Če ste svoje popoldne kdaj zapravili za ogled posnetkov najbolj množičnih parad ponosa po svetu, ste skoraj gotovo naleteli na posnetek, ki ga spremlja zmagovalna pesem Evrovizije iz leta 2018. Nepregledno število bleščečih in prepotenih teles trese svoje boke ob zvokih kokodakanja ter vzklikih not your toy. Nekaj mesecev kasneje se po ljubljanski paradi ponosa v poznih metelkovskih urah iz ust mimoidočega zasliši: »Fak, a ste vidle kok so ga te judovske ludače v Tel Avivu zažurale prejšnji teden«.

Izrael je nedvomno edina država vzhodno od Grčije in severno od Avstralije, kjer lahko spolne manjšine brez posledic socialne izključenosti javno izražajo svojo identiteto. Posledično je Tel Aviv – izraelsko administrativno središče – pridobil naziv gejevske prestolnice Bližnjega vzhoda, kjer ni možnosti, da iz gejevskega kluba na Rotschildovem bulevardu ali ulici Allenby odideš sam. Ta zamišljena podoba Tel Aviva, ki kljub sorazmerni majhnosti napram liberalnim evropskim metropolam uživa status kvirovskega romarskega središča, je predvsem posledica dejstva, da je Izrael obkrožen s pretežno muslimanskimi državami. Z ozirom na to politično dinamiko je mesto v homonacionalističnem diskurzu obveljalo za varno zatočišče pred nevarnostjo bližine domnevnega verskega fanatizma. Temu slovesu pripomore tudi izraelska zabavna industrija, ki se je v svetu popularne kulture uveljavila s prvo transspolno zmagovalko Evrovizije Dano International in zlasti s slovečo parado ponosa. Ta se letno odvije vzdolž neskončne peščene plaže, namesto političnega sporočila pa jo zaznamuje množica v kopalkah, ki se pod sredozemskim soncem poti ob zvokih kvirovskih napevov v hebrejščini, razvrat pa praviloma začini zveneče ime iz sveta anglosaške pop glasbe.

Tel Aviv je ob pomoči tega liberalnega konstrukta kvirovske hiperrealnosti na zemljevid umeščen v vznesenem podtonu. Drugačne spolne usmerjenosti naj bi bile pravzaprav znamenitost zase, obenem pa mesto leži v apartheidski politični tvorbi, obkroženi z državami z drakonskimi zakoni proti homoseksualnosti. Ta specifičnost ustvarja svojevrstno občutje, ki te pusti zmedenega, še preden sam stopiš na mestne ulice, poimenovane po sionistih.

Ob izkrcanju iz vlaka, ki te pripelje iz Ben Guriona, je pogled na stavbe v slogu Bauhaus, ki ga je v mesto iz Evrope prinesla judovska diaspora, sprva zamegljen z nenavadno tišino – odsotnostjo kaotičnega prometnega trušča, značilnega za natrpana središča bližnjevzhodnih krajev. Mesto se ti sredi decembra zdi kot raj pod palmami in fikusi, ki jih maje nežen ter topel piš, mimo njih pa po avenijah švigajo kolesarji in kolesarke. Ne traja dolgo, dokler se oči ne ustavijo na prvi mavrični zastavi nad neko kavarno, v kateri ti povprečno kavo postrežejo za trojno ceno tiste v Ljubljani. Po nekaj nadaljnjih korakih je mavričnih zastav pričakovano še več – največ v soseskah Florentin in Levinski. Gentrifikacija je tu pustila nazorne sledi: kurirane trgovine z oblačili iz druge roke, avokadov toast v vsakem lokalu in, glej ga zlomka, sedež nevladne organizacije, ki promovira mavrični Tel Aviv.

Tip za pultom te ogovori z izrazitim hebrejskim naglasom in prične s svojim monologom o najboljšem ter najbolj odprtem mestu daleč naokrog. Ob kopici neuporabnih informacij o točkah, kjer lahko v lokalu s prijetnim ambientom in prigrizki za dobrih 50 izraelskih šeklov oziroma slabih 20 evrov spoznaš domnevno »zanimive« ljudi, ti ponudi brošuro z naslovom Gay Tel Aviv, ki na večini strani slavi ter vabi na slavno parado ponosa. Na predzadnji strani najdeš velik rožnat napis PINKWASHING, za njim pa vprašaj. Ta kvaziteoretski termin, ki označuje izkoriščanje strpnosti ali pravic spolnih manjšin za prikrivanje institucionalizirane diskriminacije neke druge manjšine, je nastal ravno zaradi narativov izraelske politike in civilne družbe. Diskriminacijo ter nasilje do Palestink in Palestincev se v Izraelu namreč utemeljuje tudi z argumentom, da muslimansko prebivalstvo za zidom obljubljene dežele predstavlja grožnjo za deklarativno svobodomiselno naravo projekta sionistične države.

Kljub prvotnemu navdušenju, da tukajšnje prebivalstvo problematizira pinkwashing, po nekaj prebranih odstavkih poglavja brošure navdušenje usahne, saj spoznaš, da ne gre za problematizacijo, temveč neposredno zanikanje. Na dnu strani pa najdeš pripis, ki indicira, da je izdajo brošure podprla vlada. Tipa za pultom nato povprašaš o tem, kako bi tukajšnja scena sprejela morebitne palestinske kvire, nakar ti odgovori z: »Ooh the more the merrier«. A palestinskih kvirov tu seveda ni, ker v Izrael pod nobenim pogojem ne morejo – če pa bi že bili, bi jih od gejevskih ali lezbičnih klubov, kjer se odvija večina kvirovskega mreženja, odgnale vrtoglave cene ali varnostniki.

Nočno življenje v Tel Avivu je poleg parade ponosa značilen element propagandnega ustroja socialnih omrežij, ki kvire vabi v mesto. Klubi in bari so odprti vsak dan, tudi na noč iz petka na soboto oziroma na za jude sveti šabat. Številčni so tudi dogodki s kraljicami ter kralji preobleke, katerih slavo je v svet ponesla predvsem že omenjena zmagovalka Evrovizije, sicer nekdanja lokalna dragica Dana International. V poznih večernih urah iz radovednosti vstopiš v bar Mash Central, nad katerim plapola slabih deset zastav različnih spolnih identitet. Glavna zvezda večera je najvišja kraljica preobleke na svetu, Kay Long – 2 metra in 5 centimetrov brez petk, 2 metra in 25 centimetrov s petkami. Drag v Izraelu ni pretirano zanimiv – teatralnosti ter tragikomičnosti slovenskih dragic izraelske ne premorejo. So pa zato to bistveno bolj vešče humorističnih monologov, ki na trenutke posežejo globoko v osebni prostor občinstva. Interaktivnost humorja izraelskih dragic na svoji koži najbolj intenzivno občuti nemški turist, ki v bar vkoraka med enim od monologov. Gostiteljica večera ga jezno vpraša, od kod prihaja, Nemec odgovori, da je iz Hamburga – Kay Long pa brez zadržka izusti: »Ha ha, zadnji spomin moje babice.«

Na čik pavzi izveš, da šale na račun holokavsta na kvir sceni niso redkost, saj naj bi blagodejno lajšale spomin na štirideseta. Sodeč po povprečnem dogodku, ki pričakovano ni tisto, kar obljublja propagandni ustroj, je nočno življenje Tel Aviva le prirejena različica tega, kar lahko doživiš v drugih urbanih središčih, kjer ni stalne grožnje, da bi mavrično zabavo prekinil nestrpnež. Slednjih je v Izraelu vse več, saj se po besedah občinstva ortodoksni in konservativni judje razmnožujejo trikrat hitreje kot sekularni – to pa naj bi bil tudi glavni razlog za postopno neokonservativno revolucijo, ki se v zadnjih letih dogaja v umetni politični tvorbi. Liberalni izraelski mediji v času tvojega obiska tako pišejo o predsedniku skrajno desne stranke Noam, ki objavi seznam javno outiranih posameznic ter posameznikov – domnevnih groženj za judovsko identiteto Izraela. Nekaj dni kasneje pretendentka za ministrico v novi vladi javno govori, da mora imeti verno medicinsko osebje možnost, da zavrne zdravljenje tistih, ki ne pripadajo heteronormativni večini.

Domačini in domačinke sicer trdijo, da Tel Aviv sploh ni pravi Izrael, ampak le majhno, vendar vplivno kozmopolitsko mesto na obali Sredozemlja. Pod izrazom pravi Izrael si lahko predstavljaš le kruto naravo hegemonije sionizma, ki ima tukajšnje spolne manjšine za talca. Sionistični ustroj toleranco do javnega izražanja spolne usmerjenosti izrablja za utemeljevanje podrejenosti palestinskega prebivalstva, a kljub temu da je navidezna odprtost do drugačnosti idealna krinka za hierarhizacijo ter gradnjo zidov, mora biti zaradi nege ortodoksnega sionističnega jedra omejena. Mesto ni več nenavaden proizvod simulakra, ki si nadene videz razvratne oaze za spolne manjšine sredi »skrajno homofobnega Bližnjega vzhoda«. Tel Aviv je gejevska prestolnica Bližnjega vzhoda samo zato, ker ga kot takšnega širom zahoda upodabljajo liberalne sionistične sile – ko je ta iluzija z obiskom odstrta, ostane zgolj žalostna misel na obubožanost onkraj in mavričnega talca znotraj zidu.

Vir fotografije: osebni arhiv