Ko greš prvič na sever, daš v kovček tudi veliko pričakovanj o teh urejenih in nasploh pošlihtanih državah. Kar prvo pade v oko, pa je morje, je voda, ki leži vsepovsod. Oslo je udobno nameščeno ob širokem zalivu na severu morskega pasu, ki ob štiridesetih otokih in okoliških gričih ponuja pogled tudi vzdolž razgibane pokrajine enega najbolj naseljenih fjordov te skandinavske države. Mesto, domačini mu rečejo Ošlu, je kraj številnih obrazov, visokih nebotičnikov, sodobne vrhunske arhitekture, pa tudi mesto prostranih parkov, vodnjakov, množice muzejev in galerij ter naselij z neštevnimi malimi lesenimi hišami na obrobju, kjer lahko ob smučarskih centrih srečaš tudi kakega izgubljenega losa. Center mesta se iz glavne promenade na Karl Johann Gate, ki vodi do kraljeve palače, prelije do mestnega pristanišča, kjer se vsak večer zbere množica obiskovalcev in domačinov na večerji, pijači ali sladoledu. V tem dragem mestu, ki je bilo leta 2010 razglašeno za najdražjo prestolnico sveta, tri kepice sladoleda nanesejo 15 eur, eno veliko pivo pa že v trgovini stane 6 eur. Katerih čudes tega mesta, polnega klenih plavolasih Norvežanov in Norvežank v espadrilah, pa ne velja zamuditi?

Na obljudenih ulicah Osla zaradi postavnih, modrookih in športno grajenih prebivalcev vseh starosti hitro dobiš občutek, da si na bogatem severu. Ljudje se smejijo, ljudje te ogovarjajo, ljudje ti pomagajo preko tega, kot bi jim bilo treba: socialna država in blagostanje prinašata veliko zadovoljstva. Ob domačinih srečuješ prišleke z vseh celin, ki živijo v tej metropoli s 600.000 prebivalci. Nekateri priseljenci ne izstopajo od povprečnega Norvežana, medtem ko drugi opravljajo nevidna dela varušk, smetarjev, pometalcev ali pa imajo v lasti kak lokal hitre prehrane. Na urejenih ulicah se tu pa tam med očete s kopico otrok ali pa množico najstnic v kratkih hlačah z visokimi belimi all starkami primeša kak mrk, temačen obraz, ki bi ga lahko zaradi ledenega pogleda kaj kmalu zagledali na tesnobnih portretih na slikah Edvarda Muncha.

 

Znameniti norveški slikar je ob Henriku Ibsnu najbolj prepoznan meščan Osla in mesto se mu je to poletje ob 150-obletnici rojstva poklonilo z doslej največjo retrospektivno razstavo, ki je na ogled v Nacionalni galeriji in v Munchovem muzeju. Ironično je, da je avtor najbolj izpiljenih tesnobnih podob človeka 20. stoletja postal sedaj najbolj vroče prodajno blago norveške prestolnice, ki nas nagovarja s potiskanih vlakov in velikih plakatov. Razstava sama pa je pravi biser: ob nočnih pokrajinah z zvezdami, ki gorijo večino dneva na norveškem dnevu, ali pa bledikavi luni na sončnem poletnem nočnem nebu so tu portreti in podobe ujetega bivanja v prvi polovici 20. stoletja, ki jih je Munch prikazal z množico tehnik. Na ogled je tudi Krik, norveško Skrik, ki je razstavljen v sklopu mojstrske serije Ljubezen z leta 1893. V pritličju Narodne galerije ob norveških slikarjih iz 19. stoletja razstavljajo francoske impresioniste, na sredini sobe stoji Rodinov Mislec. 

 

Oslo je prestolnica premožne, z nafto bogate države, ki svoje bogastvo velikopotezno razkazuje na več plasteh urbanega vsakdana. To blagostanje koristi tudi meščanom: taka je sodobna železniška postaja, na kateri se dnevno obrne na sto tisoče ljudi, tak je odličen javni promet, kjer z eno karto prestopate iz vlaka na tramvaj, iz tega na mestni avtobus, podzemno ali pa na trajekte do okoliških otokov ali do bližnjega polotoka Bygdoy. Tudi okolica megalomanske Operne in baletne hiše iz leta 2007, ki stoji ob morski obali, nad katero se pne kot ledena gora, je nekako mestotvorna: po njej je možen edinstven sprehod, ki odpira vedute mesta. Tudi drugi simbolni kazalci mesta so odprti za vsakogar: od zavidljivega Viggelandovega parka, kjer se na zelenicah, ki obkrožajo osrednjo promenado z ogromnimi kiparskimi podvigi, sonči norveška mladež; do modernistične mestne hiše Radhus, zgrajene iz rjave opeke, ki dominira nad obmorsko promenado: njeno osrednjo dvorano, ki jo krasijo detajli in slike s prikazi norveškega življenja, 10. decembra uporabljajo za podelitev Nobelove nagrade za mir.

 

Streljaj iz centra so na ogled vikinške ladje in drugi vikinški predmeti iz 9. stoletja, v Norveškem muzeju kulturne zgodovine, ob spominu na katerega nas še vedno bolijo podplati, so na prostem v več kot 160 objektih v naravnih velikostih prikazane norveška zgodovina in tipične zgradbe njenih pokrajin od leta 1500 dalje. Tik ob mondenem predelu centra Osla, v novi soseski Akker Brygge, od septembra 2012 stoji muzej sodobne umetnosti Astrup Fearnley, ki je ob morju nastal po načrtih Renza Piana. Tu lahko doživite vse slabe plati ikonične arhitekture: veliko galerijskega prostora, namenjenega t. i. sodobni umetnosti tipa Damien Hirsh, Jeff Koons in drugi podobni produkciji, ki jo ima v lasti ladjar Fearnley, vam za ceno vstopnice dajejo na ogled v dveh kaotičnih stavbah, ki sta od odprtja septembra 2012 že doživeli svojo slavo v kulturnih medijih, še bolj obsijana prihodnost pa ju verjetno še čaka. Z vstopnico lahko posedate tudi na njihovem šik vrtu ob morju. Prav na tem vrtu radi pripravijo razkošne piknike tudi stanovalci sosednjih ultra dragih stanovanj, kar je bila ena od redkih plehkih plati, ki so deloma pokrile nekritično navdušenje nad norveško družbo ravnovesja in harmonije.

 

V Oslu je sončni zahod ob 11h zvečer gledala Mateja Kurir.