Uganda je napaka, tako dobesedno, tiskarska napaka - ko so Britanci konec 19. stoletja prvič prišli v stik s kraljestvom Bugando, lociranim na severni obali Viktorijinega jezera ob izviru Nila, je njihov prevajalec težko izgovarjal črko B in v kartoteko so ozemlje Bugande zabeležili kot Uganda. Seveda so Britanci takoj ugotovili, da gre za napako, a radirka je dražja od korektnosti in obstalo je ime Uganda, ki zaobjema precej širše ozemlje od same Bugande. Uganda je v samem osrčju Afrike, zato so se imperialni krempeljci do nje priplazili sorazmerno pozno: protektorat je postala šele v zadnjem desetletju 19. stoletja. Formalno so Britanci prišli na povabilo Kabake - kralja Bugande, to »povabilo« se v literaturi precej poudarja, češ da so bili Britanci povabljeni in odslovljeni. Taka gentlemanska kolonizacija pač.

Gande, vladajoče ljudstvo kraljestva Bugande, so stopili v zavezništvo z Britanci in anglo-gandsko zavezništvo si je pokorilo sosednja kraljestva, predvsem glavnega tekmeca - kraljestvo Bunyoro, pozneje pa tudi bolj pastoralna severna ozemlja, ki so bila kasneje inkorporirana v protektorat Uganda. Ta je z manjšimi spremembami ostal isti vse do neodvisnosti. 

Posledica tega anglo-gandskega zavezništva in verjetno tudi sorazmerno poznega prihoda kolonializma je v tem, da so si Gande v protektoratu zagotovili določene ugodnosti - primat v administraciji in lastništvu zemlje glede na lokalno prebivalstvo protektorata, v odnosu do tujcev pa prepoved lastništva zemlje za tujce, torej Evropejce in Indijce. Zato denimo v Ugandi ni najti velikih farm v lasti belcev kot v Namibiji, Južni Afriki, Zimbabveju in drugje. A po drugi strani je popačeno ime Buganda postalo širši označevalec brez suverenosti. V Ugandi še vedno obstajajo kraljestva in kralji – Bunyoro, Torro in tako dalje, a imajo nominalni status kulturnih institucij. Kljub temu so še vedno politični faktor; kraljestvo je dejstvo, medtem ko je država - Uganda - le okoliščina, ki je jutri morda ne bo več.  

Kraljestva Ugande so fenomen tudi širše v Afriki. Ko so Britanci v iskanju izvira Nila prišli v stik z Bugando, so na svoje veliko presenečenje našli ceste, urejeno prestolnico Kampalo ter močno in hierarhizirano družbo. Na račun malo svetlejše polti Gand so nastale teorije o arijskem poreklu teh ljudstev, ki jim je usojeno, da vladajo nad ostalimi, malo manj hierarhiziranimi in precej temnejšimi sosedi, predvsem na severu, in ureditev je nekako sledila temu vtisu. Gande in člani ostalih kraljestev na jugu so Britanci dojemali kot gospodarski in administrativni razred, medtem ko so bila severna, bolj pastoralna ljudstva - Acholi, Lange in tako dalje - dojeta kot vojaška rasa, torej kot ljudstva, primernejša za vojaško službo. 

Tudi Idi Amin, zloglasni diktator iz sedemdesetih let 20. stoletja, je bil severnjak in nekdanji častnik KAR - King’s African Rifles. Idi Amin je bil pripadnik malega muslimanskega plemena Kakwa, raztresenega med Kongom, Ugando in Južnim Sudanom; severna ljudstva so sicer bolj sorodna sudanskim ljudstvom, kot je denimo Gandam. Gospodarska zapostavljenost severnih regij, ki traja do danes, je v času kolonizacije pomenila, da so se prebivalci v vojsko javljali tudi zaradi ekonomske nuje.

Britanska posredna vladavina je nekako temeljila na rasno-plemenski delitvi in razslojevanju; administrativna moč enemu ljudstvu, vojaška drugemu. V času neodvisnosti, ko je vojaška moč postala glavni garant legitimnosti, je ta nesorazmernost med ekonomsko in vojaško močjo postala ključni problem ugandske družbe. Vojaki so bili namreč izključno severnjaki. Prvi predsednik Ugande Milton Obote je bil severnjak, po nekaj letih ga je strmoglavil že omenjeni Idi Amin, po nekaj letih pa so Amina leta 1979 s pomočjo tanzanske vojske strmoglavili uporniki in na oblast ponovno pride - Obote oziroma Obote II [dve], kot imenujejo to obdobje. 

Obote je nadaljeval s strahovlado, nadaljevale pa so se tudi ekonomske in politične tenzije, kakor tudi upor pod vodstvom National Resistance Movement. Leta 1986 so strmoglavili Oboteja II in na oblast je tako prišel Yoweri Museveni, sicer iz skrajno zahodnega dela Ugande. Musevenijev upor je precej fascinanten; Obote je imel na svoji strani pomoč Tanzanije ter podporo Commonwealtha, kasneje pa celo Severne Koreje, ki se je močno angažirala v vojni proti upornikom. A predsednik Obote je vendarle izgubil vojno, tako imenovano »Bush War«.

A še bolj fascinantna je oblast pod okriljem stranke National Resistance Movement, krajše NRM, ki je izšla iz tega boja. NRM je na oblasti že 35 let in ji ni videti konca. Museveni je kot gverilec iz zgodnjih osemdesetih doživel »razsvetljenje« in njegova vladavina se je od socialne revolucije osredotočila na stabilnost in investicije, predvsem pa razvojno pomoč, kar verjetno vsaj z zunanjepolitičnega vidika tudi botruje njegovi dolgoživosti.

Uganda me v marsičem spominja na Jugoslavijo: na oblasti je stranka, ki nosi ime National Resistance Movement, torej je  oblast rezultat narodnoosvobodilne vojne. Predsednik je star 75 let in na njegovo osebo sta vezana red in mir, predvsem pa investicije, posojila in razvojna pomoč. Ugandi gre za zdaj v primerjavi s sosedami izjemno dobro, država je varna in mirna, na vsakem koraku se gradi in v zraku in občilih je zaznati neizmeren optimizem. A obenem je prisotno zavedanje, da sistem ni prepusten, da sta oblast in razvoj vezana na osebo, ta oseba pa je nenadomestljiva in precej stara. Edini »resni« predsedniški kandidat, sicer popularni pevec Bobi Wine, je trenutno v hišnem arestu, a je bolj karikatura disidenta kot neka alternativa. »Real power: people power« je njegov slogan in tudi večji del programa.

Museveni je avtokrat permisivne sorte. Lahko se ga mirno javno blati, a če se lotiš njegove žene ali sina - žena ima pod nadzorom izobrazbo, sin vojsko -, potem si oplel. Tako je ravno v času mojega obiska v medijih novica, da so neko poslanko zaradi žaljive Facebook objave o predsednikovi ženi obsodili na nekaj let zapora. Museveni je podobno kot Tito oseba in institucija, ni član vladajočega plemena, a je vsaj iz konkurenčnega. Politično neprepustnost si kupuje na račun socialnega miru, posojila in razvojna pomoč so ogromni, a obenem je še vedno izredno veliko revščine. Posebnost tega voditelja je tudi mednarodno priznana, Museveni pridobiva na vlogi regionalnega »power brokerja«, posrednika v težavnem koščku sveta. Na ta račun pa se v državo stekajo investicije in razvojna pomoč, ki pa so spet vezane bolj na osebo predsednika kot na vlado.

Bistvo Musevenijeve legitimnosti pa je v zavedanju o krvavi preteklosti, etničnih spopadih in nepravičnosti prejšnjih desetletij na račun sedanjosti in stabilnosti aktualne oblasti kljub njeni robustnosti. A spomin na krvava leta etničnih tenzij in brutalnosti bledi, zamenjujejo pa jih nove aspiracije potrošništva in sanje porajajočega se srednjega razreda ter na drugi strani množice izključenih, ki le od strani gledajo to novo elito. In zahodnjake. Upam, da se s svojo primerjavo z Jugoslavijo motim.