vrata grške višine, zaščitena z lesenim dvižnim mostom, ki ti ne pusti odmisliti brezna pod seboj. Prebivalstvo te utrdbe je nekdaj štelo okoli tisoč otočanov, ki so živeli v tesno nagnetenih hišah, nakar so pobegnili iz prejšnjega in zdajšnjega glavnega naselja zaradi plenilcev: turških piratov. Tako kot preostali del otoka je grad ostal v bizantinskih rokah do padca Carigrada, ko ga je prevzela Beneška republika. Poznejša kratka beneška okupacija je bila za ljudi kruta, mnogi so bili usmrčeni ali prisiljeni služiti kot veslači na beneških galejah. Med grško vojno za neodvisnost je otok pogosto napadla frakcija grških upornikov z gore Olimp, leta 1829, ko je otok postal del nove neodvisne grške države, pa je bil grad zapuščen v občasni piknik plac vaščanov in mesto starodavnega in zgodnjesrednjeveškega mesta je bilo ponovno zasedeno.

»Mnogi otroci nepremišljeno plezajo na streho in čez kupolo žalostne mošeje ter z nagajivimi glasovi oponašajo klic mujezina, ki ga na njihovo srečo niso nikoli slišali. Duhovi odidejo in sence zablodijo, in žalost divjine se umakne v daljavo, dokler utapljajoči vzdih dokončno ne potone pod valove. In morske ptice in ptice s pečin se dvignejo visoko v zrak in se potopijo proti votlini ali pa izginejo v prostranosti neba.«

Pod pečino, kjer pršijo valovi in se spušča pot od mlina na veter Mamoja Janisa, leži pokopališče, območje, obrnjeno proti zahodu, kjer obala štrli navzven in kjer morski ježki vse poletje plavajo s tokom od jutra do večera - zaliv se imenuje Kohili, školjka, saj vaščane spominja na obliko lupine. Tako se znajdemo v belem objemu najrazličnejših nagrobnikov na vrhu pečine, kjer del otoka zadiha počasneje in vetrovneje. Proti večeru pride po stezi stara Loukena, uboga, smrti zapisana ženska, in pod pazduho nosi snop blaga, da bi volnene odeje oprala v umirjenih valovih in jih nato splaknila v majhnem vodnjaku slankaste vode, ki curlja iz skrilaste stene in se mirno izliva v valove. Hodi počasi, po poti, po klancu navzdol in medtem turobno, šepetaje poje žalostinko, dvigajoč roko, da si zasenči oči pred bleščanjem umirajočega sonca, ki zahaja za goro čez vodo. Njegovi žarki božajo nasproti nje majhno ogrado in grobnice, pobeljene, prebeljene, bleščeče v poslednjem žarku svetlobe. 

Potovanje off season nič hudega slutečega človeka sicer obvaruje modernega kolonializma zapečenih Angležev, pa vendar je turistično patetiko možno srečati na vsakem vogalu bolj popularnega shajališča. Tako se vid po nekaj mesecih v Heladi navadi uzreti kapitalističen model že zdaleka, denimo pri barkah, ki obetajo ogled tun nekaj metrov od obale, ali pa kot prikupni all inclusive paketek, ki ti omogoči točno takšno ženitev, kot jo je obhodila Donna z enim od treh tipov v Mamma Mii. Tako je otok tudi marsikaj drugega kot popolna mediteranska idila, kot ga označujejo brošure, pač predvsem kraj z bolečim včasih, skupaj z vztrajnim prostituiranjem zdajšnjega.

»Nejasno je videl podobo, vizijo, budne sanje. Bilo je, kot da bi sneg zgladil in pobelil vse stvari, vse grehe, vse, kar je preteklost - ladjo, morje, cilindre, ure, verige iz zlata in železa, marsejske kurbe, razpad, bedo, ladijske razbitine – vse to pokrito, očiščeno, zavito vanj; pokrivajoč jih, da ne bi stali goli, kot da so pravkar z orgije ali tuje gostije pred očmi sodnika, Pradavni, Trikrat Sveti. Belil je in prekrival pot, dolgo in ozko po pobočju, s smradom po starem, z razpadajočo hišo, umazano, razcapano jakno; zakril sosedovo ženo, ki ogovarja noč in dan, in njen ročni mlin, in njeno vljudnost, njeno spletkarjenje, njeno blebetanje, njen sijaj …«

Nebo se je stemnilo, oblaki so skrivši odšli za zvezde, luna se je začela gubiti v izginjanju - s tem pa gre tudi naša centralnost spomina na Skiatos in odhod nazaj v Atene.

Blodila je Maja