Vlak, le zanemarljivo udobnejši od tistega, ki vozi na relaciji München–Beograd, drdra mimo le zanemarljivo bolje vzdrževanih postaj, za katerimi se skozi okna ne vidi bojda nezanemarljivo lepih mest. V ljudski glavi ime večine teh – namesto prefinjene reference, ki bi upravičevala dvajset let šolanja za džabe – prikliče mesto lokalnega kluba na prvenstveni lestvici. V državi aktualnih nogometnih – in, kar je enako, če ne še bolj pomembno, popevkarskih – prvakov, v kateri ob velikih porazih reprezentance potekajo kolektivna žalovanja, se to zdi pravzaprav omikana poteza podzavesti in moralno skorajda zadovoljiva protiutež siceršnjemu težko odpravljivemu občutku, da si v deželi zahodnih sosedov prvič, četudi si že bil v Trstu.

Na srečo nadležnost ne-štetih predorov skozi Apenine, ki se pričnejo nizati nekje po Firencah, preprečuje, da bi površinsko nastrojeni um prevladal že na samem začetku. Božjast sprožajoče menjavanje svetlobe in teme – kot da se je Bogu zataknil šteker – terja vsaj dvajset minut uravnavanja pritiska in, kar je najbolj mučeniško, nenehnega izgubljanja povezave z vročo točko, za katero si riskiral polnilec, ko si ga nasilno tlačil v prekleto ozko L-vtičnico. In ga na enak način vlekel iz nje, tedaj ko je vlak, v upočasnjenem tempu, barake in manjša šotorišča pod nadhodi in mostovi že pustil za sabo.

Tako kot vsi prehodni prostori velemest je tudi glavna železniška postaja večnega mesta svinjsko velika, presenetljivo snažna in nepresenetljivo na pol spremenjena v nakupovalno središče. V izložbah butikov in v vitrinah kafeterij se pod težo Evrope šibijo svinjske cene, katerih zamaščenost se od tam razliva malodane povsod. Zaradi sproščanja visoke frekvence pri vhodih na postajo je strah pred tem, da bi nagazili na golobji drek, medtem ko slalomirate mimo grupic klošarjev, brezdomcev in beračev, povsem odveč. S številom vseprisotnih varuhov zakona – glede na različne uniforme vsaj treh sort, ki jih, poleg do zob oboroženih vojaških tandemov, ne manjka nikjer po širšem središču mesta, se kosa le število relativno poceni turističnih nastanitev v radiju nekaj sto metrov od kolodvora.

Še preden se dodobra spustiš s podalpskih ciničnih višav, je Rubikon že prečkan, ko ti je le streljaj od bazilike Marije Snežne postrežena instant kava. Veliko krščansko srce je potrebno, da bi se odpustilo takšno bogokletje, primerljivo morda le s prodajo kisle smetane za kajmak po Balkanu. Ništa grazie, ništa prego, samo bruka, in to za štiri evre. Antično kamenje, lično markirano in raztreseno vsepovsod, je glavni krivec za disfunkcionalnost rimskega metroja. Pri dveh zdravih nogah in časovnih omejitvah je pretirano zanašanje na mestni avtobus ali tramvaj potrata časa in preostanka potrpežljivosti, stereotipno pričakovana redilna dieta pa se tako kaj hitro spremeni v shujševalno. Olajševalna je okoliščina, da Rimljani ne poznajo standardne kafane, obrti strežbe izključno pijače, temveč že tako dekadentno dolge barske menije vselej napitajo vsaj še z briochi, arancini in slajsi tradicionalnih ter še tradicionalnješih pic, če ne kar z lazanjami in karbonarami, ki vam jo sredi noči brez vprašanj skupaj spaca celo točaj v tehno klubu.

Ob soočanju z nepreštevno množico znamenitosti vse poti vodijo misli od zanesenega »oh, to je pa res treba videti« preko skeptičnega »ah, v bistvu sploh ne« do notorično poznavalskega »no, no, treba je samo vedet', kaj si it’ pogledat«. Cene muzejskih in galerijskih vstopnic so pisane na kožo brezposelnim humanistom, večina kulturnih institucij pa ima še dodatno mehko točko za klasične filologe in arheologe. Če bi človek pred vsako pogledno packo na steni ali stropu, pred vsako tisoč in več let staro črepinjo in čebrom postal zgolj tri minute ter si prebral zapis ob njej, se verjetno iz Vatikanskih muzejev ne bi rešil prej kot v tednu dni, s heksenšusem v vratu, sit tako boga kot njegovih otrok. Enako iz najslavnejše bazilike, čeprav bi se iz nje, ob vsem megalomanskem in brezsramnem blišču, dalo izstopiti tudi kot frišen boljševik.

V mestu, ki mu iz nobenega razgledišča ni videti konca, akutno romantiko tlakovanih uličic prekinja kronično pomanjkanje peš con, v katere divje vozeči domačini ne bi mogli zapeljati svojih novih fičov in dvosedežnih smartov, vseh boleče popraskanih. Slavna fraza »iz Rima z ljubeznijo« se ob enem nepremišljenem vzdihljaju utegne spremeniti v krilatico »iz Rima, zaradi ljubezni, povožen«. Če k temu prištejemo še vse vespe in električne skuterje, predvsem pa neobstoječe cestne označbe na tlakovanih predelih ter bolj kot ne okrasne semaforje in omejitve hitrosti, se biti ujet na notranjem pasu rondoja zdi kot nočna mora, iz katere te zbudijo šele tramvajske luči, ki se ti nezadržno bližajo.     

Če izstopiš na napačni postaji, onkraj antičnih ruševin, priobalna Ostia na lep sončen dan spominja na nekoliko bolj sfukan Loret de Mar. Stari šlager pjevač na pomolu krati ko' sladek čigumi razvlečeno siesto, po garderobnih hišicah na mestni plaži pa je jasno razvidna napoved gužve, ki se ima zgoditi vsako poletje. Široke avenije, speljane skorajda izključno pod pravimi koti, skupaj s pretežno kockastimi bloki dajejo mestu še bolj robat in brezvezen videz. Pika na i je čudovito kičast lunapark, obdan s ceneno ograjo in razpokanim pločnikom, v katerem delavci ravno prižigajo luči in zaganjajo pisane mašine, na katerih bo, morda že vsak hip, hrup dirkajočih otrok vsaj za kratek čas preglasil dolgčas, ki ga mesto pivna kot rimski izpljunek.

Stojnice na zavidljivo mičnem nabrežju Tibere brez očitnih razlogov ponujajo razglednice s fokusom na Davidovem nezavidljivem udu, ki čaka, da bo s kurčevo lepimi pozdravi nekam poslan. Leseni konjički vrtiljaka v bližini vrhovnega sodišča se kljub vsemu smejijo pod polivinilom, čeprav hromi in nemi komajda uspevajo ukrasti kanček pozornosti. Ta je tako ali tako vselej drugje in se potujočemu prične izmikati takoj, ko krene na pot, medtem ko se vtisi lovijo v koncentrične kroge zamišljenih pričakovanj, vselej odsanjanih vnaprej.