V sredo je v več kot dvestopetdesetih mestih v Franciji približno pol milijona ljudi jasno in glasno dejalo "ne" napovedanim reformam trga dela in spremembam delovnega zakonika. Z novim zakonodajnim projektom, ki nosi ime po trenutni ministrici za delo, Myriam El Khomri, se želi francoska vlada spopasti z enim od najbolj perečih družbeno-gospodarskih problemov: gre za izrazito dualizacijo trga delovne sile in z njo povezano visoko brezposelnost mladih. Ta s triindvajsetimi odstotki kar dvakratno presega francosko državno povprečje.

Ni naključno, da se je v pičlih dveh tednih izoblikovala izjemno močna in heterogena fronta nasprotnikov projekta El-Hkomri, pri čemer so se delavcem in progresivnim sindikatom pridružili številni dijaki in študentje. Uvedene spremembe bi namreč popolnoma preuredile obstoječi model družbe. Pri radikalizaciji projekta El-Khomri so ključno vlogo odigrale zahteve Medefa, glavnega predstavnika francoskih gospodarstvenikov.

Poleg tradicionalnih pozivov k lajšanju odpustov, daljšanjem delovnega dne in krčenju plačanega dopusta na seznamu Medefovih želja tokrat najdemo tudi spremembo delovnega zakonika. Ta naj bi zaradi svoje obsežnosti in kompleksnosti otežkočal zaposlovanje, s tem pa krepil segmentacijo francoskih delavcev. Z Medefovega vidika je brezposelnost med mladimi posledica prevelike moči tako imenovanih insiderjev – gre za stalno zaposlene, katerih pravice predstavljajo najhujše zlo outsiderjem, to je tistim, ki le s težavo pridejo do zaposlitve. Medefov neoliberalni diskurz tako dvakratno sprevrže temeljna razmerja moči, ki določajo kapitalistično družbo. Na eni strani zaposlitveno razmerje ne določa več antagonizem med delodajalcem in delojemalcem, ampak si nasproti stojijo delavci z različnimi zaposlitvenimi statusi. Na drugi strani delavci niso več priznani kot producenti vrednosti. Edini, ki v neoliberalnem svetu proizvajajo in inovirajo, so direktorji podjetij, s tem pa dobijo pravico, da diktirajo določila zaposlovanja.

Francoski zakonik dela bi se zagotovo dalo poenostaviti; denimo preprosto s tem, da bi odpravili netipične oblike dela, delo za nedoločen čas s polno socialno zaščito pa določili za zaposlitveno normo. Medef namreč pozablja, da se je zakonik v zadnjih tridesetih letih poredil ravno zaradi njihovih – in ne delavskih – zahtev po fleksibilizaciji trga dela. Številni dodani dopisi in izjemna določila so namreč omogočili čedalje več odstopanj od uveljavljene norme zaposlovanja in postopno širila nabor prekarnih oblik dela.

Medef želi z novim zakonikom predvsem povečati pooblastila in pogajalsko moč delodajalcev. O tem jasno priča tudi zadnji salto mortale, ki ga načrtuje izvesti program El-Hkomri in ki preobrača pogajalska razmerja med socialnimi partnerji. Doslej so zakon in panožni sporazumi določali minimalno normo zaposlitvenih razmerij. Odslej pa bi dogovori na ravni posameznih podjetij določali normo za panožna pogajanja, zakon pa bi le bedel, da interakcija poteka skladno s pravnimi predpisi. Gre torej za realizacijo vseh buržoaznih fantazem o svetu pravne enakosti in korektnosti, saj bi zakon še dodatno privilegiral tistega, ki se strukturno že tako ali tako nahaja v močnejšem položaju.

Recept Medefa, ki ga je v pekočo reformo zamesila kuharska trojica Holland-Valls-El-Khomri, ni prav nič nov: gre za neoliberalno prepričanje, po katerem se brezposelnost lahko zniža le tako, da se oklesti pravice že zaposlenim, to pa naj bi spodbudilo delodajalce k večjemu zaposlovanju.

Na kratkovidnost tovrstnega mišljenja, ki dodatno klesti kupno moč prebivalstva, namesto da bi jo krepilo, je opozoril tudi bivši finančni minister ZDA. Lawrence Summers je nedavno voditelje evropskih vlad jasno posvaril, da je trmoglavo uveljavljanje strukturnih reform evropska gospodarstva pripeljalo na prag tretje recesije, ne pa do rasti. Kot pokaže Summersova analiza, močno uveljavljeno prepričanje, da pravice redno zaposlenih onemogočajo večje zaposlovanje, nima ne teoretične ne empirične podlage.

Družbena logika, ki je na delu pri napovedanih reformah trga dela in delovnega zakonika, tako ne more biti ekonomskega izvora, ampak je njeno bistvo nekje drugje: gre za nacionalistično logiko, kjer države med seboj tekmujejo, kateri bo uspelo najbolj prekarizirati in fleksibilizirati lokalni trg delovne sile. V tem boju, ki je značilen zlasti za logiko delovanja evroobmočja, je v prejšnjem desetletju prednjačila Nemčija. Hartzove strukturne reforme so ukinile panožna pogajanja, omejile rast plač in pripeljale do neprimerljive rasti zaposlenih revnih. Kriza in nestabilno okrevanje evropskega gospodarstva sta tako ponudila le priložnost za novi krog spopada nacionalnih režimov trga dela pod taktirko evropskih elit.

Recimo bobu bob: ne program reform El-Hkomri ne strukturne reforme, ki jih podpirata Evropska komisija in Svet evrope, nimajo nobene veze z večanjem ekonomske učinkovitosti in spodbujanjem gospodarske rasti. Gre za to, kdo bo nosil stroške krize, ki jo je neposredno zakuhal privatni industrijski in finančni sektor, posredno vlogo pa so pri tem igrale državne regulacije, ki so njegovo početje sploh omogočile.

Odgovor evropskih, tamkajšnjih in tukajšnjih, voditeljev držav je tako gospodarsko kot družbeno pohujšljiv, in – roko na srce - prav nič inovativen. Namesto da bi se iskalo strategije za gospodarski zagon in razvoj novih delovnih mest v javno vodeni energetski tranziciji in redistributivni fiskalni politiki, se udriha po mezdah in pravicah tistih, ki po tem, ko zapustijo delovna mesta, postanejo potrošniki in diktirajo povpraševanje. Strukturne reforme so le pleonazem za razredni projekt, kjer se pravice delavcev klesti, da se krepi svoboščine industrijskega in finančnega kapitala.

Pa lep pozdrav iz Pariza!